petek, 12. 6. 2020

Nikoli več ne bom lastnica avtomobila

Marie Kress prihaja iz Nemčije. Da bo kdaj živela v Sloveniji, si ni mislila.
Avtorica: Ajda Borak

Po študiju, ki ga je začela v Nemčiji in nadaljevala v Madridu, je v Ljubljano prvič prišla leta 2015, ko se je udeležila poletne šole. Leto dni kasneje se je vrnila in v mednarodnem podjetju Voyego dobila svojo prvo zaposlitev. Ukvarja se z raziskovanjem mobilnosti ter odkrivanjem novih tehnologij na področju e-mobilnosti.

Kako ste doživljali karanteno v Ljubljani?

Sicer je Ljubljana res majhno mesto, ampak ima popolnoma vse, kar imajo velika mesta, predvsem pa daje občutek obvladljivosti. Tudi čas karantene, ki sem ga preživela tukaj, je bil zame pravi blagoslov – končno sem užila naravo, ki je v Ljubljani res na vsakem koraku. Odkrila sem Pot spominov in tovarištva, ki me je očarala. Večkrat sem razmišljala, kakšno srečo imam, da sem te izredne razmere, ki jih je prinesla pandemija, preživela tukaj, in ne v katerem od velikih mest, kjer se moraš do prvega drevesa peljati z metrojem.

Katere so bistvene razlike med življenjem v Nemčiji in tu?

Všeč mi je tukajšnja mešanica balkanske sproščenosti ter germanske organiziranosti in točnosti. Ljudje tukaj res znajo živeti in uživati, spiti kozarec vina ob dvanajstih, se dobiti na kavi sredi dneva. To ravnotežje med delom in prostim časom je res odlično. Všeč mi je tudi multikulturna sestava prebivalstva v Ljubljani. Ta raznolikost in pisanost življenju tukaj dajeta poseben čar.

Tako socialne kot tehnološke inovacije igrajo ključno vlogo pri razvoju mobilnosti v prihodnosti. Kakšna pa je realnost razvoja mobilnosti v mestih?

Prihodnost mobilnosti bodo kreirale predvsem digitalne inovacije, ki bodo pripomogle k prijazni uporabi sistemov mobilnosti. Sama že tri leta živim brez lastnega avtomobila. Večino voženj opravim s kolesom, če pa to ni mogoče, uporabim »car sharing«, torej souporabo električnega avtomobila, ki je v Ljubljani, zanimivo, mnogo bolje razvit kot v Münchnu. Je pa res, da je za tak način življenja potreben precejšen miselni obrat in pripravljenost na spremembo utečenih dnevnih življenjskih praks. Potem se bo dogajala verižna reakcija – ko bo pripravljenost na strani uporabnikov večja, bo razvoj mobilnosti še aktivnejši. Veliko pozornosti je treba nameniti izobraževanju mladih. Da pa starost ni nikakršna ovira, dokazuje najstarejši ljubljanski uporabnik Avant2Go sistema, ki je star 94 let.

Kako pa ocenjujete stopnjo razvoja mobilnosti v Ljubljani?

Ljubljana je na področju razvoja mobilnosti zelo napredna. To, da je središče mesta zaprto za promet, je pripomoglo k večji kakovosti življenja. Seveda pa so take odločitve dobre le, če ponudiš alternativo, kot so ljubljanske rešitve: vožnje s Kavalirjem, velika obmestna parkirišča z brezplačnimi avtobusnimi prevozi do središča, »car sharing«, Bicikelj … Usklajenost oblikovalcev mobilnostne politike je tu izredno visoka in podpira razvoj inovacij. Nemčija tovrstnim inovacijam ni tako naklonjena.
Temelji za življenje v mestu brez avtomobila so dobro postavljeni. Treba pa je še izobraziti ljudi in jim pomagati pri spreminjanju navad. Sicer pa je Ljubljana na pravi poti – vse več je zelenih površin in vse manj površin se namenja izgradnji prometne infrastrukture.