četrtek, 20. 12. 2018

Odstiranje preteklosti: delavske stanovanjske kolonije v Ljubljani

Avtorica: Veronika Sorokin

Vsako mesto pridobi nove odtenke, če se ozremo v njegovo preteklost, arhivske zapise in se zatopimo v zgodbe nekdanjih prebivalcev. Znane ljubljanske ulice, predeli in kotički pred nami zaživijo v novi luči, ki nam pomaga osvetliti tudi čas, ko se je marsikdo ubadal z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji. Pritisk revščine s stanovanjsko krizo je enako kot druga evropska mesta zajel tudi Ljubljano po prvi svetovni vojni in ponovno v času hude gospodarske krize po letu 1928. Pustil je zgovoren pečat, zlasti z delavskimi stanovanjskimi kolonijami, danes v novi preobleki mesta že docela pozabljenimi. O njih lahko v delcih kaj izbrskamo le še v arhivih in starih časopisih, študijah posameznikov, povestih, s starih fotografij in z nekaj sreče – iz ust pričevalcev.

Trideseta leta 20. stoletja so se svojevrstno zapečatila tako v ameriška kot evropska velemesta, tudi v Ljubljano. Medtem ko se v teh letih v Londonu rodi zloglasen slum ali umazani del mesta, v Parizu taudis, v Beogradu divje naselje Jatagan mala, v Rusiji pa se razbohotijo skupna javna stanovanja komunalke, v različnih delih Ljubljane rastejo delavske stanovanjske kolonije. Mesto se je zlasti v letih gospodarske krize spopadalo z velikimi izzivi reševanja nezavidljivih socialnih razmer številnih družin, ki so se zaradi naraščajoče brezposelnosti z danes na jutri znašle na ulici. Dodatno breme je v obdobju industrializacije predstavljal proces stapljanja podeželja z mestom, ko so številni prebivalci okoliških vasi iskali cenovno ugodnejše bivalne prostore na obrobju Ljubljane.

Ljubljanska Sibirija

Obdobje je zaradi sočasnih zgodovinskih dogodkov drugod v Evropi in dotoka tujih priseljencev poskrbelo za razburkano dogajanje na področju iskanja svojega prostora pod nebom. V Ljubljani je naraščala potreba po zasilnih delavskih stanovanjskih kolonijah, ki bi bile čim manj opazne in nemoteče za takratni ustroj mesta. Ena prvih, ki je sledila bivalnim prostorom na Ljubljanskem gradu, poseljenih vse do leta 1964, je bila Sibirija.

Zasnovali so jo po letu 1928 na znameniti Cesti dveh cesarjev v Mestnem logu, območju, danes bolj znanem kot Rakova jelša. V ljubljanski Sibiriji so svoje začasno zatočišče našli številni brezposelni in deložirani iz ljubljanske regije ter okoliša. Največkrat so prišli z velikimi družinami, si poiskali sezonsko delo, vezano na tamkajšnja regulacijska opravila ob strugi Gradaščice, in tako vsaj za nekaj mesecev premostili gmotno stisko.

Že ime samo asociira na nekaj hladnega, odtujenega in resnici na ljubo so v ljubljanski Sibiriji tudi dejansko živeli ljudje z roba. Sliko Sibirije v južnem ljubljanskem predmestju poudarjajo tudi klimatske značilnosti barjanskega, močvirnatega predela s šotasto prstjo, pogosto meglo in periodičnimi poplavljanji Gradaščice. Naselje zelo slikovito predstavi Finžgar v črtici »Sibirija«, ki je izšla leta 1935 v reviji Dom in svet: zasilni dom v ljubljanski Sibiriji je lahko pomenil zgolj »razcefrano ponjavo v mestu pod kostanjem, kjer je nočevala družinica: on, ona in dete«.

Natančnejše navedbe življenjskih razmer v omenjeni delavski koloniji zasledimo v statističnem poročilu dr. Adolfa Vogelnika, ki je v tistem času v Ljubljani delal kot mestni statistik. Njegovo poročilo Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta Ljubljane je bilo objavljeno leta 1938 v Kroniki slovenskih mest: »Anketa je npr. ugotovila, da živi družina s šestimi člani v leseni, napol razpadli baraki, kjer strop propušča vlago, špranje veter, v baraki, ki meri 9 m², je 2,3 m visoka in ima eno samo okence v izmeri 0,35 m², da vodovoda in kanalizacije ni in služi kot skupno stranišče jarek tik za barako, kjer se pretaka umazana voda, da je svet v okolici močviren in prinaša na večer neznosno nadlego komarjev – to je tipično npr. za celo vrsto barak v Sibiriji.«

V tej koloniji naj bi živelo skoraj 400 stanovalcev, od katerih jih je bila vsaj tretjina primorana živeti v barakah, kjer je bilo na člana komaj 5 m² bivalne površine. Poleg ruskih emigrantov so v ljubljanski Sibiriji živeli še priseljenci s slovenskega podeželja, slovenski izseljenci iz Italije in Avstrije ter predstavniki drugih jugoslovanskih republik.

V takratni Kraljevini SHS ruski begunci po mednarodnih dogovorih niso potrebovali posebnega dovoljenja za bivanje. Za potovanje v tujino oz. v drugo deželno upravo sta zadoščala osebna izkaznica in potrdilo z uprave za zaposlovanje.

Galjevica

Zaradi splošnega porasta števila prebivalcev po prvi svetovni vojni in poglabljanja gmotnih stisk ljudi je v Ljubljani primanjkovalo socialnih stanovanj in mesto si je na vse načine prizadevalo najti primerno rešitev. Da bi se izognili prenočevanju pod milim nebom, so poiskali še druge predmestne predele in zemljo razdelili revežem in brezdomcem. Zelo znan primer je barakarsko naselje Galjevica v karlovškem predmestju, v življenje katere se je natančneje poglobila etnologinja Mojca Ravnik in zbrano gradivo objavila v monografiji Galjevica. Mestna uprava je tukajšnjo prazno zemljo močvirskih travnikov, namenjenih košnji trave za mestne konje, dodelila pomoči potrebnim in prve zasilne gradnje so se podobno kot v Sibiriji začele pojavljati že leta 1928. Naselbina se je raztezala vse od ulice Galjevica do današnje Ulice borcev za severno mejo in od železnice do potoka Galjevec.

Kot piše časopis Slovenec iz leta 1928, je mesto ljudem, ki so želeli graditi barake, dostavilo nekaj lesa in poslalo še tesarje, tako da si je na Galjevici že v prvem letu bivališča postavilo 23 brezdomcev. Po nekaj letih je bilo tam že 120 hišic, v njih so bili nastanjeni zlasti železničarji. Naselje se je kmalu razvilo v delavsko stanovanjsko kolonijo in v njej je svoj prostor našlo približno 300 družin. Hišice, za katere so mestu plačevali simbolično najemnino, so imele manjše vrtove, uprava pa je v nadaljnjih letih poskrbela še za komunalno oskrbo, uredili so javna stranišča, vodnjak s pitno vodo, zgradili celo igrišče in zasadili topole. V omenjenem časopisu iz leta 1930 lahko denimo preberemo, da je »Žuljava vas« (staro poimenovanje za Galjevico) »najposrečenejša stanovanjska akcija, ki jo je kdaj uvedla mestna občina«.

Gramozna jama in Bežigrad

Z naraščajočo revščino so se v Ljubljani tudi nadalje ukvarjali načrtno. Novoustanovljeni Vrhovni socialni svet mesta Ljubljane je k sodelovanju privabil mnoge humanitarne in karitativne organizacije ter začel pripravljati različne akcije za reševanje stanovanjske stiske. Nekaj skromnih, večinoma enoprostornih stanovanj, med katerimi sta bila tudi dva opuščena vagona, je bilo na voljo v Gramozni jami za Bežigradom, za Šolo viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja (današnja Osnovna šola dr. Vita Kraigherja), zgrajeno leta 1936.

Mestna uprava je na območju Bežigrada poskrbela še za eno delavsko stanovanjsko kolonijo, ki je bila uradno odprta leta 1939. V dveh novozgrajenih hišah je bilo na voljo 48 delavskih stanovanj, med obema stavbama pa je bilo v ločenem poslopju še zavetišče za otroke. V časniku Slovenski dom so leta 1939 o stanovanjski koloniji za Bežigradom zapisali: »Vseh 24 stanovanj iste hiše ima v kleti dve prostorni sušilnici za perilo, dve pralnici in dve pršni kopeli, poleg tega ima pa v podpritličju vsako stanovanje tudi svojo klet. Vsako stanovanje ima svojo predsobo in svoje stranišče, nadalje sobo za starše in prostorno stanovanjsko kuhinjo, ki je 6,5 m dolga in 4,5 m široka. Po navadi ogromne večine slovenskih družin vseh slojev bo v tej prostorni kuhinji potekala večina družinskega življenja. Če bo družina velika, bodo tu spali tudi odrasli otroci ... Vsaka kuhinja ima svojo umivalno nišo, nad njo pa ročno shrambo. Kuhinjski štedilnik greje obenem tudi sobico za starše, saj marsikdaj primanjkuje kuriva celo za kuhanje in je zato pri stanovanjih, ki so namenjena malemu človeku, pač tako urejeno, da se porabi čim najmanj kuriva, pri tem je pa vendar vse stanovanje toplo in prijetno domače.«

V skrbi za zeleno

Mestna uprava je ob načrtovanju delavskih kolonij in naselij ves čas razmišljala tudi o zelenih površinah, ki bi bile tam na razpolago. V Slovenskem domu iz leta 1939 so o koloniji za Bežigradom še zapisali: »Vsaka družina bo imela na vrtu tudi svojo leho. Na ta način bo lahko pridelovala za kuhinjo nekaj zelenjave in nekaj cvetic za okras stanovanja. Drugo zemljišče pa bodo preprezale poti, dosti pa bo zelene trate, kjer bo mladina lahko preživljala proste ure.«