petek, 17. 7. 2020

Nekdanja zelena podoba Ljubljane

Ljubljana se upravičeno ponaša z nazivom zelena prestolnica, saj parki, vrtovi, gozdovi, travniki in kmetijska zemljišča zavzemajo skoraj polovico mestne površine.
Avtor: dr. David Petelin

Zelenje spremlja mesto tako rekoč skozi vso zgodovino. Odnos do narave se je neprestano spreminjal. Od prazgodovine naprej je narava predstavljala tako vir življenja kot prostor nevarnosti in mističnih sil. Zato so si jo vse civilizacije poskušale podrediti. Z ustvarjenjem, oblikovanjem in negovanjem vrtno-arhitekturnih elementov, kot so kmetijske površine, sadovnjaki, kuhinjski vrtovi, pa tudi drevoredi, okrasni vrtovi in parki, je človek poskušal obvladovati naravo in kozmos. Načrtno oblikovane zelene površine so bile prisotne že pri starih orientalskih kulturah Egipta in Mezopotamije, njihov sistem obdelovalnih in dekorativnih vrtov z vzorci pravokotnih oblik, pravilnih zasnov in simetrije pa so prevzeli stari Grki in Rimljani. Antična vrtna kultura je bila visoko razvita, kult narave so gojili v pesništvu, slikarstvu in prostorski plastiki. Tako lahko domnevamo, da so tudi v Emoni in njeni podeželski okolici gradili atrijske oziroma peristilne vrtove, prednje zelene površine kot zametke kasnejših parternih, okrašenih parkov, sprehajališč in javnih vrtov. Pogosto so bili vrtovi obogateni s terasami, klopmi, pergolami, mozaičnimi tlaki, barvitimi kipi in dekorativnimi vodnimi motivi, predvsem fontanami.

Srednjeveški samostanski vrtovi

Srednji vek z utrjenimi gradovi, obzidanimi mesti in nenehno vojno nevarnostjo ni prinesel novih hortikulturnih novosti, kaj šele razvoja krajinske arhitekture. Vrtno oblikovanje je povečini uspevalo le v samostanih z redkimi pravokotnimi mrežami, kjer so poleg negovanja zdravilnih zelišč pridelovali tudi hrano in gojili sadje. Znotraj srednjeveškega zidu Ljubljane sta imela samostanska vrtova frančiškanski samostan na Vodnikovem in križevniški na Novem trgu. Na križevniškem vrtu je danes letno gledališče, redovniki nemškega viteškega reda pa so imeli vrtove tudi na Mirju. Okrasnih samostanskih vrtov ni bilo vse do 18. stol. Ob Špitalskem mostu na današnjem Prešernovem trgu so imeli avguštinci eremiti samostan z zasebnim vrtom, ki so ga krasile zelenjavne in zeliščne grede s sadnim drevjem, kasneje pa so kompleks prevzeli frančiškani, kjer domujejo še danes. Na območju Ajdovščine so imeli svoj vrt diskalceati (bosonogi avguštinci), toda red je proti koncu 18. stol. cesar Jožef II. razpustil. Zaradi primernih prostorov, lepega vrta in svežega zraka s kamniških planin pa je bila v razpuščenem samostanu s cerkvijo leta 1786 ustanovljena prva civilna bolnišnica na Kranjskem.

Prva mestna promenada

Prostorska utesnjenost in zamejenost z zidovi ter strnjena obodna in ulična zazidava srednjeveških hiš niso dopuščale večjih zelenih in praznih površin v mestu, razen površin za srečevanje in trgovanje. Kljub temu so imele nekatere redke stavbe Mestnega in Starega trga na terasasto oblikovanem pobočju Grajskega griča t. i. kuhinjske vrtove – manjše zelenjavne vrtove in kakšno sadno drevo. Podobno je bilo omogočeno tudi prebivalcem Rožne in Hrenove ceste med hišami, ki pa so spadale pod vicedomsko upravo. Zunaj obrambnega sistema jarkov, obzidja in stolpov pa so imeli nekateri meščani manjše vrtove, travnike, kmetije, gozdove in celo vinograde (na Rožniku). Poleg grajskega zelenja so mesto krasile košate lipe kot starodavni simbol slovenstva in označevale pomembne mestne in simbolne prostorske točke. Stale so ob Herkulovem vodnjaku na Starem trgu, pred stolnico sv. Nikolaja in na gradu (Lipnik), kamor je že v srednjem veku vodila sprehajalna pot s Streliške ulice. Tudi Valvasor omenja sprehode meščanov in nekakšno prvo ljubljansko promenado (fr. se promener, sprehajati se), ki je vodila od Starega trga do Poljan vse do vrha Grajskega griča. Zelena vzpetina je poleg osvežitve služila tudi kot bogat vir lesa, izsekavanje grajskega gozda pa je vojvoda Friderik leta 1439 namenil izključno za potrebe utrdbe in mesta. Grajski grič je bil z gozdom poraščen le znotraj obzidja, zunanja pobočja pa so bila tako kot Golovec gola zaradi obrambe. Priljubljene zelene površine so bila tudi sprehajališča ob urejenih rečnih brežinah pa tudi sama Ljubljanica, ki je v toplejših mesecih meščanom in plemičem nudila udobno vožnjo. Med mestnimi prebivalci je bil za sprehajanje in lov priljubljen mogočen hrastov gozd v Mestnem logu, ki je segal do Trnovega, na Prulah pa so prirejali zabave.

Renesančna in baročna vrtna kultura

Z razcvetom renesančne kulture in obujanjem antičnih idealov na Apeninskem polotoku je vzniknila tudi na novo odkrita vrtna kultura. V 15. stol. so se začeli pojavljati italijanski renesančni vrtovi, ki so krasili dvorce na pobočjih rimskih in toskanskih gričev ali na ravnicah Beneške republike. Po tisočletnem predahu se prerodi antični duh oblikovanja geometrijskih zelenih površin z gredicami, nasadi, razglednimi terasami, vodometi, stopnišči, kiparskimi ornamenti, klopmi, sprehajališči in drevoredi. Veličastni renesančni vrtovi so vplivali na razvoj razkošnega francoskega vrtnega baroka, ki doseže vrh z versajskimi vrtovi sončnega kralja Ludvika XIV. Kot neke vrste odgovor in upor francoskemu monarhičnemu geometrijskemu parku pa se na Otoku uveljavi angleški krajinski park, katerega estetika sledi posnemanju in poustvaritvi narave. Evropskemu trendu visoke razvite kulture vrtov in parkovne ureditve je sledilo tudi domače plemstvo na Kranjskem, predvsem v Ljubljani. Bohotna baročna moda se ni izražala samo v prenovi palač, cerkva, literature in znanosti, temveč tudi v številnih zasebnih plemiških vrtovih, ki so obdali Ljubljano. Moč nad neukrotljivo naravo, ki so jo umetno preoblikovali po lastni volji, je postala tudi zunanji statusni simbol vladajočega sloja, prostor plemiškega prestiža, razsipnosti in udobja.

Baročni plemiški vrtovi

Okoli reprezentativnih dvorcev ali kot podaljšek mestnih palač so se zunaj ljubljanskega mestnega obzidja od 17. stol. raztezali večji in manjši plemiški vrtovi, sprehajalne poti, drevoredi in vrtne arhitekture. Francoski vrtnarji so oblikovali številne mogočne dunajske vrtove, preko katerih se je čutil tudi vpliv na Kranjsko. Osnovna vrtna zasnova je sledila baročni osi, po francoskem vzoru pa je bil urejen tudi marsikateri vezeninasti parterni vrt. Številne vrtove so navdihnila potovanja po evropskih dvorcih ali bogata literatura. Med najlepšimi plemiškimi vrtovi v Ljubljani je bil zagotovo knežji turjaški vrt na Gradišču. Ta je bil svojevrsten podaljšek Knežjega dvorca, najlepše in največje mestne palače baročne Ljubljane, ki jo je leta 1660 pričel graditi humanistično izobraženi Volk Engelbert grof Turjaški, ki je v Ljubljano vabil številne italijanske umetnike, arhitekte, kiparje, glasbenike in slikarje. Dvorec je obdajal razkošen baročni park, kjer so bili drevoredi, grmovnice in striženo cvetje, mali sakralni objekt za puščavnika (eremitaža), jama, kipi, stolpi za perjad, strelišče, jahališče, velike gugalnice in celo ribnik, in sicer na mestu današnje vladne palače. Park je v začetku 18. stol. odkupil veletrgovec in finančnik Jakob Schell pl. Schellenburg, ustanovitelj uršulinskega samostana na Gradišču. Iz nekdanjega obsežnega samostanskega vrta se je ohranil turjaški vodnjak, ki danes stoji na Novem trgu. Turjačani so imeli poleg primestnega vrta pred obzidjem še strešni vrt pomaranč in citronk s paviljonom na zunanjem kraku svoje mestne palače in zverinjak blizu gradu Fužine, tamkajšnje brzice pa so bile še v 19. stol. cilj marsikaterega sprehoda.
Na Gradišču so imeli vrt tudi številni meščani in nekaj plemiških družin: Eggenbergi, Fabjančiči in Lambergi, ki so posedovali grad Bokalce in Cekinov grad. Eden izmed ambicioznejših primestnih dvorcev je bil Leopoldsruhe, imenovan po lastniku Leopoldu Karlu grofu Lambergu, ki je sezidal današnji Cekinov grad in zasnoval simetrični vrt s stranskimi stavbami, osrednjo osjo, rezanim rastlinjem in parter s fontano po dunajskih vzorih. Prav med slednjim in gradom Podturn, danes znanem kot Tivolski grad, se je raztezal močvirnati svet pod Rožnikom, osnova današnjega parka Tivoli. Grad Podturn je bil do konca 18. stol. v rokah jezuitov, tam pa so prirejali celo gledališke igre. Umetelno oblikovane vrtove z zaposlenimi vrtnarji je imel tudi grad Turn (Kodeljevo).

Zoisov vrt – prvi javni ljubljanski vrt

Proti koncu 18. stol. se plemiški vrtovi zlagoma odpirajo tudi za širšo javnost, ponekod zgolj enkrat letno, vse dokler ni razsvetljenec in svetovljan baron Žiga Zois pl. Edelstein na leto francoske revolucije 1789 kot prvi plemič v Ljubljani odprl park za vso meščansko javnost. Zois je odkupil Lambergov vrt z lipovim drevoredom, ki se je raztezal od današnje Tržaške ceste preko Vrtače do nunskih vrtov na današnjem Trgu republike, ter ga povezal z zasutim srednjeveškim jarkom na prostoru današnje Zoisove ceste ob svoji palači na Bregu. Tri hektarje velik vrt so krasili drevoredi, gozdiči, vodometi, stekleni rastlinjaki, skulpture in urejene sprehajalne poti s približno 2.500 drevesi. V vrtu, ki ga je obiskala celo neapeljska kraljica, pa je bil urejen botanični vrt s 400 tujerodnimi drevesi in 800 drugimi vegetacijami. Znameniti Zoisov vrt in drugi vrtovi predmestja Gradišča so bili izgubljeni s pozidavo meščanske Ljubljane 19. stol.

Pridih Pariza v Ljubljani

Proti koncu 18. stol. je Ljubljana porušila srednjeveški zid in stolpe, na praznem prostoru pa so poleg novih mestnih trgov nastale tudi prve zelene javne površine. S prihodom Napoleonove vojske in ustanovitvijo Ilirskih provinc pa je tudi v njeni prestolnici zavel nov veter. Francoske republikanske ideje so spodbudile tudi mestno oblast za uradno skrb za javno zelenje. Po vzoru pariškega urbanističnega urejanja je nastal Šolski drevored za Licejem, zasnovana je bila Blanchardova oziroma Lattermannova aleja (dva radialna drevoreda), ki je povezala parkovne ureditve Cekinovega gradu in Podturna ter s tem začetek urejanja parka Tivoli, uredili so guvernerjev vrt na današnjem Pogačarjevem trgu, nove sprehajalne poti na Grajski grič, leta 1810 pa so ustanovili Botanični vrt, najstarejšo neprekinjeno kulturno, znanstveno in izobraževalno ustanovo na Slovenskem. Štiriletna francoska okupacija je skratka zaznamovala Ljubljano. Leta 1821 je mesto postalo diplomatsko središče Evrope z gostovanjem drugega kongresa Svete alianse, ki je ustvarjala novi evropski politični red po porazu Napoleona. Kjer se danes razprostira Kongresni trg s parkom Zvezda, je do leta 1817 stal kapucinski samostan, ki so ga Francozi uporabljali za vojašnico. V času kongresa, po katerem je trg tudi dobil ime, so prirejali vojaške parade za kronane glave in druge visoke goste. Tri leta po odhodu evropske diplomatske smetane pa je župan Hradeczky uredil klasicističen park po zgledu francoske urbane umetnosti s kostanjevim drevoredom, ki se križa v osmih smereh. Vse do leta 1899, ko so porušili bližnji vicedomski dvorec, pa je bil ob Vegovi ulici še manjši grajski ali mestni vrt.

Razsvetljenstvo in prevlada meščanskih idealov

Ljubljanska oblast je v 19. stol. širila zeleno mestno tkivo, tradicijo sprehajališč in promenad, namenjenih tako družbeni emancipaciji meščanstva kot tudi bolj zdravemu urbanemu življenju. Novi javni parki so bili dokaz moči vzhajajočega meščanskega razreda, ki so imeli daljnosežne socialne, psihološke, zdravstvene in ekonomske učinke. Družbenopolitični razvoj se je kazal tudi v novih javnih prostorih in zelenih površinah. V 2. pol. 19. stol. so v ljubljanskem predmestju zrasli tako zasebni meščanski vrtovi (Tornagovi vrtovi na Poljanah) kot javno dostopni mestni parki (Tivoli, Slovenski trg pred sodno palačo, Virantov vrt pred Grubarjevo palačo). Najpomembnejši javni park v 19., 20. in 21. stol. pa je vsekakor krajinski park Tivoli. Ta je že v času cesarja Franca Jožefa I. in po kratkotrajnem bivanju feldmaršala Radetzkega postal kulturno, zabaviščno, razvedrilno, sejemsko, promenadno in tudi športno središče ljubljanskega meščanstva. Tam so imeli Sokoli svoje letno telovadišče, tam je stal Jakopičev paviljon, prva slovenska umetnostna galerija, v hotelu Tivoli je bila sprejeta tivolska resolucija, ki je zahtevala preobrazbo Avstro-Ogrske na podlagi avtonomije narodov in popolno združitev vseh Jugoslovanov. Na tivolski zelenici je bil prvi slovenski velodrom, tam so odigrali prvo nogometno tekmo v Ljubljani, tam je zraslo Bloudkovo kopališče Ilirija, po drugi svetovni vojni pa je bil namesto Plečnikovega univerzitetnega kampusa zgrajen športni park in Hala Tivoli, ki je zeleni površini poleg kratkočasja in uživanja dodala še rekreacijo.

Mestne zelene površine danes

Danes oblikovane mestne zelene površine razumemo kot prostor druženja, rekreacije, igre in sprostitve, manj pa kot prostor prestiža, razkazovanja in praznovanja, ki je bilo v ospredju še v 1. pol. 20. stol. Javni parki, sprehajališča, drevoredi in drugi številni zeleni otočki po Mestni občini Ljubljana imajo tudi vlogo socialne integracije, saj gre za neformalne skupne zunanje prostore, ki krepijo občutek skupnosti, strpnosti in sobivanja, kjer vlada spoštovanje med različnimi uporabniki in kjer naj bi sproščeno uživali v prostočasnih dejavnostih. Rahljanje družbenih spon se je v 20. stol. odrazilo tudi v drugačnem oblikovalskem pristopu urejanja novih parkovnih površin. Mestna oblast danes vzdržuje kar 67 parkov. Skrbno jih moramo ohranjati in spoštovati – pa ne samo zaradi boljše kakovosti bivanja v mestu, temveč predvsem za prihodnje rodove.