ponedeljek, 22. 7. 2019

Ni nor tisti, ki gre gor

Čeprav je najvišja točka v Mestni občini Ljubljana Janški vrh, visok le 794 m, sta planinstvo in pohodništvo že dolgo ena najbolj priljubljenih aktivnosti prebivalcev glavnega mesta Slovenije.
Avtor: Miha Štamcar

Leta 1893 je bil v vrtnem salonu Pri Maliču, kjer danes stoji Nama, ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva. Po drugi svetovni vojni je iz njega nastala današnja Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Ljubljana-Matica, ki danes združuje več kot tri tisoč članov. V Ljubljani sicer deluje 45 planinskih društev, od tega je sedem plezalnih klubov oziroma športnih društev.
Pobudniki Slovenskega planinskega društva so bili t. i. piparji, Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof, trojica ljubiteljev slovenskih gora, ki so se jim pridružili še Henrik Lindtner, Karl Seunig in Bogumil Kajzelj. Sedež kluba je bil na Rožniku, kamor so se morali člani povzpeti vsako nedeljo, če niso bili na kateri izmed slovenskih gora, vsakdo od njih pa je moral imeti pri sebi tobačnico, vžigalice in pipo. Piparji so se na vrhu Stola 23. julija 1892 zavezali, da bodo organizirali slovensko planinsko društvo. Svojo namero so uresničili nekaj mesecev pozneje, prvi predsednik pa je bil Fran Orožen, profesor zemljepisa in zgodovine.
Osrednji odbor je skrbel za širjenje podružnic po Avstro-Ogrski ter skrbel za gradnjo slovenskih planinskih postojank in poti. Do prve svetovne vojne so zgradili 37 planinskih postojank in zavetišč, po prvi svetovni vojni pa je bil ustanovljen Turistovski klub Skala, ki je šel bolj v smer alpinistike, ukvarjanja s telesom, vzgoje »turistov« in smučanja. Leta 1948 se je po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije Podružnica Ljubljana preimenovala v Planinsko društvo Ljubljana-Matica.
»Nekdaj vrhov niso osvajali samo iz notranjih vzgibov in želje po športu, temveč je bil pomemben tudi nacionalni vidik. Vsi poznamo zgodbo o Jakobu Aljažu, kako je odkupil vrh Triglava in Kredarico, kjer je zdaj Triglavski dom, ki ga vzdržuje naše društvo,« je ljubezen do planinstva pojasnil Edo Grabrijan. V PD Ljubljana-Matica je zaposlen kot informator, zato ima največ stika s člani društva in ljudmi, ki jih zanimajo številne aktivnosti društva.

Odseki za vsakogar

»V društvu imamo razvejane številne dejavnosti. Del dejavnosti je namenjen oskrbi petih planinskih koč, ki so v naši lasti, in enega bivaka. Tako imamo v oskrbi Triglavski dom na Kredarici, kočo pri Triglavskih jezerih, kočo pri slapu Savica, dom na Komni, dom v Kamniški Bistrici in bivak pod Skuto na Malih podih. V kočah vsem obiskovalcem nudimo zavetišče, prenočišče, oskrbo, hrano, in to ne glede na to, ali so člani našega društva ali ne, je pa za člane društva bivanje ugodnejše,« je eno od dejavnosti društva predstavil Grabrijan, ki deluje v mladinskem odseku, enem od sedmih v Planinskem društvu Ljubljana-Matica.
»Srce mladinskega odseka predstavlja mladinska skupina, ki je namenjena srednješolcem in študentom. Delujemo tudi na sedmih ljubljanskih osnovnih šolah, včlanjenih je okoli 300 otrok. V okviru šolskega krožka imamo izlet enkrat na mesec, poleti pa imamo tabor pod šotori, ki bo letos sredi avgusta v dolini Završnice pod Karavankami in je že zaseden. Uvedli smo tudi krajše izlete, primerne za družine s predšolskimi otroki, kamor so vabljeni vsi, ki jih veseli narava, hoja v gore in bi svoje izkušnje radi predali svojim najmlajšim.«
Glavnino društva predstavljata alpinistični in vodniški odsek. »Alpinistični odsek izvaja celoletno alpinistično šolo, v njem je od dvajset do trideset oseb, ki si želijo postati alpinisti ali celo inštruktorji. Prednost dajemo mlajšim članom, zelo pomembno pa je za nas izobraževanje. V okviru odseka imamo alpinistično šolo in dve športnoplezalni šoli. Organiziramo večdnevne plezalne tabore v Sloveniji in v sosednjih državah pa tudi v Himalaji, Ameriki in še kje. V vodniškem odseku želimo približati gore vsem, ki ocenijo, da so pripravljeni hoditi najmanj dve, tri ure. V njem je približno 25 vodnikov, ki izvajajo svoj program za naše člane. Vsako leto imamo 300 aktivnosti in edina pogoja, da se lahko udeležite pohodov, sta članstvo v društvu in dobra telesna pripravljenost. Iščemo manj znane poti, saj se želimo izogniti gneči, največkrat pa je v skupini med deset in 15 oseb. Naš namen je ljudem približati gore na varen in prijeten način.«

Gorska straža in vzdrževanje poti

V PD Ljubljana-Matica sta ključna varstvo narave in gorska straža, ki deluje vse od leta 1966. »Na začetku je bila glavna naloga gorske straže varovanje ogroženih zavarovanih rastlin, pozneje smo veliko pozornosti namenili očiščevalnim akcijam na planinskih poteh. Tudi to se je v zadnjem času izboljšalo, opažamo pa, da je zdaj več smeti v samih kočah. Žal se potrošništvo pozna tudi v gorah. Druga težava z množičnim obiskom v gorah pa so fekalije. Naš odsek ozavešča ljudi glede tega, prirejamo pa tudi veliko botaničnih izletov, imamo razna predavanja, kjer spoznavamo rastlinstvo in živalstvo v gorskem svetu.«
Že vse od začetka društva imajo tudi markacijski odsek, njegov član je bil tudi zdajšnji predsednik Planinske zveze Slovenije, Tomaž Willenpart, ki je zdaj med turnimi kolesarji. Tudi ti so namreč del družine Ljubljana-Matica, kjer se radi pohvalijo z gorskim vodništvom.
»Še vedno je v uporabi Knafelčeva markacija: bela pika z rdečim kolobarjem. Markacist lahko postane vsak, ki ga tako delo veseli in je pripravljen vsako leto sodelovati na akcijah vzdrževanja planinskih poti. Včasih je bilo več zanimanja za markaciste, ki ob označevanju poti skrbijo tudi za napenjanje jeklenic, vrtanje v skale in podobno. V našem društvu imamo tudi turnokolesarski odsek, ki deluje na principu druženja in ozaveščanja ljudi, da v gorah lahko pohodniki in kolesarji sobivajo samo z neko mero zdrave pameti. Imamo tudi skupino gorskih vodnikov, ki so izšli iz alpinističnih krogov in v okviru društva vodijo tiste, ki niso alpinisti, pa si želijo v družbi vodnika splezati konkretne alpinistične vzpone.«

Pomembna je priprava

Da bi bili pohodi v gorah prijetni, se velja nanje dobro pripraviti. »Osnovno priporočilo je, da imamo vedno s sabo toplo oblačilo, da smo obuti v solidne gorniške čevlje s trdim, profiliranim podplatom. Tudi kakšna čelna svetilka je zelo dobrodošla, kajti če te dobi noč, ti lahko reši življenje. Sicer pa v društvu izvajamo razne tečaje, namenjene temu, da se ljudje izobrazijo, kako zahajati v gore na zahtevnejših poteh. Zelo pomembna je tudi sama priprava na pot v gore, dobro je, da se seznanimo z vremenskimi razmerami, kajti vsak izkušeni gornik bo vedel, da se vreme v gorah lahko hitro spremeni,« opozarja Grabrijan, ki je postregel tudi s podatkom, da je v poročilih o nezgodah vse bolj polna rubrika »obnemogel«.

Po plezalnih stenah dobili še balvanske

Pravi razcvet v zadnjih nekaj letih v Ljubljani doživljata športno in balvansko plezanje. Športni plezalci so pred šestimi leti dobili svoj center v Štepanjskem naselju, konec marca pa so na svoj račun prišli tudi tisti, ki jim je ljubše plezanje po balvanih. V nekdanji proizvodni hali grelnikov Gorenje Tiki v bližini športnega parka Šiška so odprli okoli tisoč kvadratnih metrov plezalnih površin za otroke, rekreativce in tekmovalce na najvišji ravni. V prostorih Bolder Scene na svoj račun pridejo tudi tisti, ki jim plezanje ni ravno blizu in imajo rajši jogo, pilates ali masažo.
»Dolgo sem že vpet v športno plezanje. Preden sem se lotil zdajšnjega dela, sem vodil plezalni klub Stena na Parmovi ulici, kjer smo imeli malo balvansko steno, bil sem tudi inštruktor plezanja v PD Ljubljana-Matica. To, da je v Ljubljani vse več zanimanja za plezanje, me niti ne preseneča, saj gre za globalni premik. Plezanje je zelo dobra oblika rekreacije, saj dela celo telo in je primerno za vsakogar. Ob tem ne potrebujemo kakšne zahtevne ali drage opreme, prava tako ne veliko tehničnega znanja. Predvsem tu mislim na balvansko plezanje, kjer si preprosto natakneš plezalke in plezaš. Prav tako ne potrebuješ nekoga, ki bi te varoval. Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je padec na blazino,« je o razlogih za vse večje zanimanje za balvansko plezanje pojasnil Štefan Wraber, vodja balvanskega centra Bolder Scena.

Stefan Wraber Bolder Scena01

Plezanje v mestu tudi poleti

»S tem ko je športno plezanje postalo olimpijski šport, je vse skupaj postalo še bolj odmevno, seveda tudi po zaslugi odličnih rezultatov naših plezalcev, predvsem Janje Garnbret. Naš šport je nenadoma prišel na naslovnice dnevnikov, kar si še pred nekaj leti niti predstavljati nismo upali,« je še dodal Wraber, ki je tudi opisal razliko med športnim in balvanskim plezanjem.
»Obe vrsti plezanja sodita pod športno plezanje, ki se deli na težavnostno športno plezanje, kjer se pleza z vrvjo in do višine 40 metrov. Za plezanje takšnih sten moramo imeti določeno znanje vrvne tehnike in plezalno opremo (vrv, varovalne sisteme, varovalno napravo), medtem ko je pri balvanskem plezanju smer krajša, stena je visoka do 4,5 metra, plezanje pa je manj zahtevno tudi glede opreme in tehničnega znanja. Potem je tu še hitrostno plezanje, vse tri discipline pa sestavljajo olimpijsko kombinacijo.«
V dobrih štirih mesecih, kolikor časa Bolder Scena deluje, so v centru zelo zadovoljni z obiskom. Nad njim se ne pritožujejo niti v poletnih mesecih, saj so za vse obiskovalce, predvsem pa za najmlajše, pripravili pester program.
»V maju so imeli tudi nekoliko sreče z vremenom, saj je ves čas deževalo. A dvorana obratuje tudi v vročih poletnih mesecih. Za otroke smo pripravili počitniško varstvo, kjer bodo lahko nekoliko drugače preživeli svoj prosti čas. Na svoj račun bodo prišli tudi odrasli, ki bodo lahko plezali popoldan in zvečer. Imeli bomo tudi jogo, načrtujemo tudi kakšen piknik za naše obiskovalce, rad pa bi poudaril, da ni nobene starostne omejitve. Otroci se s plezanjem lahko začnejo ukvarjati že pri treh, štirih letih, imamo pa tudi gospoda, ki je star že blizu 80 let,« na zanimivo obliko rekreacije vabi Štefan Wraber.

Ljubljanska mladinska pot

Na pobudo mladinskega odseka PD Ljubljana-Matica je bila leta 1965 z namenom popularizacije hoje in spoznavanja okoliških hribov ustanovljena Ljubljanska mladinska pot, ki z redkimi izjemami v celoti poteka po sredogorju. Na severu obišče Šmarno goro in Rašico, na vzhodu poteka po obronkih Zasavskega hribovja, po vrhovih Ciclja, Janč in Kuclja, prestopi dolenjsko cestno magistralo, da obišče nekaj naravnih in zgodovinskih znamenitosti. Nadaljuje se preko Kureščka in se povzpne na najvišji vrh na svoji poti, Krim (1107 m), konča pa se z barjanskimi griči nad Vrhniko in Polhograjskimi dolomiti. Pot je primerna za vse, dolga je 150 km in je razdeljena na 13 odsekov. Več o sami poti na spletni povezavi: http://mdo-ljubljana.net/wp-content/uploads/2019/01/vodnikLMP.pdf

Planinske koče v upravljanju ljubljanskih planinskih društev (razen Janč)

Bivak pod Skuto na Malih podih

2045 m

PD Ljubljana-Matica

Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik

1620 m

PD Drago Bregar

Črnuški dom na Mali planini

1526 m

PD Črnuče

Dom na Komni

1520 m

PD Ljubljana-Matica

Dom v Kamniški Bistrici

600 m

PD Ljubljana-Matica

Koča na Planini pri Jezeru

1453 m

PD LPP

Koča pri Savici

653 m

PD Ljubljana-Matica

Koča pri Triglavskih jezerih

1685 m

PD Ljubljana-Matica

Kosijev dom na Vogarju

1054 m

PD Železničar Ljubljana

Mihelčičev dom na Govejku

727 m

PD Obrtnik Ljubljana

Planinski dom na Jančah

792 m

PD Litija

Planinski dom Rašiške čete na Rašici

631 m

PD Rašica

Poštarski dom na Vršiču

1688 m

PD Pošte in Telekoma Ljubljana

Triglavski dom na Kredarici

2515 m

PD Ljubljana-Matica

Osvojite deset vrhov v okolici Ljubljane

Pohodniške poti so v Ljubljani in njeni okolici dobesedno prepredene po dolgem in počez. Nekaj jih boste lahko letos izkoriščali tudi za načrtno zbiranje žigov in se ob tem dobro razgibali. Večina poti je predvsem po zaslugi planinskih in lokalnih društev dobro označenih in redno vzdrževanih. Obiščete jih lahko tudi na celoletni pohodni akciji osvajanja vrhov v okolici Ljubljane v okviru programa Razgibajmo Ljubljano. Izbranih je deset zanimivih pohodniških ciljev, zbrani pa so v posebni zloženki za zbiranje žigov. Obiščete lahko večini že znane in lažje dostopne vrhove Staneta Kosca na Rašici, Šmarno goro, Toško Čelo, Katarino nad Medvodami, Koreno nad Horjulom, Krim, Kurešček, Mali Lipoglav, Janče in Žagarski vrh. Kartončki so brezplačno dostopni v obeh ljubljanskih Turističnih informacijskih centrih ter v Športnem centru Triglav. Za vsak izpolnjen kartonček vam podelimo medaljo.