ponedeljek, 15. 6. 2020

Na »zelencih« brez zapletov

Ljubljanski potniški promet spet na ljubljanskih ulicah
Avtorica: Lora Power

Ponedeljek na Bavarskem dvoru, malo po deseti dopoldne: med čakajočimi na avtobusnem postajališču komajda ducat ljudi, na »zelencih« pa le peščica potnikov. Na številki 6, najbolj obremenjeni in najfrekventnejši izmed sedemindvajsetih linij javnega mestnega prometa, ki iz centra pelje v Črnuče, le pet ljudi.
Gospa Kristina je s 4-letnim sinom nameravala vstopiti tam, kjer je bila vajena – pri šoferjevih vratih, a se niso odprla. Voznik je z roko pokazal na drugi vhod, čakajoča sopotnica pa je pojasnila: »Gospa, zdaj se vstopa tukaj. Pa roke si morate razkužiti.« Masko sta s sinom že imela. »Čuden občutek,« je pripomnila, »šestka je vedno nabasana, zdaj pa skoraj prazna.«

Ko je vlada 15. marca sprejela odlok o prepovedi izvajanja javnega prometa, so bili LPP-jevi vozniki povečini šokirani. »Nihče ni mogel verjeti, LPP se v vsej svoji zgodovini še nikoli ni ustavil,« je pojasnil 26-letni Milan Mihaljević, ki je v podjetju zaposlen štiri leta. »Prvi teden sem vse skupaj doživljal kot nekakšen dopust in mi ni bilo težko ostati doma. Že v drugem tednu pa sem imel počasi dovolj, vse bolj sem pogrešal odhod v službo, zgodnje vstajanje, pozno vračanje iz službe, izmenjane besede s potniki …«

Spet na delo!

V tednih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, so se s sodelavci velikokrat slišali po telefonu, redno spremljali poročila in komaj dočakali novico, da se 11. maja vrnejo na delo. »Seveda pod strogimi ukrepi,« je dodal Mihaljević. A vendar: »Občutek sreče je bil velik! Tisto noč sploh nisem mogel zaspati od adrenalina, saj sem komaj čakal, da zopet sedem za volan, da vidim, kako bo vse skupaj potekalo, kako bodo potniki upoštevali varnostne ukrepe in kako jih bomo zopet zapeljali po ljubljanskih ulicah.«
Vrnitev na delo zahteva obvezno masko, in sicer ves čas vožnje, kar pomeni osem, včasih devet ur. »Nositi masko toliko časa je zelo težko,« pravi mestni voznik, »še posebej ob sončnih dnevih, ko večina uporablja sončna očala, ta pa se začnejo rositi, zato postane moteče za vožnjo. Lahko si samo mislim, kakšne težave imajo šele vozniki, ki nosijo očala z dioptrijo!«
Kljub temu so ga nekateri ukrepi razveselili. »Veseli me, da so nas ločili s fizično pregrado, tako da je stik potnika in voznika na primerni varnostni razdalji.« Kot tudi to, da so ljudje v času korone postali bolj dosledni glede osebne higiene in olike. »Menim, da bi tako moralo ostati tudi v prihodnje.«

Prvi dnevi rahljanja ukrepov

Potniki so bili že prvi dan dobro informirani in pripravljeni na drugačno vožnjo z avtobusom. Po novem vstopajo pri drugih vratih. Pred vstopom si morajo nadeti masko, ki mora prekrivati ustni in nosni predel, ter si ob vstopu obvezno razkužiti roke, na sedežih pa so oznake, ki jih opozarjajo na ohranjanje varnostne razdalje. Seveda se zgodi, da si potnik pozabi nadeti masko ali razkužiti roke. »Ampak izjemno me veseli, da so tudi potniki pozorni na to, včasih sopotnika opozorijo še pred mano. Zelo sem ponosen na naše Ljubljančane in Ljubljančanke, kajti samo s skupnimi močmi bomo premagali krizo!«

Številke, take in drugačne

Kljub optimizmu je epidemija pustila precej nelagodja in skrbi: »Epidemija bo močno vplivala na poslovanje javnega podjetja LPP,« je pojasnila Mojca Mohar, predstavnica za stike z javnostmi. Ocenjujejo, da bo od marca do junija prihodek od prevoza potnikov manjši za šest in pol milijona evrov, v ostalih dejavnostih pa skoraj dva milijona. Če prevedemo v število potnikov: v prvih dneh po ukinitvi protikoronskih ukrepov se jih je za vožnjo z avtobusom opogumilo le kakih deset odstotkov, v primerjavi s povprečnim delavniškim dnem pred epidemijo.
»Seveda bodo manjši tudi nekateri stroški, ki jih do septembra ocenjujemo na malo več kot tri milijone, ob upoštevanju, da sta pred nami še julij in avgust, ko sezonsko beležimo 70-odstotni upad prihodkov od prodaje, kar nakazuje na še večje likvidnostne težave podjetja,« je analizirala Mojca Mohar. Upa, da bo njihove težave pomagala rešiti država, saj je prevoz potnikov posebnega pomena tako za mesto kot za lokalne skupnosti in državo, njeno delovanje pa mora biti zagotovljeno v skladu z zakonom o prevozih.
Zato so z ministrstvom za infrastrukturo in drugimi prevozniki uskladili pogodbo, ki se nanaša na medkrajevne linije in stroške, ki so nastali kljub prenehanju obratovanja. Mednje sodijo amortizacija, vzdrževanje, zavarovanje, parkirišča, posredni stroški dela in podobno. »Največji izziv pa bo gotovo ohranitev ljubljanskega javnega potniškega prometa v takšnem obsegu in na dozdajšnji ravni.«

Zaščite ne more biti preveč

Zaščitni ukrepi, ki so zaposlenim zdaj že dobro znani, postajajo normalnost: »Vozniki morajo v avtobus vstopati pri prvih vratih in si pri vstopu obvezno razkužiti roke. Zagotavljati morajo prezračevanje vozil z zunanjim zrakom, na končnih postajališčih preveriti količino razkužila na vstopnih in izstopnih vratih, spremljati zasedenost avtobusa in v primeru prekomerne zasedenosti o tem takoj obvestiti prometnika, ki na linijo razporedi dodaten avtobus. Vozniki med drugim tudi spremljajo potnike, ali nosijo maske.«
O dodatni kontroli za zdaj ne razmišljajo, pravi Mojca Mohar. »Vozniki in potniki navodila upoštevajo, do sedaj nismo zabeležili nobenih zapletov.«
Milan Mihaljević pa je še pripomnil, da je kljub resnosti razmer včasih na ljubljanskih »zelencih« dovolj prostora tudi za humor. »Pred nekaj dnevi sta na avtobus vstopili starejši gospe, ki sta hoteli sesti na isto mesto. Ena si je roke razkužila, druga pa ne, in ta je takoj sedla na izbrano mesto. Pa jo je gospa z razkuženimi rokami napotila, naj si roke vendarle dezinficira. Med tem pa ji je zasedla sedež.«