torek, 6. 3. 2018

Novo življenje skrite lepotice

Zapisala: Jerneja Batič

Ljubljana ima novo kulturno in umetniško središče: Ustvarjalni center Švicarija

Po igrivih in zavitih tivolskih stezicah ali po širokem Jakopičevem sprehajališču skozi gozd fotografij pot vodi navzgor, proti Tivolskemu gradu, in še naprej, saj se danes nad njim spet diči gozdna lepotica – Švicarija. Na tem mestu, na vzpetini nad dvorcem Tivoli, je ljubljansko Kazinsko društvo za svoje člane že leta 1835 odprlo zabavišče z gostiščem. Med letoma 1852 in 1856 je v dvorcu bival avstrijski maršal Josef Radetzky von Radetz, ki je uredil okolico ter med drugim ob gostišču zgradil hišico v švicarskem slogu, t. i. Schweizerhaus oziroma Švicarijo. V njej delujoče gostišče se je Ljubljančanom in tujim obiskovalcem zelo priljubilo, vendar na začetku 20. stoletja stavba ni več ustrezala sodobnim potrebam gostišča.

Ustrezno delovanje brumne bratovščine

Župan Ivan Hribar je zato na pobudo tedanjega najemnika Švicarije, gostilničarja Ivana Kende, mestnemu svetu predlagal gradnjo novega gostišča. Ko so Švicarijo leta 1908 podrli in na njenem mestu zgradili hotel Tivoli po načrtu arhitekta Cirila Metoda Kocha, so razna slovenska interesna društva in združenja tu našla prostor za redne sestanke in družabno shajanje. Hotel je kmalu postal zbirališče ljubljanskih meščanov, umetnikov in boemov, ob 1. maju pa tudi delavcev. V tako imenovani kmečki sobi so se srečevali Ivan Cankar, ki je v nekdanjem hotelu Tivoli leta 1909 tudi živel, Vladimir Levstik, Cvetko Golar in drugi.

Matjaž Kmecl je v knjigi Tisoč let slovenske literature zapisal: »Razvil se je celo poseben slog življenja 'od danes do jutri', bohemstvo, uživaška revščina, nekonformizem, ki se ne ozira na meščanske forme in institute. V Ljubljani se je pred prvo svetovno vojno zaplodilo kar opazno jedro te vrste in Cankar v njem ni igral najobrobnejše vloge; ve se, da so umetniki, polumetniki in njihovi trabanti kot krokarska brumna bratovščina lavretanskih litanij ustrezno delovali v hotelu Tivoli in drugod po ljubljanskih kavarnah in gostilnah, da so se zapletali v spore s policijo.«

Shodi in umetnost

V Švicariji so se odvijali tudi shodi različnih društev, delavskih organizacij, političnih strank ter pomembni zgodovinski dogodki. V tridesetih letih 20. stoletja so v sobe nastanili ruske vojne ubežnike, ki so si v njih uredili skromna stanovanja. Pred drugo svetovno vojno se je v prostorih nekdanjega hotela Tivoli zgodil nov prelomni trenutek. V eni od sob si je svoj atelje uredil kipar Ivan Zajec, avtor Prešernovega spomenika. Po koncu druge svetovne vojne so mu sledili še mnogi vidni slovenski kiparji in Švicarija je postala zibelka slovenskega povojnega kiparstva.

Zaraščena, počasi propadajoča stavba je po sili razmer postala zatočišče za najrazličnejše skupine ljudi, ki so Švicariji vdihnili novo življenje. Kljub številnim oteževalnim okoliščinam in različnosti individualnih usod njenih prebivalcev je specifičnost hotelske stavbe omogočila, da se je iz sosledja nepričakovanih uporabnikov izoblikovala skupnost. To je stavbo osmišljalo in zagotovilo njen obstoj vse do danes.

Kriterij (ponovnega) rojstva

Mestna občina Ljubljana se je v letu 2008 odločila, da skrito lepotico sredi gozda obudi, jo ponovno vrne meščankam in meščanom in v njej vzpostavi živahno umetniško in družabno življenje. Začel se je dolgotrajni proces iskanja devetnajstih nadomestnih stanovanj za tamkajšnje prebivalce in osem ateljejev za umetnike, ki so tam ustvarjali. Vzporedno je potekala priprava dokumentacije, ki je morala slediti tako novi programski usmeritvi Švicarije, s prostori za javne programe in umetniške ateljeje, kot tudi kvalitetni obnovi kulturnega spomenika.
Obnova stavbe je potekala do maja 2017, ko so bila zaključena gradbeno-obrtniška dela, temu pa je sledilo še naročilo dobave in montaže opreme. Od junija do novembra 2017 je v stavbi potekal 32. grafični bienale: Kriterij rojstva, v decembru pa so ateljeje zasedli umetniki. Stavba je bila predana v upravljanje Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru, ki s svojo vizijo želi v novopridobljenem centru stkati novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče. Z odprtjem 8. februarja pod njegovo taktirko poteka celoletni projekt Švicarija: skupnost, umetnost in narava, ki skozi prizmo zgodovine, arhitekture in umetnosti prepleta preteklost in prihodnost Ustvarjalnega centra Švicarija.

Umetnost, raziskave in razmislek

S projektom Švicarija: skupnost, umetnost in narava se Ustvarjalni center Švicarija odločno vpisuje v kulturno življenje prestolnice. Večplastno razstavo tvorijo štirje sklopi: Zgodovina, Spominski atelje Stojana Batiča, Arhitektura in Umetnost. Popeljejo nas skozi zgodovino in družabno življenje v stavbi, nam predstavijo delovanje umetnikov v njej in osvetlijo nedavno prenovo. Te sklope povezujejo umetniška dela, razporejena po skupnih prostorih nekdanjega hotela. Umetniška dela kristalizirajo problematiko odnosa umetnosti in narave v različno zastavljena vprašanja, ki jih motivirajo spreminjajoče se okoliščine našega bivanja in delovanja. Na razstavi so predstavljena dela umetnikov, ki so v Švicariji ustvarjali pred njeno prenovo, pa tudi dela umetnikov mlajše generacije.

Vodilo skupnost, umetnost in narava opredeljuje tudi raznolik pedagoški program za otroke, mlade, odrasle in družine, ki ga zaznamuje inkluziven, inovativen in angažiran pristop do obiskovalcev. V spremljevalnem programu se lahko poglabljate v dediščino Švicarije, jo s predavanji, vodstvom, pogovori in drugimi dogodki aktualizirate in tako postanete del njenega novega življenja.

Utrip v spominskem ateljeju

Med intenzivno obnovo Švicarije je septembra 2015 umrl Stojan Batič. Celoten inventar, ki ga je imel v svojem ateljeju na Svetčevi 1, je tako ostal brez svojega kreatorja. Ponudila se je enkratna priložnost, da tak ambient ohranimo zanamcem. Nova, prenesena postavitev zajema umetnikove osebne predmete in posebno opremo, ki jo je uporabljal pri delu, njegova umetniška dela ter dela, ki si jih je izmenjal s prijatelji – umetniki Stanetom Kregarjem, Janezom Bernikom, Vladimirjem Lakovičem, Božidarjem Jakcem in številnimi drugimi. Tako kot celotno pritličje Švicarije, ki je namenjeno javnim programom, je tudi oživitev Batičevega ateljeja s predstavitvami, pogovori in predavanji o umetnosti, kiparskimi delavnicami ali zgolj s spoznavanjem bogate umetnostne dediščine preteklega stoletja izjemno doživetje. Batičev atelje ni muzej, temveč prostor, ki spodbuja ustvarjalnost in razmislek o lepoti. Kiparja Stojana Batiča s Švicarijo namreč ne povezuje le obdobje, ko je v njej ustvarjal, temveč tudi javna plastika iz njegovih parkovnih in ambientalnih postavitev. Skulptura baletnega para z naslovom Balet iz leta 1957, ki stoji v mestnem parku pred Gradom Tivoli, kaže na kiparjevo željo, da bi v vsakdanjost vnašal lepoto in radost.

Prostor za ustvarjanje

Tudi rezidenčni program Ustvarjalnega centra Švicarija je tesno povezan z lokacijo in zgodovino stavbe, ki je v minulih desetletjih že opravljala funkcijo produkcijskega prostora. Danes ponovno omogoča začasen prostor za ustvarjanje domačim umetnikom (Anja Jerčič Jakob, Neža Knez, Damijan Kracina, Silvan Omerzu, Tanja Pak, Silvester Plotajs Sicoe, Marija Mojca Pungerčar, Ana Sluga, Zora Stančič, Martina Fukuhara Štirn, Miha Štrukelj, Veljko Zejak) ter vpeljuje mednarodni rezidenčni program, čemur so namenjeni trije bivalni ateljeji, ki bodo vsako leto gostili več tujih ustvarjalcev. Čeprav so mednarodne rezidence primarno namenjene vizualnim ustvarjalcem, bodo k ustvarjanju v Švicarijo povabljeni tudi drugi strokovnjaki, kot so pisci, raziskovalci, teoretiki. Program ni usmerjen zgolj v produkcijo in prikaz materialnih rezultatov bivanja, ampak v kroženje znanja in aktivno vključevanje rezidentov v življenje ustvarjalnega centra in lokalne skupnosti. Uporabniki ateljejev Ustvarjalnega centra Švicarija bodo letos sodelovali v sklopu posameznih predstavitev pod skupnim naslovom Iz ateljejev Švicarije, pri izvedbi različnih delavnic in znova odprli vrata svojih ateljejev 15. septembra 2018.

Ateljeji so intimni prostori vsakega umetnika, a obiskovalci ste dobrodošli!

Besedilo in foto: Staša Cafuta Trček

Zora Stepančič, mag. umetnosti
Ljubljana je v zelo kratkem času obnovila dve čudoviti zgradbi, ki sta namenjeni likovni ustvarjalnosti. Ljudje v Mestni občini Ljubljana imajo velik posluh za umetnike. Vesela sem, da sem dobila prostor, v katerem bom sedaj ustvarjala. Zdi se mi, da je to nagrada za vse moje minulo delo. Do Švicarije pridem vsakič peš, in pot do sem je posebna, saj iz mestnega vrveža človek stopi v objem narave. To je čas, ko razmišljam o delu in načrtih v ateljeju. Veseli me tudi, da nas je vseh trinajst umetnikov starostno zelo različnih, kar daje centru še večjo vrednost.

Silvester Plotajs Sicoe, akademski slikar
Srečen sem, ker se mi zdi, da sem dobil najlepši in največji prostor. Na Trubarjevi sem kar triindvajset let ustvarjal v premajhnem ateljeju, ki je meril manj kot trideset kvadratnih metrov. Ker ustvarjam velike formate, je sedaj, kot da bi se na novo rodil. Staro Švicarijo poznam še iz študentskega obdobja v osemdesetih. Takrat je bila zelo mračna, temnejša. Danes so pogoji vrhunski. Ateljeji so intimni prostori vsakega umetnika, a obiskovalci ste dobrodošli!

Bilal Yilmaz, vizualni umetnik, Istanbul, Turčija
Sem prvi rezidenčni umetnik v Švicariji in sem kar ponosen na to. Povabljen sem bil na skupinsko razstavo z naslovom Skupnost, umetnost in narava, ki bo na ogled eno leto. Moje delo, svetlobna inštalacija, je v prvem nadstropju. Vabim vas, da si jo ogledate in skupaj z drugimi deli spoznate to zanimivo stavbo, ki leži rahlo dvignjena nad mestom. Je sramežljivo odmaknjena in če pokukate skozi katero izmed oken oziroma z balkona proti mestu, ga vidite v zelo nenavadni, drugačni perspektivi.

Neža Knez, mag. kiparstva
»The best« mi je, da sem za dve leti dobila atelje z bivalnim prostorom. Prejšnja leta sem ustvarjala na akademiji, in ker nisem imela svojega prostora, sem se morala kar naprej prilagajati. Tukaj imam stanovanje in ločen delovni prostor. Zelo sem hvaležna. Čez dve leti imam v načrtu doktorski študij v Roterdamu ali v Bruslju. Menim, da si vsak mlad umetnik zasluži takšne prostore in pogoje za ustvarjanje.

Miha Colner, kustos
Želimo si, da bi se med Mednarodnim grafičnim likovnim centrom in Ustvarjalnim centrom Švicarija stkalo novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče. Hiša stoji med parkom Tivoli in gozdom Rožnik. Narava in umetnost sta v sožitju, zato vidimo prihodnost Švicarije v ekologiji in umetnosti. Spodnji del stavbe je namenjen širši javnosti. V prihajajočih mesecih bomo izvajali tudi različne pogovorne cikluse in nekonvencionalne koncerte. Lepo vabljeni!

Saša Nabergoj, obiskovalka
Navdušena sem. Stavba je čudovito obnovljena. Preplet dediščine in uporabni dodatki za sodobne potrebe umetnikov. Menim, da je kulturna politika Mestne občine Ljubljana daleč najboljša, sploh na področju rezidenc.