četrtek, 27. 2. 2020

Od Pržana čez Grmado do Polhovega Gradca

Andrej Stritar v knjigi Izleti po ljubljanski okolici v poglavju o Polhograjskem hribovju s prvim stavkom zadane žebljico na glavico, ko pravi: »Polhograjsko hribovje je pravo darilo narave prebivalcem Ljubljane.« In pravzaprav ima to darilo celo pentljo – oziroma dve. Odvisno namreč, ali vprašate Ljubljančane ali Polhograjčane.
Avtor: Rok Kušlan

Slednji namreč prisegajo na Lovrenca oz. (Polhograjsko) Goro, ljubljanske srajce pa na (Polhograjsko) Grmado. In oboje je povsem logično, ko pa oboji na vrhova lezejo gledat svoj kraj. Ljubljane se namreč ne vidi dobro z Gore, Polhovega Gradca pa ne z Grmade. Obe, tako Gora kot Grmada, pa sta tudi imenitni razgledni točki, čeprav po višini dosegata skromnejše rezultate v primerjavi s prvaki hribovja. 

Tudi na tokratni izlet se odpravljamo iz Ljubljane, zato tudi mi pod drobnogled vzemimo Grmado. Njen razgled in priostrena oblika obiskovalce vabita od samih začetkov planinarjenja. Tako so na njej Piparji (skupina narodno zavednih pionirjev planinarjenja, zaslužnih za ustanovitev slovenskega planinskega društva) postavili prvo slovensko planinsko kočo. Od skromne kolibe danes seveda ni več ne duha ne sluha, razgled, ki je Piparje gnal gor, pa ostaja. Zaenkrat še: kmetje so pašo živine na teh koncih že pred desetletji opustili, gozd pa ne pase lenobe in vztrajno prerašča vršne trate.
Izhodišče današnjega pohoda je končna postaja linije številka 7 pri nekdanji tovarni Iskra v Pržanu. Od izhodišča krenemo proti zahodu po kolovozu, ki se v loku kmalu vrne do tovarne, nato pa se južno od nje vzpne na greben, kjer zavijemo desno. Kolovozu potem sledimo nadaljnje dobre pol ure, dokler ne pridemo do naslednjega grebena, kjer se priključimo markirani poti iz Šentvida proti Toškemu čelu in zavijemo levo. Še pol ure porabimo do Toškega čela, ko se kolovoz zravna, pa zagledamo kažipot proti Katarini. Kmalu pridemo do asfalta, zavijemo desno in po približno 200 metrih pridemo na glavno cesto, ki na Toško čelo pripelje iz Podutika in pelje naprej proti Katarini. Po njej poteka tudi markirana pot, po kateri do Katarine oz. Topola, kot se vas uradno imenuje, pridemo v nadaljnje tri četrt ure. Še četrt ure porabimo skozi vas do kapelice, kjer zavijemo levo proti Dobrovi. Po nekaj korakih za obeležjem iz NOB nato zavijemo desno proti vasi Belo. Po približno desetih minutah nas markacija popelje desno na kolovoz, po katerem kmalu pridemo na greben med Goljekom in Grmado. Nadaljujemo vzdolž grebena in v slabe pol ure pridemo pod vršno kopo. Po dobrih treh urah zložnega vzpona je napočil čas, da malo obrusimo zobe ob kolenih. Pot je speljana v ključih, kar vendarle nekoliko ublaži strmino, in po dobre četrt ure že stojimo na vrhu Grmade. Ni čisto jasno, s katerim delom telesa se zadevamo ob izohipso, ki označuje 900 metrov, saj si karte dosledno niso enotne, ali je njena višina 898 ali 899 metrov nad morjem. Ker razen Tošča okrog nas komaj kakšen hrib dosega omenjeno višino, se z vrha razprostira čudovit razgled. Ko se ga naužijemo, se spustimo nekaj metrov do odcepa proti Polhovemu Gradcu oz. Dvoru, ki se le nekaj korakov niže ponovno razcepi. Levi odcep se takoj začne spuščati, mi pa izberemo desnega, po katerem stopimo na greben med Grmado in Malo Grmado. Zahvaljujoč slikovitosti nam bo grebenska pot jemala sapo, saj je greben zaradi dolomitne podlage močno priostren in daje občutek resnih gora. No, vsekakor si ob nepazljivosti zlahka nakopljemo sitnosti, le višina ni ravno »visokogorska«. Pod Malo Grmado se ponovno odločimo, kam naprej. Po obeh stezah sicer pridemo v Polhov Gradec, po levi pa tudi v Dvor. Zaradi navezave na avtobusno linijo 51 izberemo levo stezo, ker nas pripelje bližje postaji. Po približno desetih minutah ponovno pridemo do razpotja: leva steza nas pelje v Dvor, desna v Polhov Gradec. Na avtobus bi sicer lahko stopili tudi v Dvoru, vendar se, zlasti v primeru možnosti, da ga zamudimo, le odpravimo proti Polhovemu Gradcu. Tam je namreč ob postaji skromen lokal, kjer lahko vedrimo. Kmalu po omenjenem razcepu pridemo do zaselka Ravnek, od koder nadaljujemo po cesti, ki jo markacija nekajkrat seka, nato pa se od nje odcepi v grapo in se na drugi strani po kolovozu spusti v Polhov Gradec. Pri gostilni Pratkar stopimo na glavno cesto, po kateri krenemo desno in po približno 200 metrih pridemo do avtobusne postaje.