četrtek, 16. 7. 2020

Na izlet z Urbano: Od dolenjske do kočevske magistrale

Najgloblje v neko drugo pokrajino nas ljubljanski mestni avtobus zapelje v Grosuplje. Motiv občinskega grba je posodobljena podoba halštatske svastike štirih konjskih glav, ki je bila najdena na enem od mnogih arheoloških najdišč v bližini. V starejši železni dobi so začela na primernih vrhovih nastajati utrjena naselja, gradišča, ki jih je v teh krajih precej.
Besedilo in foto: Rok Kušlan

Z avtobusa 3G izstopimo na postaji Mrzle njive v Grosupljem. S postaje gremo čez nadvoz nad železniško progo in zavijemo levo proti Spodnji Slivnici. Hodimo ob kočevski progi in mimo komunale pridemo do vznožja Slivniškega hriba. Zavijemo desno na kolovoz, ki preide v stezo, tej pa sledimo na vrh omenjenega griča, s katerega se nam odpre lep razgled na Grosupeljsko kotlino. Ko se ga naužijemo, nadaljujemo v vas in pri spomeniku NOB zavijemo desno na markacijo evropske pešpoti E6, ki se je bomo v nadaljevanju držali kot pijanec plota. 

Kmalu pridemo po obodu doline do Vodomčevega gaja. Vodomčev gaj sestavlja več življenjskih okolij: ribniki, mokrišče, mejica, ekstenzivni travniki, travniški sadovnjak ter gozdni rob, ki ponujajo zavetje številnim pticam in drugim živalim. Tam deluje tudi ornitološka postaja, ob vikendih oziroma po dogovoru pa je možen ogled v spremstvu vodnika. Vodomčev gaj je tudi ena od postaj na učni poti Po sledeh vodomca, katere del nas popelje v vas Cerovo, od koder namesto po glavni cesti zavijemo levo in se skozi gozd poženemo v breg. V četrt ure dosežemo cesto, ki pripelje iz Ponove vasi. Po njej nadaljujemo levo in kmalu pridemo do neizrazitega sedla, kjer so postavljene table, ki nas opozarjajo na protiturški tabor.

Do tabora, obzidane cerkve, ki je služila za obrambo kmetov v časih turških vpadov med 15. in 17. stol., pridemo po stezi, ki zavije levo s ceste mimo kapelice sv. Antona Puščavnika. Cerkev sv. Nikolaja, ki jo krasijo freske iz 16. stol., so zgradili že v 13. stol. na ostankih rimske utrdbe in še starejšega gradišča. Obzidana je bila verjetno konec 15. stol. Ob spopadih je tabor, ki je nudil zavetje približno 150 ljudem, branilo okoli 60 borcev. Fevdalci so tabore po prenehanju turških vpadov razumeli kot grožnjo, bili pa so tudi priročen vir gradbenega materiala, zato je zelo malo tako dobro ohranjenih, kot je cerovski.

S tabora se spustimo nazaj na cesto, po kateri v desetih minutah pridemo do Županove jame. Ime dolguje svojemu odkritelju Josipu Permetu, takratnemu županu Št. Jurija pri Grosupljem. Današnji vhod je v delu jame, imenovanem Ledenica, ki je bila znana že pred odkritjem in je verjetno tako kot tabor v času turških vpadov nudila zavetje domačinom. Poleg Ledenice je možno obiskati še šest podzemnih dvoran. Županova jama slovi kot najlepša jama na Dolenjskem, v njej pa so bili posneti prizori filmov o Kekcu in Vinetouju. V Županovi jami je stalna temperatura, približno 10 °C, zato je ob obisku dobro imeti kakšen toplejši kos garderobe.

Od Županove jame nadaljujemo po cesti in kmalu pridemo do glavne ceste Grosuplje–Turjak pred vasjo Velike Lipljene, po kateri nadaljujemo desno proti Grosupljemu. Po dobrega pol kilometra pridemo do križišča z gozdno cesto, na katero zavijemo levo. Po njej pridemo do lovske koče Žmuc in nadaljujemo mimo nje še slabega pol kilometra do križišča, kjer se druga za drugo desno odcepita dve gozdni cesti. Po drugi gre en krak E6 v Iško, naravnost pa gre omenjena markacija proti Malemu Ločniku, ki je naš naslednji cilj. Hodimo po cesti v dolini ponikalnice Jerbahce, ki ima ponor ravno v bližini omenjenega križišča. Cesta se izteče v vlako, ki gre še nekaj časa po strugi, nato pa se požene v breg in se počasi ponovno preobrazi, to pot v kolovoz, po katerem se vzpnemo do jase in po njenem desnem robu pridemo do Malega Ločnika. Tu nas pozdravi šumot potočka Zdravščka, natančneje Ločniškega Zdravščka. Nomen est omen: k izviru, ki je zaščiten z lopo, prihaja veliko ljudi s kanistri, da bi si vodo natočili za domov, zato je tudi nam kaže srkniti požirek.

V vasi sledimo cesti, ki vodi v breg, in kmalu stopimo na kolovoz, ki nas v četrt ure pripelje na vrh Gore, ki stožčasto, kot kak vulkan, dominira na ljubljanskem obzorju vzhodno od Krima in Mokrca. Tako kot na Taboru nad Cerovim sta tudi tu stala prazgodovinsko gradišče in rimska postojanka, na njunih ostankih pa so Turjačani postavili božjepotno cerkev, ki je doživela več prezidav, najpomembnejšo v začetku 17. stol. Povod zanjo je bila velika krščanska zmaga nad Turki pri Sisku, kjer so pomembno vlogo odigrale tudi kranjske čete pod vodstvom Andreja Turjaškega. Ker je bila slavna bitka na dan sv. Ahaca, so ga Turjačani vzeli za svojega zavetnika. Ko se predajamo sončnim žarkom ob cerkvi ali se hladimo v senci številnih lip, smo na najvišji točki današnjega izleta.

Z Gore se spustimo proti severu v Veliki Ločnik, kjer nas glavna cesta vodi proti magistrali Kočevje–Ljubljana. Pri zadnji hiši zavijemo desno na kolovoz preko travnikov, od koder že vidimo naslednji cilj, cerkev sv. Petra na hribu Zakope nad vasjo Vrh nad Želimljami. Kmalu pridemo do ceste, ki jo prečkamo (naj nas ne bega, da se markacije nadaljujejo desno po cesti). V mreži kolovozov se držimo levo navzgor in v nekaj minutah stojimo pri cerkvi, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stol., prav tako na mestu nekdanjega gradišča. Freske so nastale kakšno desetletje kasneje, druga notranja oprema pa druge svetovne vojne žal ni preživela. Pred cerkvijo nas k počitku povabita miza in klop.

Ko nam prija, se od cerkve odpravimo proti severu in skozi vas pridemo do gasilskega doma, kjer je postaja avtobusne linije 85, ki nas pripelje do osnovne šole na Škofljici. Nekoliko nerodno je, da linija ne obratuje ob vikendih. Takrat velja stopiti na »kočevarja«, ki ima postajo na magistrali. Do nje pridemo tako, da na Y križišču pred gasilskim domom zavijemo levo, nato pa se držimo desno in v desetih minutah pridemo do postaje.

Tokratni pohod bo od nas brez postankov terjal od štiri do pet ur.