sreda, 13. 5. 2020

Mladi in solidarnost v času kriznih razmer

V času od razglasitve pandemije in sprejetih vladnih ukrepov je življenje veliko posameznikov obrnjeno na glavo.
Avtorica: Patricija Fašalek

Na srečo pa v Ljubljani obstajajo prostovoljci, ki so izkazali več kot potrebno gesto solidarnosti. Prosti čas, ki so ga s karanteno pridobili, so izkoristili v družbeno korist. Predstavljamo nekaj zgodb, kjer mladi poskušajo podati roko tistim, ki jo potrebujejo.

Iniciativa Pomagaj sosedu

foto

Anja Kadič, šestnajstletna gimnazijka, se je v času epidemije pridružila iniciativi Pomagaj sosedu, ki na svoji spletni strani ažurno objavlja seznam dejavnosti, kjer lahko ljudje najdejo brezplačno pomoč, različne učne ure, spletni obisk živalskega vrta in še mnoge druge dejavnosti, vključno s spletnimi dogodki, ki se jih lahko udeležijo. Pri projektu sodelujejo taborniki, skavti in drugi prostovoljci, skupaj jih je približno petnajst in prihajajo z različnih študijskih smeri.
Anja je del ekipe, ki skrbi za objave na Facebooku in Twitterju, da lahko ljudje spremljajo, kaj se dogaja. Drugi del ekipe skrbi za vsebino spletne strani, zadnji del pa sestavlja IT, ki je zadolžen za pravilno delovanje strani. »Za sodelovanje sem se odločila, ker sem želela pomagati v času epidemije, saj doma razen šole nisem imela veliko dela. Vesela sem, če lahko pomagam. Že če enemu na dan narišem nasmešek na obrazu s kakšno objavo ali mislijo, se mi to zdi lepo.«
Ljudem pomagajo tudi tako, da jim svetujejo, kako lahko rešijo svoje težave in kam naj se obrnejo po pomoč: »Pred par dnevi je z nami v stik stopila gospa, ki je potrebovala računalnik za svoje otroke, da bi lahko sledili pouku na daljavo, in mi smo jo povezali z ustanovami, ki bi ji lahko pomagale ta računalnik pridobiti. Pri projektu se ukvarjamo predvsem s tem, da ljudi povezujemo, ne pomagamo jim mi osebno. Ne nudimo fizične pomoči, ampak prek spleta ustvarjamo boljše vzdušje.«

Psihosocialna podpora ob novem koronavirusu

foto

Študentje psihologije so se odločili, da na enem mestu ponudijo kratke, strokovne in uporabne psihološke napotke, na voljo pa so tudi za enkratni posvet. V ožji ekipi projekta, ki je v dejavnosti vpeta vsakodnevno, je približno pet študentov, v širši ekipi pa več kot petdeset.
Blaž Uršič, absolvent magistrske stopnje študija psihologije in vodja projekta, pravi, da obstaja ogromno psevdopsihologije in nepreverjenih nasvetov. »Zato smo se odločili, da napišemo kratke, uporabne in strokovne objave, ki bodo uporabnikom razumljive. Zbrali smo se, se pogovorili, katere objave so pomembne, generirali ideje, sestavili uredniško ekipo, določili pravila objavljanja in grafike ter začeli vsakodnevno objavljati prispevke.«
Nudijo tudi psihološki posvet, kjer gre za enkratni 45-minutni pogovor, s katerim poskušajo uporabniku zagotoviti tri stebre: varnost, podporo in reorganizacijo življenja. »Mi ne ciljamo na resne probleme, smo odprti za kakršenkoli pogovor.«

Prevoz zaposlenih v domu

foto

Veronika Foška Šaina kot prostovoljka deluje pri Slovenski filantropiji že približno tri leta, med epidemijo pa je prisotna pri treh projektih. Že pred razglasitvijo pandemije je pomagala pri projektu Viški hrane, kjer se enkrat tedensko odpravi v Hofer in prevzame hrano, ki je niso prodali, da jo lahko razdelijo družinam, ki jo potrebujejo. »V času epidemije pomagam tudi pri prevozih zaposlenih v domu za ostarele Bokalce na Viču. To pomeni, da vsak dan opravim en prevoz: ali grem iskat osebo, ki jo nato odpeljem v službo, ali pa jo grem iskat v službo in jo peljem domov.« Poleg tega že nekaj časa bere knjige gospe, ki je utrpela poškodbo glave in s katero sta v času epidemije branje prilagodili tako, da se namesto osebnega stika slišita in bereta prek telefona.
Čas trenutne krize se ji zdi idealen za prostovoljstvo, saj meni, da lahko vsi ljudje pripomorejo k spreminjanju sveta na bolje ter da se je vredno vsak dan boriti za bolj pravičnejšo in vključujočo družbo. »S svojo odločitvijo za prostovoljstvo želim prispevati k spremembam na bolje. Podžigajo me družbene krivice in za to sem se odločila predvsem iz vrednot, ki jih želim živeti: humanizem, ljubezen do soljudi, sočutje, solidarnost, prijaznost, resnica in poštenost. Menim, da so to vrednote, h katerim se moramo vsi vrniti, in da je čas epidemije čas, ko lahko na tem gradimo.« Prostovoljstvo se ji zdi pomembno tudi zato, ker meni, da lahko na ta način odpravljamo predsodke in nestrpnost v družbi, saj imamo priložnost spoznati nekoga, ki ne prihaja iz enakega socialnega okolja kot mi.

Dostava paketov hrane in zdravil na dom

foto

Andrej Gyergyek je v času epidemije eden od prostovoljcev Rdečega križa, ki pomaga pri dostavi paketov: »Na dom dostavljamo hrano, higienske pripomočke in zdravila. Danes sem z dvema prostovoljkama odpeljal tudi blago in šivalni stroj za šivanje mask.« Večinoma dostavljajo prehranske pakete tistim, ki so bili že prej prejemniki pomoči, saj trenutno nimajo izdaje paketov v centru, da ne bi prišlo do okužb, ampak jih ljudem pripeljejo na dom. Andrej pravi, da z veseljem pomaga, in doda: »Čeprav se mi zdi prispevek majhen, saj se mi to, da nekomu prinesem zdravila, ne zdi velika stvar, so ljudje bolj hvaležni, kot sem si mislil, da bodo.«

foto
Tudi Špela Tepina raznaša toplo prehrano občanom na dom. Najprej gre v restavracijo po obroke, nato pa jih odnese ljudem domov: »Ko pozvonim, se malo odmaknem, da ohranimo varnostno razdaljo, in počakam, da pridejo prevzet. To počnem vsak dan približno dve ali tri ure. Zakaj ne bi pomagala, če lahko? Je dober občutek.«

Šivanje mask izpod rok kostumografinje

foto

Zaščitne maske je sedemindvajsetletna Katarina Šavs začela šivati pred kakšnim mesecem na pobudo modne oblikovalke in kostumografinje Jelene Proković, ki je idejo za šivanje mask dobila, ko je zasledila video, v katerem je izvedela, da v UKC Ljubljana maske šivajo kar sami, ker jih primanjkuje. »Ko me je poklicala in vprašala, ali bi se priključila projektu, sem bila takoj za, saj sem želela vsaj malo olajšati delo zaposlenim v UKC-ju in pomagati tistim, ki maske potrebujejo. Poleg tega je šivanje zapolnilo moje dneve v karanteni, saj so bili zaradi epidemije odpovedani vsi projekti, pri katerih sem sodelovala.«
Kroj in material, potreben za izdelavo mask, ji je predala Jelena, nato pa se je posvetila delu: »Izdelava mask je precej enostavna in se je lahko loti vsak z osnovnim znanjem šivanja. Ko sem zašila večje število mask, sem jih pripeljala Jeleni, ki jih je nato razporedila in poslala tistim, ki jih potrebujejo, torej v UKC Ljubljana, Pediatrično kliniko Ljubljana, Zdravstveni dom Bežigrad, Anina zvezdica, Društvo Žarek idr.« Poleg tega je kar nekaj mask zašila tudi za svoje sorodnike in prijatelje. V zadnjem mesecu je šivala skoraj vsak dan po več ur. »Skupno sem naredila 300 mask, a še nisem končala,« je svojo pripoved zaključila Katarina.

Pomoč pri učenju otrok doma

foto

Eva Kralj, dvaindvajsetletna študentka psihosocialne pomoči na Fakulteti za uporabne družbene študije, je postala neke vrste učiteljica na domu. Pomaga svoji teti, ki ne zmore opravljati svojega dela od doma in hkrati učiti svojih dveh sinov, ki obiskujeta osnovno šolo. »Pomoč pri učenju mlajšega sina, ki hodi v drugi razred in se še ne zna samostojno učiti, sem prevzela jaz. Z učenjem pričneva okoli 10. ure zjutraj. Delo je raznoliko, saj imava vsak dan druge predmete na urniku. Učiva se seštevanja in odštevanja, novih pisanih črk itd. Veliko časa preživiva tudi v naravi, kjer telovadiva ter raziskujeva različna življenjska okolja, rastline in živali, ki tam bivajo.«
Pravi, da se je njen življenjski ritem drastično spremenil, saj ne more hoditi ne na delo ne na fakulteto, kar ji je omogočilo, da svoj čas preživlja drugače: »Svojo pomoč sem ponudila, saj lahko s tem svoji teti olajšam delo in jo vsaj malo razbremenim. Solidarnost zame ni enostranski proces, saj mi prinaša notranje zadovoljstvo. Vsi smo na koncu samo ljudje. Pridejo časi, ko mi pomagamo drugim, in časi, ko sami potrebujemo pomoč. Menim, da je v povezovanju moč, ki je večja od posameznika.«