ponedeljek, 22. 7. 2019

Oživljen spomin na Otona Župančiča

Mestom bodo vedno vdihovali dušo in merili utrip njihove umetnice in umetniki, tako v Parizu ali New Yorku kakor v Ljubljani. Utrip časa, ki traja. Vedno bodo po njih slovele krčme in kavarne, kamor so zahajali.
Avtorica: Nada Breznik

Zato je prav v gostilni Pri Kolovratu, kjer se je pred drugo svetovno vojno Oton Župančič sestajal s penati, svojimi stanovskimi prijatelji, umetniki in intelektualci, le nekaj dni pred 70. obletnico pisateljeve smrti potekala predstavitev knjige Spomini na Otona, ki jo je napisala njegova žena Ani Župančič, rojena Kessler. Spomine na moža je začela pisati v zadnjih letih svojega življenja, za tisk sta jih uredili vnukinja Alenka Zupančič, ki je skrbnica pisateljeve dediščine, in sourednica Neva Brun. Spremno besedo je napisala dr. Urška Perenič.

Knjiga Ani Župančič prispeva nove razsežnosti k poznavanju dela in osebnosti Otona Župančiča, akademika, politika, pesnika, esejista in prevajalca. Osebnost pisatelja osvetljuje s podrobnostmi, dogodki in potezami, ki jih je dano opazovati in razumeti le osebi, ki je človeku tako blizu. Ne manjka ne humornega ne kritičnega pogleda na soproga, s katerim je preživela več kot tri desetletja. Živahna, izobražena in dovzetna za vse lepo je bila vpeta v dogajanje tistega časa, poznala je njegove prijatelje in znance iz literarnih in kulturniških krogov, vedela je za mnoga razočaranja, s katerimi se je soočal. Knjiga je opremljena s fotografijami in dokumentarnim gradivom, anekdotami, posameznimi verzi in odlomki pisateljevih razmišljanj ter s popisom oseb, navedenih v spominih.
Oton je nekaj časa delal v arhivu na ljubljanskem magistratu. »Arhivarski prostori v starem magistratu so bili majhni, kakor celice, zatohli in natrpani do stropa z rokopisi in listinami.« Nadzirali so ga ozkosrčni mali uradniki, ki so ga čakali z uro v roki. V službo je prihajal uro kasneje, kot bi moral. Groza ga je bilo urejanja knjig in papirjev, tako svojih kot tistih v arhivu: »V papirjih ljubim nered.«
Rad je »krokal«, kadil in pel, rad je bil urejen, rad si je privoščil vsaj malo razkošja v stanovanju, kot so lepe preproge in udoben naslanjač. To je le nekaj zanimivih drobcev iz spominov na moža, častnega meščana Ljubljane od leta 1941, enega prvih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po katerem so poimenovane tudi nagrade Ljubljane za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture.