ponedeljek, 2. 3. 2020

Najstarejši ljubljanski raziskovalci in znanstveniki

Znanost je v najširšem spektru tesno povezana s prirojeno človeško radovednostjo, željo po logičnem in sistematičnem razumevanju zunanjega materialnega in nesnovnega sveta kot tudi notranjega človekovega bistva.
Avtor: dr. David Petelin

Sodobna znanost se je rodila v večtisočletnem procesu z opazovanjem narave, opisovanjem raznovrstnih pojavov, z raziskovanjem neznanega, merjenjem rezultatov, preizkušanjem zakonitosti, s sistematičnimi razlagami ter seveda z izmenjavo informacij med učenjaki.
Znanost je bila v preteklosti neločljivo prepletena z verskimi dogmami, filozofskimi vprašanji, umetniško navdahnjenostjo in mitološkim svetom, ki naj bi razkrivali poti do resnice. Svet kot tak je bil na začetku enoten, nedeljiv ter prežet z naravnimi in božanskimi silami. Ljubljana je bila predvsem trgovsko, upravno in kasneje tudi cerkveno središče, a se je do danes uveljavila tudi kot mesto znanosti. V mestu so se rojevali, šolali in delovali številni učenjaki, raziskovalci in izobraženci, med katerimi so bili mnogi do 18. stoletja polihistorji ali politehniki, saj so se ukvarjali z več področji. V zakladnico človeškega znanja in zgodovine znanosti so prispevali mnogi ljubljanski astronomi, matematiki, naravoslovci, zgodovinarji, inženirji, potopisci, zdravniki, duhovniki in drugi strokovnjaki.

V zakladnico človeškega znanja so prispevali mnogi ljubljanski astronomi, matematiki, naravoslovci, zgodovinarji, inženirji, potopisci, zdravniki, duhovniki in drugi strokovnjaki.

Zazrti v nebo in prihodnost

Prvi astronom, ki ga lahko zasledimo v zgodovini Ljubljane, naj bi bil Janez Lezicij (lat. Lezicius; 1242–?), ki se je po končanem študiju na bližnjih univerzah v Padovi, Vicenzi in Trevisu ustalil v Ljubljani ter deloval kot astronom in zvezdni tolmač (astrolog) v času vladanja koroškega in kranjskega deželnega vojvoda Ulrika III. Spanheimskega (1256–1269). Po pisanju Valvasorja je prerokoval prihodnost in se uvrščal med najbolj izobražene in najodličnejše meščane Ljubljane 13. stoletja. Tri stoletja kasneje je ljubljanski meščan Jakob Strauss (1533–1590), zdravnik in profesor naravoslovja (fizike) na Dunaju, leta 1577 opazoval pojav kometa in ga opisal ter razložil v knjigi, ki je še isto leto izšla pri ljubljanskem tiskarju Mandelcu. V njej je skiciral in na astrološki način opisal najsvetlejši komet 16. stoletja. Izmeril je lego kometa in ocenil oddaljenost od Zemlje. Njegova teza, da gre za vesoljsko telo, je bila za tedanji čas izredno napredna. Kot astronom je več let izdajal koledarje in almanahe, ki so vsebovali prerokovanja iz medsebojne lege nebesnih teles, dolgoročne vremenske napovedi in svarila pred raznimi nesrečami, boleznimi, potresi in vojnami. Ljubljanski astronom Benedikt Ferretti (1655–ok. 1730) je postavil prvo znano zvezdarno na Kranjskem, in sicer v Tivoliju pod Turnom, kamor je zahajal s člani Academie operosorum. Leta 1681 se je v Ljubljani rodil Franc Breckerfeld, jezuit, matematik, teolog in latinist, ki je deloval kot astronom na kraljevski zvezdarni v Cluju (Romunija).
LEAD Hallerstein je izdelal zvezdni opazovalnik in ta naprava bo kot spomenik kmalu krasila Grudnovo nabrežje.

Ljubljančan na kitajskem cesarskem dvoru

Tudi izjemen astronom svetovnega slovesa Ferdinand Avguštin pl. Hallerstein (1703–1774) se je rodil v Ljubljani. Po končanem ljubljanskem jezuitskem kolegiju je nadaljeval študij matematike in astronomije v Gradcu in na Dunaju. Leta 1739 je kot jezuit prišel v Peking. Sodeloval je pri pripravi velikega atlasa Kitajske in iz davčnih listin izračunal število prebivalcev cesarstva: 198.213.713. Njegova izjemna poklicna pot ga je vodila od dvornega astronoma, vodje cesarjevega matematičnega oddelka z astronomijo do mandarina. Hallerstein je izdelal zvezdni opazovalnik (ekvatorialno obročasto kroglo), kar je veljalo za izjemen znanstveni dosežek; ta naprava bo v obliki spomenika v prihodnje krasila ljubljansko Grudnovo nabrežje. Hallerstein, s kitajskim imenom Liu Songling, je opazoval zvezde, komete, planete in satelite, Sončeve in Lunine mrke, organiziral astronomske meritve v krajih cesarstva ter opazovanja redno opisoval v različnih evropskih znanstvenih revijah.

Ljubljanski humanisti in renesančni misleci

Zaradi pomanjkanja primernih šol v Ljubljani je večina plemiških, meščanskih in kmečkih otrok hodila študirat na Dunaj ter na italijanske (Padova, Bologna) in nemške univerze, kjer so se uveljavili kot izobraženci, profesorji, dekani in celo rektorji (npr. Ljubljančan Ulrik Steidler v Leipzigu 1540). Humanistična izobrazba je veljala za vstopnico za službe v vse večji državni upravi. Zametek humanizma v Ljubljani je povezan z ustanovitvijo škofije leta 1461 in njenim drugim škofom Krištofom pl. Ravbarjem (1466–1536), ki je bil pravi renesančni človek, diplomat, v Italiji izobraženi humanist, mecen, vojaški strateg, knezoškof in deželni glavar Kranjske. Bil je tudi doktor obojega prava in odličen retorik, njegov škofijski dvor s knjižnico (ki jo je podedoval od prvega škofa Lamberga in tudi obogatil) pa štejemo za pravo ljubljansko humanistično središče. Njegov osebni in uradni tajnik je bil sošolec in prijatelj Avguštin Prug(e)l Tyfernus, ki se je uveljavil kot zbiralec antičnih napisov in je stalno spremljal škofa na potovanjih po Italiji, nemških in slovenskih deželah ter na diplomatskih misijah. Po uničujočem potresu leta 1511 je škofu na novo pozidal škofijski dvorec in njegovo rezidenco v Gornjem Gradu. Dvorec je postavil tudi prvemu dunajskemu škofu, Ljubljančanu Juriju Slatkonji, pomembnemu dvornemu glasbeniku. Med ljubljanske renesančne arhitekte štejemo tudi Petra Bezlaja (umrl med 1515 in 1527), avtorja ljubljanske mestne hiše iz leta 1484 in cerkve sv. Jude in Tadeja na Viču, kjer je ohranjen zvezdasto obokan prezbiterij s sklepnikom z njegovim mojstrskim znakom. Spisal je tudi prvi arhitekturni traktat na Slovenskem Studium architecturae civilis. V humanistični krog stopa tudi protestant Primož Trubar (med 1507 in 1509–1586), ki je z literarnim opusom začetnik slovenske znanstvene, strokovne in poljudne književnosti. V tem času je na tujem deloval prvi znani ljubljanski zgodovinar Peter Stern, ki se je kot »latinski vojni sekretar« cesarja Ferdinanda udeležil obrambe Dunaja pred turškim obleganjem.

Kamen modrosti in ezoterika

Poleg novega duhovnega gibanja, ki je v ospredje zanimanja postavljalo človeka in slavljenje antičnih idealov, se je ob izteku srednjega veka z znanostjo prepletala alkimija. Tej vedi se je vdajalo meščanstvo in plemstvo, medtem ko je bilo čarovništvo v domeni preprostega ljudstva. Tudi Habsburžani (Maksimilijan, Rudolf II.) so se na dvoru obdali z alkimisti, ki so opravljali funkcije astronomov, astrologov ali zdravnikov. Vse od antike je imela ezoterika sloves skrivnega znanja, dostopnega eliti in povezanega s prakso različnih religioznih prvin, ki vsebujejo odrešilno znanje. Pri nastajanju moderne znanosti sta imeli izjemno vlogo magija in okultna filozofija, še v 16. stoletju tesno povezani z religijo, filozofijo, matematiko, glasbo in medicino. Alkimisti so izhajali iz načela, da je vse v naravi živo, in iz naukov egipčanskega filozofa Hermesa Trismegista. Verjeli so, da v naravi obstaja t. i. kamen modrih, ki pomaga neplemenite kovine spreminjati v zlato, človeka pa v podobnem procesu duhovno razsvetliti.

Ljubljanski alkimisti

Z alkimijo se je v 16. stoletju ukvarjal Janez Krstnik Seebach, sin ljubljanskega škofa. Ohranjeni so računi ljubljanskega trgovca Roringerja, ki mu je v letih 1566–67 priskrbel veliko steklenih posod per alchimistiche wasser, žvepla, vitriola, solitra in galuna. Alkimija je služila tudi vojnim potrebam. 20. septembra 1596 je Gregor Corissa iz Ljubljane nadvojvodi Ferdinandu in vicedomu poslal dopis na treh straneh o izumu ognjene krogle Joachima Turekha, ki je bil verjetno prav tako Ljubljančan. Ognjena krogla naj bi bila nekakšna tempirana bomba: uporabiti naj bi se jo dalo na sto miljah razdalje, nastaviti pa tako, da bi se sprožila šele po 24-ih urah.

Od psihologije do zdravilne mineralne vode

Z alkimijo je bil povezan David Verbec (lat. Verbezius; 1577–1644), v ljubljanski lekarniški družini rojeni zdravnik in renesančni mislec. Med njegovimi deli izstopajo razprave iz kemiatrije (tj. alkimije, uporabljene v medicinske namene), poleg številnih spisov pa je napisal tudi naše prvo psihološko delo z naslovom Razprava o temperamentih (lat. Disputatio de temperamentis) iz leta 1598. Nastopal je proti mazaštvu v medicini in se posvečal raziskovanju kuge. Pisal je o vzrokih za nastanek, simptomatiki in kliničnih oblikah, poteku bolezni oz. epidemij in razpravljal o bolezenskem »semenu«, ki prihaja od zunaj ali pa je že v telesu. Bil je osebni zdravnik württemberškega vojvode. Njegov mlajši sorodnik deželni fizik v Ljubljani Janez Krstnik pl. Verbec (1633–1675) naj bi uspešno pozdravil grofa Zrinjskega z vodo iz Rogaške Slatine.
V bližini Ljubljane, na gradu Strmol, kjer je po pisanju Valvasorja ob prazničnih večerih strašilo, je bila alkimija 200 let središče zanimanja njihovih lastnikov. Lastnik gradu Ljubljančan Konrad baron Ruess pl. Ruessenstein, ki je skupaj z ženo dal med letoma 1646 in 1660 postaviti frančiškansko cerkev v Ljubljani, je bil navdušen alkimist, s pomočjo opazovanja naravnih pojavov pa je celo odkril zlato žilo na svojem posestvu. Dvorec Strmol je imel v fevdu tudi najznamenitejši alkimist na Kranjskem Janez Friderik pl. Rain, ki je leta 1680 v Ljubljani izdal publikacijo o kamnu filozofov. O alkimiji so pisali vsi, celo oče moderne fizike Isaac Newton, nad okultizmom je bil očaran tudi racionalist in matematik René Descartes. Danes velja alkimija za predhodnico kemije, deloma medicine in farmacije pa tudi botanike, mineralogije in metalurgije, ki so se kot znanstvene discipline diferencirale proti koncu 18. stoletja.

Ljubljanski homo universalis Janez Vajkard Valvasor

Osrednje mesto v ljubljanski znanstveni zgodovini zaseda Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) homo universalis, avtor monumentalne Slave vojvodine Kranjske. Bil je izjemen etnograf, geograf, zgodovinar, naravoslovec, risar in zbiratelj. Nad poročilom o delovanju Cerkniškega jezera, ki so ga objavili v eni prvih znanstvenih revij, so bili angleški znanstveniki tako navdušeni, da so ga izvolili za člana eminentne Kraljeve družbe. Imel je vsestranske talente in številna zanimanja, seznanil pa se je tudi z največjo fizikalno zagato svojega časa, vakuumsko črpalko. S preučevanjem lastnosti novih materialov je iznašel postopek za ulivanje tankostenskih kipov, ki ga je uporabil za Marijin kip na stebru pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba. Svojo iznajdbo je opisal in narisal v vodilni londonski in leipziški reviji, s tem pa velja za prvega mednarodno priznanega izumitelja iz naših krajev.

Znanstvena revolucija 18. stoletja

Na prelomu v 18. stoletje se je polagoma uveljavljala moderna znanstvena metoda z eksperimenti kot preizkusi veljavnosti hipotez oziroma teorij (Galileo Galilei). Na univerzah sta kraljevala Platon in Aristotel, zato je dolgo trajalo, da se je revolucija, ki jo je v astronomiji izpeljal Kopernik (heliocentrični sistem), prijela. Šele z razsvetljenstvom je prišlo do obračuna z raznimi oblikami praznoverja in iracionalizma. Vera v znanost (scientizem) je v zadnjih 200 letih napredovala tudi do prepričanja, ki nekritično poveličuje moč znanosti in priznava znanost za edino mogočo pot do vedenja, znanstveno resnico pa kot edino legitimno.

Zdravniki, kirurgi, veterinarji in homeopati

V Ljubljani je deloval znameniti zdravnik Marko Gerbec (lat. Gerbezius; 1658–1718), ki velja za enega od utemeljiteljev moderne medicine. Kot deželni fizik je z opazovanjem bolnikov in beleženjem njihovega zdravstvenega stanja med prvimi opisal hudo motnjo srčnega ritma, ki lahko povzroči nezavest in tudi smrt. V novem duhu znanosti je zagovarjal empirično izkušnjo, zdravstveno preventivo, pričal o škodljivosti alkoholizma in priporočal termalno zdravljenje. Kot prvi je klinično opisal pegavico in smernice njene terapije. Postal je član dunajske Academiae Naturae Curiosorum, kot edini Kranjec pa je upodobljen v Dvorani štiridesetih na padovski medicinski fakulteti. Bil je med ustanovitelji Academie operosorum Labacensis, ki se je v primerjavi z jezuitskim kolegijem, kjer je sicer delovalo nemalo odličnih profesorjev, znanstveno bolj uveljavila (zgodovina, ekonomija, numizmatika, medicina in politične vede). Po zaslugi operozov je nastala prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani, barok pa osrednji mestni umetnostni slog.
Iz ljubljanske rodbine je izšel zdravnik in kirurg Vincenc Kern (1760–1829), ki je v evropsko operacijsko prakso uvajal revolucionarne izboljšave (razkuževanje, celjenje z odprtim zdravljenjem). Leta 1797 je bil imenovan za profesorja kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju in v mesto vpeljal cepljenje proti črnim kozam. Kasneje je postal vodilni kirurg na Dunaju in osebni zdravnik cesarja Franca I. V Ljubljani je deloval stanovski fizik Friedrich Baronio in Rosenthall (?–1784), ki se je ukvarjal s homeopatijo, zdravnik Jožef Ignacij Fanton de Brunn (1754–1795) pa velja za avtorja prvega veterinarskega spisa v slovenščini, izdanega v Ljubljani leta 1784 (Bukuvze od shvinskih bolesni sa kmeteshke ludy, prevod knjige Johanna Gottlieba Wolsteina).

Vodilni inženirji in brodarji v monarhiji

Jezuit Gabriel Gruber (1740–1805) se je proslavil kot izjemen znanstvenik, naravoslovec, glasbenik, risar, šolnik, matematik, kemik, arhitekt in inženir. Na podlagi opazovanj in eksperimentiranj je pisal o številnih naravoslovnih znanostih. Gradil je obvozni rečni kanal (Gruberjev prekop) z namenom izsuševanja Ljubljanskega barja (največji takratni projekt v cesarstvu) in postavil poznobaročno stavbo na mestu pogorelega jezuitskega kolegija, v kateri je vodil šolo za mehaniko in hidravliko ter poučeval tudi inženirske vede, gradbeništvo in ladjedelništvo. Kot eden vodilnih raziskovalcev habsburške monarhije se je ukvarjal tudi z vakuumsko tehniko, kristalizacijo ledu, kot prvi na svetu pa je v laboratoriju raziskoval totalni odboj na meji med segretim in hladnim zrakom. Tudi njegova brodarska šola je bila edina te vrste v monarhiji. V sredini 18. stoletja se je v Ljubljani rodil Jožef Šemerl (1754–1844), veliki načrtovalec cestnih in rečnih povezav. Po jezuitskem kolegiju je študiral gradnjo rečnih prekopov na Nizozemskem in v Porenju, nato pa služboval v Ljubljani v krogu mladih inženirjev kot direktor, inšpektor in član komisij. Po odhodu Gruberja je vodil obrtno šolo. Izvajal je cestne gradnje po Kranjskem, urejal Ljubljanico in sanjal o rečni povezavi med Jadranom in Dunajem.

Ljubljansko razsvetljenstvo in slovenski narodni vzpon

Žiga Zois baron Edelstein (1747–1819) je osrednja mecenska in mentorska osebnost slovenskega razsvetljenstva. Svoj čas najbogatejši človek na Kranjskem, plemič in svetovljan, raziskovalec naravoslovja in mineralog, poliglot in jezikoslovec, prostozidar, intelektualec ter predvsem mecen. Med svoje člane ga je sprejelo več tujih znanstvenih in literarnih družb, dopisoval si je z vodilnimi evropskimi znanstveniki, imel pa je tudi široko mrežo znancev v visokih aristokratskih krogih. Zois je razvil osebno zavest o pripadnosti slovenstvu in po vzoru Pohlina (Kraynska grammatika, 1768) v svoji palači na ljubljanskem Bregu zasnoval svojevrsten intelektualni krožek, ki je združeval kranjske razsvetljence. V baronovi palači na Bregu je domovala znamenita knjižnica z največjo znanstveno mineraloško zbirko ter s 7000 rokopisnimi in knjižnimi deli v nemškem, francoskem, angleškem, latinskem, slovenskem in italijanskem jeziku. Iz njegovega kroga je izšel slavist Jernej Kopitar (1780–1844), ki je leta 1809 izdal v Ljubljani prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika, napisano v nemščini.
Prvi slovenski dramatik Anton Tomaž Linhart (1756–1795), ki je večino svojega življenja preživel v Ljubljani, je tudi začetnik slovenskega znanstvenega zgodovinopisja. Med razsvetljence evropskega kova sodi pravnik in filozof Franc Samuel Karpe (1747–1806), ki ga je kot osirotelega ljubljanskega meščanskega dečka pod svoje okrilje vzel grof Lichtenberg in poskrbel za njegovo odlično izobrazbo. Postal je univerzitetni profesor (v Olomucu, Brnu in na Dunaju) in rektor. Ukvarjal se je s filozofijo prava, prekinil s srednjeveško sholastiko in razvil svojevrstno razsvetljensko eklektično filozofijo po zgledu Kanta, Locka in Leibniza ter zagovarjal empirizem in racionalnost.

Slovenščina postane jezik znanosti

Vse do 18. stoletja je na univerzah, znanstvenih razpravah in v akademskih krogih vladala latinščina, zlagoma pa tudi nemščina. Avtorji prvih strokovnih (zlasti naravoslovnih del) v slovenščini so se srečevali z jezikovnimi težavami, saj so morali izoblikovati ustrezno izrazoslovje (kmetijski priročniki). V Ljubljani je bil leta 1831 ustanovljen Deželni muzej (poudarjeno naravoslovje), z znanstvenim delom pa so se do sredine 19. stoletja organizirano ukvarjali le v zgodovinskih društvih. Leta 1864 je bilo ustanovljeno slovensko znanstveno društvo Slovenska matica, ki je imela cilj izdajati »znanstvenih kakor občo koristnih knjig v slovenskem jeziku«. Za prvo sistematično vzpostavitev slovenske terminologije kakega strokovnega področja velja oblikovanje pravne terminologije.
Leta 1897 je Albin Belar (1864–1939) v stavbi Višje realke ustanovil potresno opazovalnico, prvo na Slovenskem in v Avstro-Ogrski, s katero je Ljubljano dvignil na raven pomembnega središča svetovne seizmološke znanosti. Ukvarjal se je tudi z radiofonijo, meteorologijo, varovanjem narave, velja pa tudi za idejnega očeta Triglavskega narodnega parka. Številni ljubljanski in slovenski izobraženci so se v zadnjih desetletjih monarhije uveljavili kot profesorji in znanstveniki na avstrijskih in evropskih univerzah. Nekateri so se postopoma odtujili slovenskemu poreklu in se prepustili vplivom nemško govoreče okolice. Med njimi je bil rojeni Ljubljančan, zdravnik Friderik Pregl (1869–1930), ki je leta 1923 za razvoj organske kemijske analize in izboljšavo analitskih metod prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Za dokončno uveljavljanje slovenščine kot jezika znanosti je bila ključnega pomena ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919, kjer so se poleg raziskovalcev uveljavile številne slovenske znanstvenice, mnoge iz Ljubljane.

Kaj znanstvenikom in raziskovalcem pomeni Ljubljana in življenje v glavnem mestu

Kadar pomislim na Ljubljano, pomislim na dom, na sončne vzhode in zahode v Alpah, ki jih vidim s kuhinjskega okna; pomislim na to, da je to mesto od ljudi in za ljudi. Spomnim se, ko sem kot študentka iz Srbije prvič prišla v Ljubljano, kako sem na Kongresnem trgu gledala praznične lučke (ki niso bile tiste barvaste, ready-made), osvetljeni grad (ki je bil videti, kot da lebdi v zraku) in okrase, ki so jih naredili otroci z ljubljanskih šol, in pomislila: to je mesto, v katerem bi lahko živela – niti sanjalo se mi ni, da se bo to nekaj let kasneje dejansko zgodilo.
dr. Jovana Mihajlović Trbovc, ZRC SAZU

Ljubljana me spomni na sladoled iz slaščičarne Zmaj v poznih osemdesetih v starem mestu in na sanitizacijo mestnega jedra v zadnjih letih. Šele v zadnjem času pa sem spoznal, da je Ljubljana precej glasna in neprijazna do kognitivno drugačnih ljudi, zlasti v prednovoletnem času; vseprisotna je bučna glasba in prireditve so pogosto po nepotrebnem pretirano ozvočene. Ob tem sem vedno znova presenečen, kako neučinkovito je mesto povezano z obmestnimi naselji z javnim prevozom, ki je dejansko neuporaben.
dr. Martin Pogačar, ZRC SAZU

Prestolnica Slovenije je postala zelo lepa, urejena, čista, polna obiskovalcev in turistov. V času mojega študija je bila bolj zapuščeno in turobno mesto. Zdaj je to zeleno mesto, ki ima veliko parkov in urejenih javnih površin. Všeč mi je zaprt javni trg in možnost za sprehode, doživljanje, občutenje mesta. Izboljšala se je tudi kulinarična ponudba, ki je svetovljanska, pa vendar ponuja tudi kulinariko slovenskih pokrajin in regij. V Ljubljano največkrat pridem zaradi službenih obveznosti, zjutraj me sicer razžalostijo prometni zamaški in zastoji, vendar si želim, da bi v mesto večkrat prišla tudi z družino.
dr. Jasna Fakin Bajec, ZRC SAZU

Mesto, ki je sčasoma postalo moje, vseeno doživljam z nekaj distance. Je odprto mesto, mogoče bolj, kot se zaveda; je mesto polno različnih plati, zgodovin, jezikov, zgodb, ki so skrite pod olikanimi fasadami in urejenimi ulicami, in so tu, jih slišiš in vidiš, samo če želiš; mesto, ki ga moja otroka obožujeta (in res mislita, da je najlepše na svetu), kar je predmet neskončnih družinskih hecov.
dr. Tanja Petrović, ZRC SAZU

Urejena je. Kot škatlica z bonboni, kar včasih povzroča rahlo frustracijo. Preveva me nostalgija za časom, ko so avtobusi vozili po Prešercu, ko je bila Makalonca ob Ljubljanici, kjer se je kadilo travo in bralo literarne časopise, in žalost, ker so danes v središču mesta prostori poenoteni. Obenem občutim zadovoljstvo, ker je v mestnem jedru toliko ljudi, najpogosteje turistov. Uživam v zelenju, parkih in javnih površinah, ki jih razvajeno jemljemo za samoumevne.
dr. Iva Kosmos, ZRC SAZU

Poseben čar vidim v soobstoju zaprašene provincialnosti in odlične alternativne in eksperimentalne kulture, ki sta pogosto združeni v isti skupnosti, v istih prostorih.
Teja Komel, ZRC SAZU

Mir, zelenje, počasna hoja, odsotnost ljudi in zvokov zvečer. Pravo nasprotje zvoka tramvaja pod oknom, nasprotje vsemu, česar sem bila navajena. Enkrat se mesto pokaže kot popolnoma nepoznan svet, drugi dan se zdi kot dom ali kot da sem nekoč davno tukaj že bila. Tu vzniknejo zgodbe dedka in staršev o tem, kako so prihajali v Slovenijo, na kosilo v Ljubljano pa v majhno hišico na Bledu, ko sem bila še dojenček … njihove slovenske besede, ki po mojem sploh ne obstajajo …
Ksenija Pejović Bogetić, ZRC SAZU