ponedeljek, 15. 6. 2020

Na prepihu ljubljanskih dvorišč

Veličastna, prezrta, funkcionalna
Avtorica: Veronika Sorokin

Ulice v starem mestnem jedru s prenovljenimi meščanskimi stavbami so magnet, ki mimoidoče pritegne v notranjost, na dvorišča. Tam se z vihrave mestne ulice ponuja poglobljeni, resnični stik s preteklostjo prepoznavnih mestnih objektov. Naš čas se tam ustavi in prepustimo se arhitekturni govorici dvorišč. 

Skabernetova hiša

foto

Ena najlepših spomeniško zaščitenih stavb in arhitekturnih spomenikov v stari Ljubljani, ki izstopa tudi po slikovitem in nadvse razgibanem arkadnem dvorišču, je Skabernetova hiša na Mestnem trgu. Šteje že dobrih 400 let. Zgodnjebaročni meščanski objekt sestavlja več stavb. Nad rokokojskim portalom je odlično ohranjen baročni balkon. Navdušeno lahko občudujemo notranje štirikotno dvorišče s križnim hodnikom ter lepo ohranjeno notranje baročno stopnišče.
Stavba je bila sprva v lasti mestnega sodnika in župana Lenarta Hrena, v njej pa se mu je rodil sin Tomaž Hren, kasnejši rimskokatoliški ljubljanski škof. Po burnih stoletjih menjav lastnikov je nazadnje pristala v rokah ljubljanske rodbine Skaberne.

Gospodarska poslopja sredi mesta

foto

Sredi Ljubljane, na Prečni ulici, stoji dvorišče, kjer so nekoč stali konjski hlev, drvarnica in senik. Pripoved Angelike Hribar, ki je nekdaj tam živela, nas povrne v čas, ko so gospodarska poslopja še stala: »Danes od tega ni več nič ohranjenega, razen širokih vežnih vrat, ki so vodila na dvorišče, kjer se je ustavljala kočija. Na zunanji steni nekdanjega hleva je kot mimobežna asociacija na preteklost barvna poslikava s psom.«

Funkcionalna dvorišča večstanovanjskih stavb med obema vojnama

foto

Stavba Meksika na Njegoševi je prvi primer kolektivne stanovanjske gradnje v Ljubljani in daje opazovalcu vtis monolitne, mogočne stanovanjske palače. Na pobudo Mestne občine Ljubljana so jo iz dveh povezanih najemniških hiš zgradili leta 1927 za potrebe uslužbencev v času pomanjkanja stanovanj po prvi svetovni vojni. Ime zgradbe se navezuje na nekdanje zbirališče vojakov, ki so v času cesarja Maksimiljana I. Mehiškega (1832–1867) od tod odhajali v Mehiko. Arhitekt Vladimir Šubic se je ob zasnovi Meksike skliceval na vzor dunajske socialne stanovanjske gradnje. Okoli osrednjega dvorišča je nanizal stanovanja minimalnega standarda, pritličje pa namenil skupnim potrebam stanovalcev (javno kopališče, skupna pralnica in trgovine na uličnih vogalih pod arkadami).