sreda, 20. 6. 2018

Od igranja s kamenčki do naslova svetovnega prvaka

Pogovor s svetovnim prvakom Benjaminom Savškom
Avtor: Miha Štamcar

Z Benjaminom Savškom, najboljšim ljubljanskim športnikom v letu 2017, sva se dobila na deževen dan na njegovem najljubšem terenu – ob savskih brzicah v Tacnu, ki že vse od leta 1952 s svojo znamenito zapornico navdušuje številno občinstvo. Najboljši športnik mesta Ljubljane za minulo leto je bil kljub dežju dobro razpoložen, morda tudi zato, ker je bila sezona že pred vrati. Lani je konec septembra v francoskem Pauu prvič v karieri osvojil naslov svetovnega prvaka v kanuju, pred tem je bil 31-letni Ljubljančan že dvakrat drugi in trikrat tretji, z evropskega prvenstva pa je domov prinesel po dve zlati in bronasti medalji.

To, da sva se dobila ob tacenskih brzicah verjetno ni naključje. Že zato, ker vas po najinem pogovoru čaka trening, sami pa ste večkrat dejali, da je to že skoraj dvajset let vaš drugi dom. Koliko se je v teh dvajsetih letih spremenila podoba tacenskega kajakaškega centra?

Včasih imam res občutek, da sem tu več kot doma. V dvajsetih letih se okolica proge ni prav dosti spremenila. Leta 1991 so za potrebe svetovnega prvenstva prenovili celotno progo, nato sem se štiri leta pozneje vpisal v klub. Proga je še danes takšna, kot je bila takrat. Že pred tem je bila tacenska proga znana po svoji znameniti zapornici, vendar jo je načel zob časa in je potrebna obnove. Upam, da bo kmalu prenovljena, saj je posodobitev zdaj že nujna, čeprav v kajakaških krogih še vedno velja za eno najzanimivejših prog.

Znamenita tacenska proga je ena redkih, ki je na obrobju velikega mesta. Ali to prinaša drugačno vzdušje?

Da, res je, pa tudi tribune so tako narejene, da je vse skupaj kot nekakšna arena. Na drugih progah tega ni, zato tudi takšnega vzdušja, kot ga pripravijo gledalci v Tacnu, drugje ni. Svoje doda še narava in park okoli proge. Poleg tega je proga le streljaj stran od centra Ljubljane, zato je vse skupaj še toliko bolj mikavno tako za tekmovalce kot za gledalce in je zato na tekmah vedno veliko obiskovalcev. Želim si, da bi tudi mesto pomagalo pri obnovi kajakaškega centra v Tacnu, z njo bi lahko navdušili še več mladih, saj je bolje, da so v naravi, kot pa cele dneve doma za računalnikom.

Ste bili že od otroštva povezani z vodo?

Odkar se spomnim, je bila vsa družina ves čas povezana s kajakaštvom. Ko me še niso posadili v čoln, sem se na obrežju Save igral s kamenčki in že takrat so vedeli, da me ne bodo kar tako potegnili stran od reke. Še zdaj neizmerno uživam v veslanju na Savi, zelo lepa je tudi Soča, pa tudi druge slovenske reke. Škoda, ker na Štajerskem niso bolj 'divje'.

Tako kajak kot kanu zahtevata od tekmovalca izjemno moč in spretnost, vseeno pa se zdi, da je kajak bolj obvladljiv. Zakaj?

Tudi sam sem bil najprej v kajaku. Potem pa se je moj starejši brat Jonas, ki je ravno dobil nov kanu, odločil, da ne bo več tekmoval. Starši so se zato odločili, da iz kajaka presedlam v kanu, kar je bil zame samo še večji izziv. Kanu je res tehnično zahtevnejši, saj lahko veslaš le po eni strani, zato je ohranjanje ravnotežja toliko bolj pomembno.

Oba brata sta zgodaj nehala tekmovati. Ste tudi sami imeli kdaj pomisleke, ali se še splača vztrajati?

Običajno je ta prelomnica pri 16, 17 letih, ko te družba lahko potegne drugam. To so kritična leta, ko bi rad poskusil čim več stvari, se udeleževal večjega števila zabav in podobno. Jaz sem imel to srečo, da sem prav v klubu našel somišljenike, ki jim je veslanje, tako kot meni, veliko pomenilo. Imel sem tudi srečo, da me je trener znal prepričati, da sem se redno udeleževal treningov, in zdaj mi zagotovo ni žal, da sem svoj čas preživel na brzicah, ne pa kje drugje.

Benjamin Savsek
Foto: Miha Fras

Ali je bil vaš trener ves čas Jože Vidmar?

Ne, prvi trener je bil Aleš Vrabič, ki je že dolgo trener v klubu. Z njim sem sodeloval do 15. ali 16. leta, ko sem še tekmoval v kajaku. Po prestopu med kanuiste pa je moj trener postal Jože Vidmar, ki je bil tudi sam odličen kanuist.

Kaj za vas pomeni veslanje na divjih vodah? Spopad z divjo reko ali tudi premagovanje svojih sposobnosti?

Kajakaštvo je zelo lep šport, ki se odvija zunaj, v naravi. Tudi če si ves čas na isti reki, se pogoji spreminjajo. Proga je resda ves čas enako postavljena, vendar se tok vode spreminja, zato je vsak spust po reki nov izziv, spoznavanje nečesa novega in do zdaj mi še ni zmanjkalo volje, da bi še bolj podrobno spoznaval reke.

Kako pomembno pa je poznavanje vode, njenega toka, valov, brzic?

Vseh teh stvari se navadiš sproti. Sam temu pravim, da bereš vodo, spremljaš njen tok, kako se pretaka, in počasi tudi spoznaš, kako se reka obnaša. Že ko od zunaj gledaš, kako se voda pretaka, veš, kako se bo odzval čoln, zato je treba pred vsako tekmo pogledati, kakšen tok ima reka, kako se prelivajo valovi. Na ta način med samo tekmo veš, kako se bo obnašal čoln. Zelo pomembno je predvidevanje, in če znaš vodo dobro prebrati, ti bo pomagala, da z njeno pomočjo dobiš hitrost, če pa je ne, te lahko zaustavi. Temu pravimo, da veslaš v klanec.

Že v mladosti ste veljali za nadarjenega tekmovalca, vendar ste do vrhunskih rezultatov prišli šele, ko ste se »umirili«, si uredili družinsko življenje, dobili hčerko in zaposlitev v športni četi slovenske policije.

V mlajših letih sem bil bolj raztreščen, z zaposlitvijo in rojstvom hčerke Anaje, ki je zdaj stara sedem let, in triletnega sina Arneja sem postal bolj odgovoren. Z redno službo in družino sem prišel do osnovne varnosti, tako da sem se lahko še bolj posvetil treningu, saj ni bilo več takšne negotovosti kot pred tem. Ko imaš službo in družino, nimaš več časa na pretek, zato mora biti vsak trening stoodstoten.

Vemo, da zaslužki v kajakaštvu niso astronomski. Vam je zato ta finančna varnost, ki ste jo dobili z zaposlitvijo v športni enoti policije, toliko bolj pomembna?

Dejansko da, ampak ko pridejo rezultati, se ti odprejo kakšna vrata več in lažje pristopiš do morebitnih pokroviteljev. Sicer pa je to šport, v katerem se moraš sam potruditi, če hočeš priti do pokrovitelja, kajti tu ni menedžerjev. Kajakaška zveza skrbi za celotno reprezentanco, za kaj več pa se moraš sam zavzeti. To obenem nudi oblikovanje osebnosti.

Minula sezona, ki vam je prinesla tudi naslov svetovnega prvaka, je bila najbolj uspešna v vaši karieri. S svetovnih prvenstev imate tako zdaj medalje vseh treh leskov, na evropskih prvenstvih niste osvojili le še srebrne, manjka vam le še olimpijska medalja. Imate zdaj to v načrtu?

Bil sem že na dvojih olimpijskih igrah, pa mi še ni uspelo osvojiti medalje. V Riu de Janeiru sem bil zelo blizu, ampak to še vedno ostaja velika želja. Leta 2020 bodo olimpijske igre v Tokiu, tako da imam še nekaj časa, da se pripravim nanje. Upam, da mi bo v tretje le uspelo. Toda v športu ni nič stoodstotnega, vedno ostaja določen odstotek negotovosti in ravno zato je toliko bolj zanimiv in nepredvidljiv.

Tudi v tem letu bodo trije vrhunci sezone. Prvi bo v začetku junija na evropskem prvenstvu v Pragi, konec avgusta vas čaka tekma za svetovni pokal v Tacnu, ob koncu sezone pa še svetovno prvenstvo. Najbrž ohranjanje vrhunske forme celo sezono ni ravno preprosto?

Evropsko prvenstvo bo praktično na začetku sezone. Običajno na njem dobiš zagon za nadaljevanje sezone: če na njem prideš do odmevnega rezultata, veš, da si v pripravljalnem obdobju dobro delal. Pred Tacnom bomo imeli skoraj dva meseca premora, toda zame je tekmovati doma vedno najlepše, saj je tu vzdušje vedno na vrhuncu. Do svetovnega prvenstva pa je tako ali tako še predaleč in o njem še ne razmišljam. Vendar se bo najprej treba uvrstiti v reprezentanco, kajti konkurenca je tudi doma vsak dan večja.