sreda, 17. 7. 2019

Mestni štipendistki: violončelistki Sanja Repše in Kim Kozlevčar

Violončelistka Sanja Repše, solistka, komorna glasbenica in glasbena pedagoginja, in njena študentka in prav tako pedagoginja Kim Kozlevčar sta predstavnici različnih generacij mestnih štipendistov: prva je profesorica z zavidljivo kariero in druga še študentka, na začetku poti.
Avtorica: Nada Breznik

Sanja Repše danes poučuje violončelo na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in v Glasbenem ateljeju Tartini, ki sta ga ustanovila in ga vodita njena starša, violinista Vildana in Vlado Repše. V času izobraževanja je že od malega prejemala številne prestižne nagrade in priznanja, danes pa jih prejemajo njeni učenci, in to doma in na tujem. Z vsako generacijo oblikuje zasedbo ansambla violončel, za katerega sama napiše številne priredbe. Je tudi avtorica učnih gradiv in mentorica na mojstrskih tečajih. Muziciranje je poleg poučevanja, ki mu je srčno predana, pomemben del njenega življenja, ki se mu posveča z ljubeznijo in navdušenostjo, z izjemno tehnično podkovanostjo in občuteno interpretativnostjo. Svojo glasbeno poustvarjalnost želi ponesti in predstaviti tudi širše. Ker ni dovolj priložnosti za koncerte, jih Sanja Repše ustvarja sama, torej jih organizira sama in z lastnimi sredstvi. Mestna občina Ljubljana ji ob tem kot nekdanji štipendistki prijazno odstopi Rdečo dvorano na Magistratu.
Kim Kozlevčar je najmlajša članica znane glasbene družine in prejemnica številnih priznanj in nagrad: 4 zlatih plaket na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov (TEMSIG), prvih ali drugih uvrstitev na mednarodnih tekmovanjih Euritmia v Povolettu, Ars Nova v Trstu, Antonio Janigro v Poreču. Nagrade je prejela kot čelistka in kot članica komorne skupine s klavirskim triom. Kim Kozlevčar pogosto sodeluje pri glasbenih projektih različnih žanrov, tako na odru kot v studiu in je že vpeta v pedagoško delo. Ob študiju priložnostno nadomešča profesorico violončela na glasbeni šoli v Kranju.

Obe izhajata iz glasbenih družin. Kaj to pomeni, odraščati v družini glasbenikov?

Sanja: Odkar vem zase, me spremlja glasba. Že čisto majhni sva s sestro ob večerih v postelji poslušali, kako sta starša igrala duete, kasneje sem poslušala sestro, ko je vadila violino. Ko sem bila stara dve leti, sem vztrajno spraševala, kdaj bom še jaz dobila violino, zato so mi naredili violino iz kartona, iz obešalnika pa lok. Prinesla sem si sestrino stojalo za note, na mizo sem razporedila vse svoje male plišaste igrače in sem ob posnemanju igranja na violino pela etude in skladbe, ki jih je igrala moja sestra. Po neki turneji radijskega orkestra po Ameriki sta mi starša triletni končno prinesla majhno violino – dvaintridesetinko. Spomnim se, kako sem odprla violinsko škatlo, kot da bi bilo včeraj. Takrat sem se začela učiti.
Dobro se spomnim tudi prvega nastopa. Na klavirju me je spremljala moja mama in ko sem zaključila, sem se obrnila k njej in zašepetala: »A lahko še enkrat?« Starša sta naju pogosto vzela na koncerte, spoznala sem vse dvorane, hodnike in garderobe koncertnih hiš v Ljubljani. Seveda sem včasih na koncertih tudi zaspala, ampak vseeno sem doživela koncertno vzdušje in slišala mnoge odlične soliste.
Kim: Odraščanje v glasbeni družini pomeni več stvari, ki se jih pravzaprav zaveš kasneje. Ves čas te obkroža glasba tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ki ju je skoraj nemogoče razmejiti. Z mamo Evo, profesorico klavirja, sem številne popoldneve preživela v glasbeni šoli, skoraj pod klavirjem, z očetom Tomažem sem v studiih in na odrih, odkar pomnim. Najprej sem se pač igrala med snemanji, generalkami, nekoč sem izza zavese med koncertom odkorakala na oder in se pevsko pridružila prijateljici, saj sem pesem vendar poznala s snemanja! Naslednjič sem si pri treh letih za gostovanje v Berlinu že izborila solistični nastop! Nobenega strahu, samo velika želja!
Seveda se je okrog mene venomer vadilo, igralo in pelo, tudi brata sta vrhunska pevca in instrumentalista, Nino je klarinet poklicno zamenjal za arhitekturo, Samo pa violino za dizajn. Vsi smo od zgodnjega otroštva sodelovali v družinski zasedbi Pinocchio in XXL vocal project, fantje v Perpetuum Jazzilu in New Swing Quartetu. Seveda se kar mimogrede navzameš visokih kriterijev pri oceni kreativnega in poustvarjalnega. Nastope nevede prevzameš za vsakodnevno dejavnost, povezano z odgovornostjo, ne s strahom. Že iz plenic povezuješ igro s klavirsko uro, se kot otrok veseliš vaje zbora ali celo koncertnega gostovanja, pravzaprav ti vse našteto kmalu začne dajati več kot le otroška igra, in neopazno si oblikuješ nekoliko drugačen sistem vrednot, morda ne vedno skladen s prevladujočim v mojem okolju.

Zakaj prav violončelo?

Sanja: Pri enajstih letih sem začutila, da je čelo moj inštrument, da sem to jaz. Začela sem moledovati in prepričevati mamo in očeta, ki me sprva nista resno jemala, vse dokler nista od prijatelja izvedela, da sem šla sama h gospodu Demšarju iz družine izdelovalcev godal in ga vprašala, če ima violončelo zame. Mama je uvidela, da si to res želim, zahtevala je le, da končam začeti razred violine. Dan pred zaključnim izpitom smo si šli v glasbeno šolo sposodit violončelo. To je bil zame veliki praznik. Moj prvi učitelj je bil profesor Milan Hudnik, nato pa profesor Damir Khamidulin. Sprva čelo v mojih rokah seveda ni zvenel tako, kot sem si predstavljala. Bila sem v dvomih, ali sem se sploh pravilno odločila. Šele na moji prvi poletni šoli, ki jo je vodil ruski profesor Dmitrij Miler, sem s svojimi rokami izvabila pravi zvok čela. Tedaj sem prvič zavibrirala skupaj z inštrumentom. Svojega profesorja Igorja Gavriša sem spoznala leto kasneje. Pri petnajstih sem prišla popolnoma v njegove roke. Štirikrat v letu je iz Moskve priletel v Ljubljano in nadzoroval moje napredovanje.
Kim: Mar ni najbolj strasten inštrument, predvsem v ženskih rokah? No, v zgodnjem otroštvu sem bratovo violino lahko prijela le pokonci, med kolena (smeh), in tako je postala moje prvo otroško čelo!

Kako je potekalo šolanje?

Sanja: Nižjo glasbeno šolo za violončelo sem končala v dveh letih. Hitro sem napredovala. Ko sem bila v tretjem razredu gimnazije, sem šla za en mesec v Moskvo, da dobim občutek za študij in bivanje tam. Pred državnim konservatorijem, poimenovanem po slavnem skladatelju Čajkovskem, me je prevzelo veliko spoštovanje. V stavbi čutiš vznesenost, duh velikih glasbenikov, ki so delovali v njej. Takrat Moskva še ni bila to, kar je sedaj. Pogoji za življenje so bili težki, življenjski standard je bil precej slabši kot pri nas. Pa vendar sem se jeseni vrnila, naredila sprejemne izpite in se vpisala.
Po predčasno opravljenem prvem letniku univerzitetnega študija v Moskvi aprila sem se vrnila v Ljubljano, naredila četrti letnik gimnazije in maturo. Istega leta sem prejela na državnem tekmovanju mladih glasbenikov prvo nagrado v najvišji kategoriji do 24 let, sama sem jih imela šele osemnajst. To je bilo zame res naporno leto.
Študij na moskovskem konservatoriju je bil zelo kompleksen in temeljit, poleg glavnega predmeta je vseboval strokovne predmete, katerih vsebine me še danes aktivno spremljajo v praksi: komorna igra s klavirjem in posebej komorna igra z godali, metodika, zgodovina izvajalske umetnosti, ruski jezik z literaturo, zgodovina Rusije skozi likovno umetnost, zgodovina zahodne in ruske glasbe itd.
Zelo rada sem hodila na predavanja, nobenega nisem hotela izpustiti. Vsa pridobljena znanja so se izkazala za zelo uporabna. Študenti konservatorija smo uživali tudi veliko drugih ugodnosti, med drugim smo imeli prost vstop na koncerte in v muzeje, razen v Bolšoj teater.
Diplomirala sem pred petnajstimi leti in nato vpisala še nekaj specializacij. V Ljubljani pri profesorju Cirilu Škerjancu, v Parizu pri profesorju Jeanu Barthu ter v Fiesolu pri legendarni violončelistki profesorici Nataliji Gutman.
Obenem sem po diplomi takoj začela poučevati. V začetku nisem imela veliko učencev, a tudi tako je kombinacija poučevanja in specialističnih študij zahtevala neprestana potovanja in poučevanje prek skypa.
Kim: Preden sem začela hoditi v Glasbeno šolo Ljubljana Moste-Polje, me je moja »glasbena mama«, Ksenija Trotovšek Brlek, neuradno začela učiti že pri treh letih. Kmalu sem se začela redno udeleževati državnih in mednarodnih tekmovanj mladih glasbenikov, tudi večkrat na leto, sodelovala sem v godalnem orkestru in v komornih skupinah, s katerimi smo gostovali tudi v tujini (Nečija, Belorusija, Rusija, Hrvaška, Srbija). Moje nižje glasbeno šolanje sva podaljšali vse do predčasnega vpisa na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. Splet okoliščin me je ob odhodu prvega profesorja Milana Vrsajkova v tujino že v prvem letniku Srednje glasbene šole povezal s profesorico Sanjo Repše. Z njeno družino in z Glasbenim ateljejem Tartini se je moja družina povezala že s prejšnjimi generacijami učencev.
V plodnih štirih letih sem pod njenim mentorstvom zlato obarvala več državnih in mednarodnih tekmovanj z violončelom in komornimi skupinami, zgodilo se je več nepozabnih gostovanj z ansamblom violončel profesorice Sanje Repše (Portugalska, Italija), s Simfoničnim orkestrom KGBL (Berlin, Sarajevo) ter z družinskim klavirskim triom (z mamo Evo in bratom Samom v Sočiju in na Novi Zelandiji. Tudi čas počitnic sem navadno zapolnila s seminarji, mojstrskimi tečaji in poletnimi šolami. Tako sem v Londonu obiskovala rusko čelistko Nataljo Pavlutskajo, ki je pomembno vplivala na moje zgodnje karierne odločitve in na izbiro študija. Na različnih poletnih šolah v Avstriji pa sem spoznala svojega sedanjega profesorja Miloša Mlejnika. Tudi šolanje na ljubljanskem Konservatoriju sem zaključila že v tretjem letniku gimnazije.
Leto pred opravljeno maturo na Gimnaziji Bežigrad sem se kot posebej nadarjena glasbenica lahko vpisala na Akademijo za glasbo in celo enega največjih violončelistov poiskala kar v Ljubljani. Pri profesorju Milošu Mlejniku prav zdaj zaključujem drugi letnik študija. Prav te dni je padla ocena deset iz violončela, to je bil moj prvi izpit z inštrumentom po dolgem času, saj mi je bil navadno ta priznan že z doseženim rezultatom na katerem od tekmovanj.
No, seveda bom tudi to poletje aktivna, udeležujem se mednarodnega orkestra in enomesečnega mojstrskega seminarja v Pommerfeldnu, kjer se veselim sodelovanj z vrhunskimi mladimi glasbeniki od vsepovsod in z nekaterimi svetovnimi velikani klasične glasbe in virtuozi na violončelu.

Kakšen mora biti odnos med učiteljem in učencem za uspešno napredovanje in ohranjanje veselja do učenja instrumenta?

Sanja: Pripravljenost za učenje in zaupanje morata prihajati od obeh. Pri učencu je pomembno tudi zaupanje staršev in drugih oseb, ki imajo vpliv nanj. Profesor mora otroka spoznati. Zanimanje za učenca mora biti iskreno. Profesor je tisti, ki se mora prilagajati vsakemu otroku posebej, saj so otroci med seboj različni in vsak od njih ima, tako kot mi odrasli, različne dneve in počutje. Da otrok ne odneha zaradi zahtevnosti in dolgotrajnih vaj, je v veliki meri del njegovega talenta.
Kim: V tej kemiji je gotovo veliko neopisljivih mehanizmov, učitelj mora biti neoporečni zgled, ki venomer stimulira in hkrati nudi varno naročje, mora biti zahteven in spoštljiv, občutljiva mešanica strogega in tovariškega.

foto

Kako bi opisali vajin odnos?

Sanja: Do Kim sem morala najti pot, ko pa se je odprla, je bila čudovita. Nisva potrebovali veliko besed. Enostavno sva se začutili in se potem odlično ujeli. Kim sem prevzela sredi prvega letnika, kar je bilo zanjo težko. V spominu imam nekaj njenih izvedb. Natančno se spomnim, kako je igrala določene skladbe, bolj kot rezultatov na tekmovanjih.
Kim: Čeravno najinega začetka sploh nisva imeli v scenariju, se je ta skozi leta z nizom skupaj doseženih uspehov zgradil in oplemenitil, odlične uvrstitve so nama dale potrebno potrditev, da je najin odnos zrel, in do konca šolanja sva ga s pripravo nekaj pretanjenih programov le še utrdili.

Je težko usklajevati koncertiranje in pedagoški poklic?

Sanja: Oboje je del mene, to sem jaz. Ko začneš študirati glasbo, moraš biti velik entuziast in se ne samo spraševati, kaj bo, ko končaš. To sicer ni skladno z racionalno, praktično logiko, ampak talentiran človek tako ravna, ker se zaveda svojega talenta.
Rada sem na odru, za to sem spontano vzgojena in odlično izobražena. Imam močno glasbeno intuicijo, dober spomin in potrebujem oder, potrebujem igranje.
Podajanje znanja naslednjim generacijam je nekaj zelo lepega, to je zame nekaj samoumevnega in plemenitega. Za poučevanje so me dodatno navdušili predmet metodika, profesor Gavriš ter drugi zanimivi profesorji.
Menim, da v našem izobraževalnem procesu manjka več prakse in mentorstva študentom in mladim učiteljem. Sama vpeljujem prakso, da starejši učenci, potem ko prisostvujejo uram za najmanjše, samostojno izpeljejo uro pouka. Sicer sem imela možnost ostati v tujini, vendar sem se po sedmih letih življenja v tujini želela vrniti domov. Želim si živeti doma, biti v stiku s svojim jezikom in v svojem okolju predajati pridobljeno znanje.
Kim: Pravkar sem bila naprošena za moj prvi »skok v ledeno morje« poučevanja, ki traja malo dlje od pričakovanega. Kmalu sem se soočila s svojo prvo pedagoško izkušnjo, da lahko veliko več dam tistim v višjih razredih, ko so že zmožni izdelovanja interpretacije in moje poznavanje tehnike in zakonitosti stilnih obdobij že lahko obrodi prve sadove. Pozneje so me s svojo iskrenostjo bolj prevzeli malčki, ki so predani in nadarjeni in celo s svojimi malimi dosežki lahko bogato nagradijo za požrtvovalno delo.
Ob sicer obžalovanja vrednih slabih razmerah v glasbenem šolstvu in vrednotenju umetnosti nasploh, ko pomemben del dejavnosti sloni na navdušenosti učiteljev in njihovi »usodni zapisanosti« glasbi, si glasbeni pedagog lahko le natakne rožnata očala, male uspehe najbolj predanih učencev doživlja kot nagrado za svoje delo, vsaka pohvala in potrditev pa mu je kot obliž na rano.
Zagotovo sistem vrednot v družbi ni pripravljen nagraditi naše nujne poklicne odločitve že pred osnovno šolo, predanosti vztrajnemu delu z inštrumentom v otroštvu in puberteti, ko drugi vrstniki uživajo v prostem času, počitnicah in hobijih. Saj glasbeni poklic brez naštetega sploh ni dosegljiv, za večino ostalih se odločamo komaj pred zaključkom srednje šole, torej vsaj osem let pozneje, a so v primerjavi z glasbenimi in kulturnimi nasploh bolj cenjeni.
Tako nam glasbenikom ostane le, da si sami ustvarimo čimveč motivacije, negujemo svoj ljubiteljski entuziazem in da smo v svojem delu vrhunski in izstopajoči. Potrebni sta širina in prilagodljivost, v vseh plasteh delovanja tudi odličnost. Pri kombiniranju pedagoškega, kreativnega in koncertnega dela se na daleč izogneš monotoniji in rutini. Sama najdem izzive tako v stilni dovršenosti kakor v povezovanju – križanju žanrov, ki jih poznam že od doma. Širši pogled mi nudi večje izzive in več motivacije, dovoljuje pa tudi izstopati iz povprečne sivine.

Kateri so vajini dosedanji najpomembnejši uspehi in cilji?

Sanja: Globoko v spominu sta mi ostala zapisana koncerta v Moskvi in Berlinu: v Moskvi sem igrala kot solistka z orkestrom v znameniti dvorani Bolšoj zal. Impresivno je bilo sodelovanje v projektu European Ensemble Academy. Nastopila sem v mnogih evropskih mestih v prestižnih dvoranah: Konzerthaus v Berlinu, Palais des Beaux Arts v Bruslju, Guldenkainn v Lisboni in drugod.
Ideja za zadnji, pomladni koncertni Cikel štirih koncertov je izšla prav iz potrebe po igranju. Povabila sem glasbenike, kolegice in kolege iz časa študija v Moskvi in Parizu. To sta slovenska pianista Aleksandra Pavlovič in Miha Štokelj, italijanski pianist Giulio Biddau, grška pianistka Katiana Georga in ruska violinistka Nadježda Budnickaja. S Katiano Georgo sva imeli sredi junija tri koncerte v Parizu.
Za učence rada organiziram koncertne turneje. Večkrat smo bili na Portugalskem, v Parizu, vsako leto po Sloveniji. Potovati z violončelom, ki na letalu potrebuje svoj sedež, je posebna izkušnja in izdaten finančni zalogaj. Turneje so res doživetje, enkrat imaš čas za vajo, drugič ne, mnogo je nepredvidenih situacij, zato se z učenci in dijaki vedno temeljito pripravimo doma. Spoznavanje novih okolij je dragocen del izobraževalnega procesa – dvorane, korepetitorji, občinstvo.
Naslednje leto računam na novo turnejo z učenci in tudi zase imam načrte.
Kim: No, najprej bom letošnje poletje mesec dni med grajskimi zidovi nemškega Pommersfeldna v ugledni mednarodni akademiji, potem pa se z dvema mednarodnima komornima zasedbama s Srbi in Italijani podajamo na prva gostovanja v Italijo.
Med kratkoročnimi cilji so dobra izbira podiplomskega študija (morda celo) doma, avdicije in seminarji v tujini. In srednjeročni cilji: s svojo glasbeno strastjo, ki postaja poklicna, še nadalje uživati in si z vrhunskostjo in kreativno žanrsko širino v umetnosti zagotoviti vsaj solidne pogoje za življenje. In želim si, da vse to najdem doma v sLOVEniji, v LJUBljani!