ponedeljek, 17. 6. 2019

»Ne ženem se za velikim uspehom, bolj za svobodo, da ustvarjam svojo glasbo«

Mestna štipendistka Petra Rakić, magistrica muzikologije, pevka in tekstopiska

Avtorica: Nada Breznik

Diplomirala in magistrirala je iz muzikologije. Kot sama pove, ji je štipendija Mestne občine Ljubljana pomenila pripadnost mestu, pripadnost neki skupnosti. Nagovoril jo je že sam razpis mestnih štipendij, takoj se je videla v zahtevnih pogojih in v resnici jih je v celoti izpolnjevala. Sedaj živi in ustvarja v Berlinu.

Kako, da te je pot zanesla ravno v Berlin?

Po diplomi iz muzikologije leta 2012 na Filozofski fakulteti – bila sem najmlajša diplomantka – sem vpisala magisterij, v okviru katerega sem odšla v Berlin na študijsko izmenjavo. Tam sem pisala magistrsko nalogo z naslovom Youtube in glasba, z mentorjem sva sodelovala na daljavo. Po zagovoru magisterija v Ljubljani se mi je v Berlinu odprla priložnost za prakso v mednarodni glasbeni agenciji, ki skrbi za operne pevce. Tako je naneslo, da sem ostala v Berlinu. Tam sem spoznala tri glasbenike različnih narodnosti: kitarista Jacka iz Göteborga na Švedskem, bas kitarista Emanuela iz Modene v Italiji in bobnarja Vladimirja, po rodu Rusa, ki že od otroštva živi v Barceloni. Stari smo od šestindvajset do triintrideset let. Ustanovili smo bend Manono, ki izvaja funk rock glasbo, kjer sodelujem kot vokalistka. Pevsko sem se izurila v ljubljanskih zborih. Pela sem v mešanem mladinskem pevskem zboru Veter, v akademskem pevskem zboru Tone Tomšič in v komornem zboru Ave. Za mojo izvajalsko pevsko znanje imata velike zasluge dirigenta Urša Lah in Sebastjan Vrhovnik.

Koliko časa ste že skupaj in kakšne uspehe doživlja vaša glasbena skupina?

Skupaj smo tri leta. Lani smo imeli pet manjših nastopov in sedem koncertov po klubih v Berlinu. Ta mesec bo v samozaložbi izšel naš prvi album z naslovom Liquid Society. Projekta smo se lotili preko platforme Kickstarter, kjer na osnovi dobre zgodbe zbiraš sredstva, še preden imaš izdelan končni produkt. Našo zgodbo je podprlo 170 ljudi z vsega sveta in zbrali smo prvih 9.000 evrov. Naši podporniki bodo po izidu prejeli album v digitalni obliki, obliki CD ali v obliki vinilne plošče, glede na višino njihovega finančnega prispevka. Predstavitev albuma bo 22. junija v Badehausu v Berlinu, v dvorani, ki sprejme do 300 poslušalcev, tam bomo albume tudi podpisovali. Na koncert so vabljeni vsi naši podporniki, ki so seveda del naše zgodbe. Manono je otok v Pacifiku v državi Samoa in naš namen je poslušalce popeljati na ta otok, ne da bi jim bilo treba tja v resnici odpotovati. Naš album bo izdan torej tudi na vinilki, ki je trenutno edini nosilec, katerega prodaja narašča. Kot posebnost naj povem, da je Manono tudi vas v Kongu in prvi všečki na naši Facebook strani so začeli deževati prav iz Afrike. Vas Manono smo odkrili šele zaradi čudenja nad množičnostjo afriških všečkov.

Kakšna je še tvoja vloga v bendu?

Pojem, komponiram, delam aranžmaje in pišem besedila. Pesmi sem pisala že od svojega šestega leta. Lahko rečem, da je to del mene. Pišem o tem, kar poznam in razumem. Naše pesmi govorijo o urbanem življenju mladih in o vsem, kar nas zanima: o novodobni komunikaciji, Tinderju in blockchainu. Pri besedilih sodeluje tudi kitarist, ustvariva jih skupaj, vendar ne sprejmem vsega, zlasti, če se s predlaganim ne morem identificirati, če mi ni všeč. Muziciranje v naši skupini je zelo zanimivo. Delujemo na stičišču različnih kultur, kjer ni pomembno, od kod kdo prihaja. Mi štirje razmišljamo v štirih različnih jezikih, jezik sporazumevanja in besedil pesmi pa je angleščina. Naše različne pripadnosti dajejo pečat našemu temperamentu, obnašanju, stališčem, komunikaciji, a prav ta različnost je produktivna, rojeva se edinstvena glasba. Po tem smo drugačni od ostalih bendov. Na prvem albumu je že ena pesem v italijanščini, pa en vložek v slovenščini, v bodoče bomo gotovo vpletali tudi ostale materne jezike. Naša želja je seveda, da bi organizirali koncerte tudi v krajih, od koder prihajamo, to je nekako načrt za prihodnje leto.
Sicer pa ima v skupini poleg glasbene vsak svojo dodatno nalogo. Jaz skrbim za socialne medije, oglaševanje in stike z javnostjo. Tu se ne vpletamo v delo posameznega člana, svoje dodatne vloge opravljamo samostojno. Kitarist na primer opravlja vlogo projektnega managerja in skrbi za pregled financ. Delujemo kot pravo start-up podjetje. Imamo svojo podobo, svoj logo. Meni je pomembno, da me fantje podpirajo, da so v bendu dobri odnosi in sodelovanje. V glasbenem svetu prevladujejo namreč moški, takšnih skupin, kot je naša, je malo.

Kakšen je sedaj tvoj odnos do Ljubljane v primerjavi z Berlinom?

Berlina ne dojemam kot dom, moj dom je Ljubljana. Toda v Berlinu imam bend, tu sem našla stalen vir dohodka v delu z otroki, ki ga imenujem babysinging. Tako varujem otroke štirih družin in jih obenem poučujem petje. Družine so iz mojega okoliša, otroci pa so stari od šest do enajst let. Uživam zaupanje staršev teh otrok. Ena od deklic, ki jo učim, iz slovenske družine, se je udeležila nemškega tekmovanja glasbenih talentov The Voice Kids in se uvrstila v finale, na kar sem zelo ponosna. Delo z otroki mi ohranja igrivost in neko prvinskost v odnosu do glasbe, zato tega ne bom kmalu opustila.
Želim si delati to, kar me veseli, postati poklicna glasbenica, se s tem tudi preživljati. Ne ženem se za velikim uspehom, bolj za svobodo, da ustvarjam svojo glasbo. Želim si, da bi me videli in slišali tudi v Ljubljani, želim si sodelovanja s slovenskimi ustvarjalci.