torek, 10. 4. 2018

»Otroci so enakovredni, nimajo pa vsi enakih možnosti.«

Pogovor z Anito Ogulin
avtorica Jedrt Jež Furlan

Anito Ogulin z Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje poznamo kot zagovornico, predvsem pa neumorno skrbnico otrok. Revnih, ranjenih v vseh pogledih, na obrobju možnosti. Tako poln urnik ima, da bi se za intervju najlažje dogovorili ponoči. V času pogovora je namreč poleg rednega dela potekala akcija Čisto veselje: v sodelovanju z Gorenjem Surovino iz Maribora in družbo Spar Slovenija so po vsej državi zbirali železo, belo tehniko, papir … Spodbujali so nas k čiščenju doma, okolice, narave, recikliranju in hkrati k prispevanju za otroke pod okriljem projekta Botrstvo. Skoraj sva se že dogovorili, pa je nekdo stal na tirih in ga je hitela reševat. Potem je tik pred srečanjem poklical obupan starš …

Kako zmorete ta nori tempo, kako si polnite baterije? Nenehno se srečujete s težkimi zgodbami in prav gotovo se zgodi kakšna, ki vas posebej »razoroži«. Predvidevam, da tu in tam le potrebujete odmik. Kdo poskrbi za vas in vaše sodelavce?

Moj odmik je narava, vsako jutro grem najprej na sprehod s psom. Veliko miru in energije mi dajeta vnuka in sploh moja družina. Odmik v celoti, če me že sprašujete, pa je nemogoč, naše delo na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje bi težko imenovala služba. Je nekaj, kar živimo. Če ne bi bilo tako, ne bi zmogli vstopati v življenja otrok, mladih, družin, jim tako učinkovito pomagati na lepšo pot. Verjemite mi, da je različnih zgodb veliko, mnogo zelo težkih, kjer najbolj trpijo otroci. In pomagati otrokom je naše osnovno poslanstvo.

Če želimo otrokom pomagati učinkovito, je treba vstopati v življenja družin, jih podpreti in uresničevati celostno pomoč. Le tako lahko naše majhne in velike uporabnike opremimo z vsem, kar potrebujejo za lepše in boljše življenje. Pa naj gre za brezplačno pravno ali psihosocialno pomoč, funkcionalno pismenost, svetovalne in izobraževalne dejavnosti ali finančno in materialno pomoč – vse to namreč družinam v stiski omogočamo v sklopu naših humanitarnih programov. Imamo tudi mesečno supervizijo (posebno terapevtsko pomoč zaposlenim) in izobraževanja, da lahko predelamo v sebi vse zgodbe. Predpogoj za tako delo pa so notranji vzvodi, znanja in hotenja za podporo in pomoč najranljivejšim.

V intervjujih, ki jih ni malo, ste redko povedali kaj o sebi. Vemo, da izhajate iz težjih družinskih razmer, saj je bil eden od vaših staršev invalid ... Kaj vas je, poleg socialne občutljivosti od doma, pognalo v delo, ki ga opravljate? Nekaj časa ste kot novinarka spremljali področje gradbeništva, kaj še ste delali, preden ste postali prostovoljka na Zvezi prijateljev mladine?

Prihajam iz družine, kjer so nama z bratom starši privzgojili delavnost, poštenost, odgovornost in solidarnost. In že od majhnega sva z bratom skrbela za invalidne odrasle. Tako sem ves čas, odkar se zavedam, skrbela za najšibkejše – za invalidne osebe, otroke, odrasle. Pomagala sem, kolikor sem znala in zmogla. In nikoli tega nisem dojemala kot delo. Vedno sem čutila, da je to moj notranji klic ali poslanstvo, če hočete. Tako me je življenjska pot preko novinarstva, vodenja manjšega podjetja in kasneje Zavoda, kjer sem pridobivala znanja in izkušnje, privedla na Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.

Ali se gospodarska rast, ki jo zdaj beležimo, odraža tudi pri vašem delu?

Pri našem delu ne občutimo veliko gospodarske rasti. Smo je pa veseli, seveda, in upamo, da bo prišla čim prej tudi med ljudi v stiski. Ljudje, ki so v materialni stiski, se še vedno težko prebijajo. Veliko je tudi revščine med zaposlenimi. Kazalci zaposlenosti so lahko višji, vendar če so plače tako nizke, da ljudje z njimi ne morejo preživeti, hkrati pa izgubijo pravice do pomoči iz javnih sredstev, za dostojno preživetje ni bilo storjeno dovolj. Vsekakor sistemskih rešitev na tem področju še ni, kljub temu da smo jih že večkrat predlagali.

Najbolj znan je projekt Botrstvo, ki v sodelovanju z Valom 202 teče osmo leto. V teh letih je 7300 donatorjev poskrbelo za približno 9000 otrok z nekaj več kot enajst milijonov evrov. Izjemne številke pričajo o ljudeh, ki jim je mar. Ki imajo in se zavedajo, da ni dovolj, če so sami preskrbljeni. Dober projekt, ki pove veliko o sodržavljanih in sodržavljankah. Me je pa zabolelo, ko se je v vladnem dokumentu, Viziji Slovenije 2050, znašla »vizija sreče«, da bo do 2050 prav vsak otrok imel svojega »botra«. Zdelo se mi je, da projekta ne razumejo. Kako ste pa vi razumeli državno vizijo sreče?

Projekt Botrstvo smo zasnovali leta 2010 na pobudo gospe Milene Štular. Otrokom iz družin v stiski smo želeli pomagati do enakih možnosti, kot jih imajo njihovi vrstniki iz socialno in materialno bolje opremljenih družin. Reševali smo prepad med otroki, ki nastaja zgolj zaradi različnih zmožnosti ali priložnosti staršev. Se trudili za njihove enake možnosti. Prepad se je še poglobil po spremembi socialne zakonodaje in ukinitvi mnogih pravic v letu 2012. Takrat so bile potrebe po takojšnji pomoči res velike.

V tem obdobju je kot medijski partner v projekt vstopil Val 202, ki je ta prepad, stiske otrok, mladih in družin prikazal in razširil – spoznala ga je širša javnost in odločevalci. Otroci, mladi in družine, ki smo jim pomagali, so svoje zgodbe zaupali tankočutni novinarki Jani Vidic. In tako smo lahko vse več otrok in mladih povezali z botri. V vzporednem projektu Volja vselej najde pot, ki celostno pomaga otrokom in družinam v stiski, pa smo pomoč razširili in našim uporabnikom pomagali do te mere, da zmorejo sami naprej. Pomagamo jim finančno, materialno, s psihosocialno pomočjo in različnimi delavnicami za spodbujanje funkcionalnosti.

Mi si želimo in si s projekti tudi prizadevamo, da leta 2050 noben otrok ne bo več potreboval botra v smislu finančne in materialne podpore. Želimo si, da bomo kot država in kot družba, kar je verjetno še pomembnejše, doumeli, da je vsak od nas tukaj zato, da dela za dobro vseh.

Trenutno je v projekt vključenih skoraj 4700 botrov, ki podpirajo več kot 5000 otrok. Za otroke je sodelovanje v projektu časovno omejeno. Če sem prav razumela, je sodelovanje v projektu za otroke omejeno na nekaj let, koliko in zakaj?

Botri darujejo najmanj 30 evrov mesečno za pomoč svojemu varovancu in ta znesek gre v celoti naprej. Se pa botri in varovanci običajno osebno ne poznajo. Če botri želijo, lahko preko naših sodelavcev dobijo vse informacije o otroku, ki mu botrujejo. Ob začetku botrovanja jim pošljemo opis družinske situacije, iz katere izhaja otrok, ter ime, brez priimka, in seveda namen, za katerega bodo sredstva porabljena. Pri tem smo previdni, da otroka in družine ne stigmatiziramo. Smo pa izjemno veseli, če si otroci in botri izmenjujejo pisemca in risbice.

Botrstvo je sicer namenjeno otrokom in mladim od 3. do 18. leta iz vse Slovenije. Otrokom pomagamo tako dolgo, dokler potrebujejo pomoč oz. dokler se šolajo. Stalno in redno s pomočjo strokovnih služb po šolah in centrih za socialno delo preverjamo stanje v družini in tako zagotovimo, da so sredstva botrov zares porabljena za pomoč otroku. Najbolj smo veseli, če lahko botru sporočimo, da njegov varovanec ne potrebuje več pomoči zaradi izboljšanja družinske situacije. V teh primerih botre povabimo, da pomagajo drugemu otroku. In ta hip na svojega botra čaka že več kot 150 otrok vseh regij Slovenije.

Tako kot smo pozorni na zaščito otrok, smo pozorni tudi na svoje delovanje. Ker lahko le ob pomoči botrov pomagamo toliko otrokom, skrbimo tudi, da delo poteka transparentno. Poleg tega naše delo preverja Nadzorni odbor. Želimo si namreč upravičiti zaupanje botrov in donatorjev.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje poleg naštetega skrbi tudi za počitnikovanje otrok. Poleg denarja je dobrodošlo predvsem druženje, socialna mreža. Predvidevam, da je za tiste, ki nimajo dovolj za preživetje, najhujša prav izključenost. Saj za vse velja, da je s prijatelji, podporniki in pogovori lažje preživeti.

Socialno mreženje v mnogih primerih preprečuje zdrs v stisko in revščino ter stigmatizacijo in jo tudi rešuje. Ljudje, še posebej otroci, potrebujemo druženje, razumevanje, podporo. Zato tudi otrokom s pomočjo donatorjev omogočamo druženje z vrstniki ob morju ali v gorah, v sproščenem in spodbudnem okolju.

Toda otroci iz družin v stiski so pogosto izključeni tudi v šoli, ne morejo izpolnjevati svojih poklicnih želja. Spoznali smo, da veliko otrok izbira nadaljnje šolanje v bližini doma ali tako, da bi čim prej prišli do izobrazbe in začeli reševati družinske razmere. Zato smo lani v okviru Botrstva odprli dijaški sklad, s čimer pomagamo srednješolcem pri plačilu dijaških domov. Poseben sklad pa je namenjen razvoju talentov mladih, v mislih imam plačevanje treningov nogometa, košarke, plesa, baleta, učenje glasbenih inštrumentov. S tem dajemo otrokom možnost, da se razvijajo in dokazujejo na področjih, kjer so dobri in talentirani. Posebna aktivnost so sedaj že legendarne dražbe na Valu 202: od smuči Petra Prevca, ki smo jih prodali za 45 000 evrov, do superg Luke Dončića ali loka 2Cellos. V vseh primerih gredo sredstva namensko za otroke, ki so dobri glasbeniki oziroma športniki.

Omenili ste že, da je zakonodaja iz 2012 poglobila socialne probleme. Kakšna pa je na splošno razlika med državo in Ljubljano?

Glede na obsežnost naših prizadevanj za enake možnosti otrok, mladih in družin iz vse Slovenije je sodelovanje tako z državo kot tudi z mestom, v katerem imamo sedež, nujno potrebno. Razlike seveda so, saj je funkcija države drugačna, kompleksnejša, kot je vloga Mestne občine Ljubljana. Ne morem trditi, da se država na naše predloge nujnih sistemskih sprememb ne odziva in z nekaterimi ukrepi tudi popravlja nesmisle iz socialne reforme leta 2012, a vse gre zelooo počasi.
V mestu socialne stiske ljudi rešujemo hitreje. Župan Zoran Janković in njegovi sodelavci so ves čas odprti za največje stiske Ljubljančanov in se nanje hitro odzivajo. Mnoge rešujemo skupaj in tako takoj in hitro pomagamo v veliko primerih. Skupaj z Mestno občino Ljubljana tudi organiziramo in izvajamo projekt Avtobus sreče, v katerem se povezujejo otroci iz Ljubljane in Beograda. Na počitnicah ob morju preživijo deset dni, kjer se spoznavajo in povezujejo. Ta zgodba traja že dvanajst let. Poudarila bi tudi, da smo Mestni občini Ljubljana iskreno hvaležni, da nam je omogočila delovanje v ustreznih poslovnih prostorih.

Vaši otroci so otroci staršev s premalo prihodkov, delajo, pa nimajo za hrano in položnice, ali pa dela nimajo, so bolni in podobno. Po drugi strani opozarjate tudi na to, da so revni otroci bolj motivirani. Zanima me, kako otroci (revni, prikrajšani in preskrbljeni) delujejo med sabo, so bolj občutljivi, se prej povežejo ali izključujejo?

Naši počitniški in prostočasni programi vključujejo otroke ne glede na status družine. Organiziramo prostočasne dejavnosti, tabore, letovanja in potovanja, ki so namenjena vsem. Zelo se trudimo, da se otroci iz različnih socialnih ozadij v teh programih med seboj povezujejo. Seveda opažamo razlike med njimi, vendar se sklepajo čudovita prijateljstva. Otroci se ogromno naučijo drug od drugega, predvsem pa izobražujemo vzgojitelje in pedagoške vodje, da do otrok pristopajo z vzorom. V vseh naših programih spodbujamo povezovanje, sodelovanje, solidarnost in spoštovanje. Socialno šibkim pa seveda omogočamo brezplačno vključevanje v prav vse dejavnosti s pomočjo podpornikov, donatorjev ter botrov.

Če pa govorimo o motivaciji otrok brez priložnosti – ko postanejo »naši«, podprti preko projektov ali botrov, je razvoj njihovih močnih področij nepredstavljivo hiter. Imajo sogovornike, mentorje, ljudi, ki verjamejo vanje, in njihovo napredovanje na različnih področjih resnično zacveti.