četrtek, 19. 7. 2018

Parkov ni nikoli preveč

»Sam po parku se sprehajam ...« Ne, ne bo šlo. Parki so zadnja leta preveč dobro obiskani, da bi si lahko zapeli kaj takšnega. Začelo se je z vrtovi, ki so bili sprva manjše, umno urejeno zemljišče, na katerem so ljudje gojili izbrane, a koristne rastline. Njihova prostorska razmestitev je sčasoma postajala vse pestrejša in vzorci vse bolj domiselni.
Avtorji: Jelka Šutej Adamič, Živa Čebulj, Rok Kušlan

V urejanje vrtov se niso stekala le denarna sredstva, temveč tudi vrhunsko znanje o oblikovanju krajine, ravnanju z vodo in rastlinogojstvu. Tako je vrt začel preraščati v pomembno dopolnitev grajenega bivališča. Presegel je izvorni namen – gojiti rastline – in postal prostor za bivanje na prostem, hkrati pa pridobil še značilnosti skladno oblikovane prostorske celote. Zgodovina parkov je dolga, njihova današnja vloga pa se je začela oblikovati z newyorškim Centralnim parkom. Ta je, zasajen v 19. stol., pomenil nekakšno prelomnico, saj je bil programsko prilagojen množicam mestnega prebivalstva. Pri zasnovi parka je bila ključna misel, da je v naravi moralna moč, ki utegne izboljšati mesto in omogočiti ljudem polnejše življenje. Lahko verjamemo, da temu sledijo tudi novodobni urbanisti in krajinarji.

Največji je Tivoli

Foto: Dunja Wedam
Park Tivoli, foto: Dunja Wedam

Ljubljana se lahko pohvali z veliko parkovno površino, saj ima približno 30 hektarov parkov, pri čemer največji del te površine zavzema park Tivoli, ki danes meri približno 5 km2. Leta 1813 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Takrat je imel tri glavne avenije s kostanjevimi drevoredi. Med letoma 1921 in 1939 je Jože Plečnik med Moderno galerijo in Tivolskim gradom uredil Jakopičevo sprehajališče: razširil je osrednjo os in spremenil zasaditev. Znotraj parka se menjujejo drevoredi in skupine različnih dreves, nasadi rož ter parkovna oprema s klopmi, igrali, kipi in vodnjaki, zlasti pred Tivolskim gradom in današnjim Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Urejene so igralne površine za otroke, svoj prostor sredi parka pa so si našli še pokriti bazen, športna igrišča in Hala Tivoli. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom je park del krajinskega parka, ki ga na leto obišče skoraj dva milijona obiskovalcev.

Ostali del ljubljanskih zelenih površin si deli 28 manjših parkov, med katerimi so najbolj znani Argentinski in Šmartinski park, park Zvezda ob Kongresnem trgu, Miklošičev park, park Ajdovščina ter Pot spominov in tovarištva. Eden najlepših, kar nam jih je mesto Ljubljana omogočilo v zadnjem času, pa je sprehod ob Savi, primeren tako za družine z otroki kot številne rekreativce (tekače, jahače ali kolesarje).

Miklošičev park
Miklošičev park, foto: Dunja Wedam

Meščani se vse pogosteje zatekajo v bližnjo naravo, ki je pri roki, tako kot so parki. »Ko urbanost doseže določeno raven, se ljudje začnejo zatekati nazaj k naravi,« pravi Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora. Urejene zelene površine v urbanem okolju pomagajo prebivalcem mesta zadovoljevati potrebe po dobrem bivanju in počutju.

Stik z naravo človeka pomirja in sprošča.

Majhne javne zelenice

Ljubljana ima sicer veliko parkov, a za povezovanje manjših skupnosti so pomembne predvsem majhne javne zelenice med bloki. Tam se lahko brez skrbi igrajo otroci, starejši pa posedajo. Nekateri prebivalci blokov in stolpnic z veseljem urejajo zelene površine ob poslopju. Dnevno skrbijo za nasajene rože, grmičevje, včasih med nasade postavijo še posebej izdelano okrasje ipd. Načrtovanje in urejanje skupnih stanovanjskih zelenih površin je posebnega pomena tako za stanovalce kot za mesto.

Javni park je luksuz za vse sloje, predvsem pa je to prostorska ureditev socialnega pomena. Socialna urbana politika si prizadeva zagotoviti boljše bivalne razmere delavcem in nižjemu sloju, obenem pa parki omogočajo srečevanje, neobremenjeno s statusnimi predznaki. So neformalno skupno okolje, kjer se krepi občutek skupnosti, kjer ljudje sobivajo v interakciji z drugimi in sproščeno uživajo prosti čas. V tujini, predvsem v južnoevropskih državah, so številni parki prilagojeni celo peki mesnin in zelenjave: prenosne žare prinesejo ljudje s seboj in si tako piknik organizirajo kar v mestu.

Toliko dobrega je v parku

Irena Matko Lukan živi ob parku Tivoli in se vsako jutro s prijateljico in dvema psičkama odpravi na sprehod skozi park mimo Cekinovega gradu do griča (kjer je pozimi sankališče), po francoski poti do Šišenskega vrha, potem pa naredijo nekaj okljukov in se nad Švicarijo ter Tivolskim gradom spustijo nazaj v park. »Zame sta park Tivoli in Rožnik moj gozd. Najljubši prostor. To je zares lep začetek dneva. Tivoli se mi zdi eden najlepših parkov, še posebej zato, ker se razteza v pravi gozd – v katerem se lahko izgubiš, se naužiješ dreves, ptičjega petja (od vrabčkov, sinic, kosov, kukavic, žoln, taščic, sov, ščinkavcev, liščkov, škrjančkov do rac) in opazovanja veveric, zajcev, srn, močeradov … pa tudi mišk.«

Zvesta obiskovalka pravi, da v Tivoliju sobivajo vsi: otroci iz vrtcev in šol, družinski obiskovalci, sprehajalci s psi, tekači, mladi, ki imajo v njem piknike, ljudje, ki se udeležujejo organiziranih vadb, turisti, brezdomci … »In ljudje, ki skrbijo za park, to res dobro počnejo in smo jim lahko le hvaležni. Park vsak dan čistijo, negujejo in oskrbujejo. Težava so le odprti smetnjaki, saj vrane ob iskanju hrane naredijo velik nered in razmečejo smeti kakor kakšni vandali. Pa tudi glede stranišč je lažje, saj MGLC in Švicarija gostoljubno odpirata vrata tudi takšnim minutnim obiskovalcem.«

Ostaja le ena želja: da bi park ostal tak, kot je – odprt za vse, urejen, brez ograj. No, pa še ena: »Če bi v njem lahko kdaj pa kdaj prisluhnili še kakovostni glasbi, bi bilo vse skupaj že rajsko.«

Z otroki v park

V parkih srečamo predvsem študente in veliko družin z otroki – in veliko parkov ima posebej urejena otroška igrišča. Igrišče z mini živalsko farmo je v rekreativno-izobraževalnem centru Sava v Tomačevem. Tu so lesena igrala, dva peskovnika in hribčka, plezala in veliko klopc za počitek. Tik ob igrišču se nahaja tudi majhna živalska farma z domačimi živalmi in Konjeniški klub PIP z islandskimi konji in poniji, ki jih otroci lahko jahajo. Na drugi strani igrišča pa teče reka Sava, kjer se pogled lahko odpočije od vrišča.

Med najbolj obiskanimi je igrišče v parku Tivoli. Park ponuja veliko atraktivnosti za manjše ali večje: ima tri velika igrišča in eno manjše ob bazenu Tivoli. Tudi Severni mestni park v Zupančičevi jami ima veliko, razgibano igrišče v morskih barvah, kjer je več enot z otroškimi igrali (vrtiljaki, plezala, ladja, peskovnik, gugalnice, tobogani, valoviti poligoni itd.). Na veliki travnati površini v senci lahko otroci uživajo v igrah z žogo, starši pa na njej pogrnejo odejo za piknik. Na igrišču so tudi pitniki s pitno vodo.

Prav posebno igrišče, ki ima balvan za plezanje in rekreacijske naprave za odrasle, najdete pod Tomačevskim mostom ob Savi, ob Vodnikovi cesti nasproti bolnišnice Petra Držaja pa je prava igralna pot z 10 postajami, ki so povezane v gibalno, čutno, likovno in prostorsko doživetje. Otroško igrišče v družinskem centru Mala ulica (vstopnina) je namenjeno predvsem predšolskim otrokom in njihovim spremljevalcem. Poleg teh pa nas v svoje senčnato zavetje vabijo še igrišče na Trgu 9. maja za Bežigradom, pri Koseškem bajerju, v parku Kodeljevo, na poti na Ljubljanski grad (iz Gornjega trga) ter v Šmartinskem parku. Tu je tudi posebna steza za rolanje, kolesa in skiroje. Posebnost igrišča pa je tudi nenavaden vrtiljak, ki omogoča igro tudi otrokom na invalidskih vozičkih.

igrišče ob Koseškem bajerju, foto: Dunja Wedam
Igrišče ob koseškem bajerju, foto: Dunja Wedam

V Snagi skrbijo za 224 otroških igrišč, razdeljenih v tri kategorije: v prvo kategorijo spadajo igrišča, ki so najbolj obiskana in na katera prihajajo tudi ljudje iz drugih krajev in sosesk, zato jih čistijo vsak dan. V drugi so tista igrišča, kjer se igrajo predvsem okoliški otroci in jih je treba urediti dvakrat ali trikrat na teden. V tretji kategoriji pa se znajdejo igrišča v soseskah, kjer lastniške razmere niso urejene, zato občina skrbi zanje toliko časa, da se stvari razjasnijo. Snaga zaradi zastarelosti in neustreznosti igral tudi vsako leto v celoti obnovi najmanj 15 otroških igrišč, redno pa preverjajo tudi ustreznost igral.

Pasji in žepni parki

Že nekaj let imajo svoje parke tudi psi. Na ograjenih površinah se lahko psi prosto gibljejo, medtem ko morajo biti v ostalem delu parka na povodcu. Pasji park, ki meri kar 1500 m2, lahko najdete v Šmartinskem parku. Eden je še v Kosezah, na Ulici bratov Učakar, ter v Štepanjskem naselju ob Pesarski cesti. Že leta 2010 pa so uredili pasji park ob Vilharjevi ulici v sklopu Severnega parka.

Posebna mestna novost so žepni parki: to so zelene površine, namenjene posedanju in druženju na prostorih, ki so jih do zdaj zasedali avtomobili. MOL želi skupaj z društvom Prostorož pozvati meščane k novemu dojemanju javnega prostora in širjenju ideje 3R: reduce, reuse, recycle (zmanjšaj potrošnjo, ponovno uporabi, recikliraj). Pri postavitvi žepnih parkov so uporabljeni materiali in oprema, ki so že služili različnim namenom. Začasni mestni parki so postavljeni na Beethovnovi, Igriški in Slomškovi ulici ter na Rimski cesti in Gornjem trgu, zanje pa skrbijo lokalni prebivalci in trgovci.

foto: Dunja Wedam

Žepni parki so dolgoročen projekt kultivacije javnih površin, s katerim želijo razviti metodo obujanja in urejanja degradiranih prostorov v urbanem središču mesta. Posegi niso samo umetniške instalacije na javnih površinah, ampak tudi resno iskanje novih urbanističnih možnosti za izrabo mestnih površin.

Prof. dr. Drago Kos, katedra za analitsko sociologijo, Center za prostorsko sociologijo: »Pred več kot dvajsetimi leti smo delali empirično raziskavo, kdo uporablja park Tivoli. Izkazalo se je, da ga najpogosteje obiskujejo tisti, ki živijo največ 15 minut stran. Za ljudi je pomembno, da so parki dostopni, in Ljubljana je v tem pogledu zelo dobro urejena. To je posledica njene krakaste strukture, ki omogoča, da zeleni klini – na eni strani Golovec, na drugi Rožnik s Tivolijem – sežejo prav do centra. Iz Cankarjeve lahko tako rekoč po zelenih površinah hodiš do Triglava. Če bicikliraš v eno smer 15 minut, pa že naletiš na območje medveda, se večkrat pošalim na predavanjih.«

Območja narave prek zelenih klinov in rečnih koridorjev segajo globoko v središče mesta. Odprti javni prostori in zelene površine so integralni del vseh prostorskih ureditev v mestu. Njihov vezni element je 34 kilometrov dolga Pot spominov in tovarištva, zgodovinski spomenik, ki je danes z več kot 7000 drevesi največja rekreacijska cona v Ljubljani.

Botanični vrt

Prav posebno mesto med ljubljanskimi zelenimi površinami ima Botanični vrt na Ižanski cesti, ki deluje že od leta 1810. V času Ilirskih provinc ga je v okviru visoke šole École Centrale zasnoval Franc Hladnik. Tedaj je obsegal 919 klafter (33 arov). V sto letih po ustanovitvi se je širil obseg in rastlo je število zasajenih vrst. Univerza v Ljubljani je že eno leto po ustanovitvi prevzela Botanični vrt pod svoje okrilje. Vrt je 200-letnico neprekinjenega delovanja obeležil tudi s spominskim kovancem za dva evra, na katerem je upodobljena hladnikija. To je paleoendemit – zelo stara vrsta, ki je bila nekdaj zelo razširjena, danes pa raste samo na majhnem območju Trnovskega gozda in je poimenovana po ustanovitelju Botaničnega vrta.

Že na samostojnem sprehodu skozi vrt lahko opazimo najrazličnejše vrste rastlin. Table nas opozarjajo na posebne primerke, a tudi če se samo prepustimo pozornemu opazovanju, lahko zaslutimo pravo bogastvo oblik, barv in vonjev. Skupine zahtevnejših obiskovalcev pa se lahko dogovorijo za voden ogled vrta. Vodniki jih bodo popeljali še skozi tropski rastlinjak, kjer rastejo tudi mesojedke. Nekaj korakov stran od osrednjih stavb, v bolj umirjenem delu vrta, se nahaja čajnica Primula, streljaj v drugo smer pa še urbani čebelnjak s cvetočimi preprogami za pridne nabiralke.

Botanični vrt, ki je skupaj s čajnico odprt vse dni v tednu, ima tudi podružnico: Tivolski rastlinjak ob Čolnarni. Po ogledu zbirke tropskih rastlin, kaktusov in orhidej, ki rastejo v tem rastlinjaku, pa si lahko izposodite še kakšno knjigo iz Knjižnice pod krošnjami. Zelenje in knjige – saj bi temu lahko rekli celostna obravnava za dušo ...

Na Ljubljanski grad preko "mestnih hribov"

Ljubljanski grad se od vznožja dvigne komaj 80 metrov, toda kljub temu je našel svoje mesto v kultni knjigi Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov. »Grad je os slovenske samozavesti. Je zelena središčnica slovenske zgodovine, vere, politike, gospodarstva in kulture. Je votek slovenskega poistovetenja,« mu je Klinar pel slavo v letu slovenske osamosvojitve. Po slabih treh desetletjih samostojne države se sicer Neljubljančani verjetno niti ne istovetijo z Ljubljanskim gradom. Vseeno pa je to vrh, na katerega se vsaj enkrat povzpne večina obiskovalcev Ljubljane, pa naj bodo to rojaki ali tuji turisti. Da bi si za vzpon nanj sploh splačalo obuti pohodne čevlje, se na Grad lahko povzpnemo preko »zelenega klina« Ljubljane oziroma iz Podutika preko Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, kar terja dobri dve uri hoje.

Izhodišče je postaja Murkova na liniji mestnega avtobusa številka 5 v Podutiku. S postaje krenemo dobrih sto metrov nazaj proti centru in zavijemo desno na ulico Marije Hvaličeve, nato pa po nekaj sto metrih na Mladinsko ulico. Po približno pol ure od izhodišča po cesti, ki za hojo nudi udobno široko peščeno bankino, pridemo do Servisnega centra Prigo, kjer smo pozorni na levi odcep za Koseze. Ta nas povede na most preko obvoznice. Ko ga prečkamo, zavijemo desno in nato takoj levo na kolovoz, po katerem mimo pasje šole pridemo na Pot spominov in tovarištva in na njej zavijemo levo. Ko prečkamo potok Pržanec, smo na višini orjaških topolov pozorni na betonski mostič, ki premošča pogosto suh brezimni potok. Tam zapustimo PST in pridemo do dobro uhojene steze na robu gozda. Tukaj nas čaka prvi krajši vzpon, po katerem stopimo na neizrazit greben, ki se vleče vse do Šišenskega hriba. Po nekaj korakih pridemo do roba velike jase, ki pada proti jugozahodu. Na vrhu jase najdemo umirjen, skoraj meditativen kotiček, tako da si tukaj velja privoščiti vsaj požirek vode.

Nadaljujemo po stezi čez Koseški boršt in kmalu pridemo do Večne poti, ki jo prečkamo. Od tod naprej je možnosti več. Desno sta dva kolovoza. Levi, po katerem vodi tudi Jakobova pot, zavije na greben Malega Rakovnika in nas preko Drenikovega vrha pripelje na Šišenski hrib v dobrih dvajsetih minutah, desni pa se v mokrotni dolini Malega Rožnika izteče v stezo, ki se kasneje pridruži grebenskemu kolovozu. Če zavijemo levo, bomo v desetih minutah prišli do Mosteca, kjer je, če jo potrebujemo, tudi skromna, a sila zanimiva gostilna, kakršnih ni več prav veliko. Tudi iz Mosteca pelje ena od poti na greben.

Šišenski hrib je s 429 metri najvišja točka naše poti, kot tudi neposredne bližine mestnega središča, zato tam stoji policijski stolp, namenjen prenosu radijskih zvez. Z vrha se spustimo po eni od steza in v nekaj minutah pridemo do križišča poti, ki je opremljeno z zemljevidom krajinskega parka. Vse poti – razen krožne poti okrog vrha – nas v dobrih desetih minutah pripeljejo v bližino Tivolskega gradu, od katerega po nekdanji promenadi vzdolž Cankarjeve ceste in Čopove ulice nadaljujemo v središče mesta vse do Prešernovega trga in od tam do magistrata. Pred magistratom pa imamo dve možnosti. Levo nadaljujemo vzdolž Ciril-Metodovega do Vodnikovega trga, od tam pa desno po Študentovski ulici ali pa se obrnemo desno vzdolž Mestnega in Starega trga do Rebri in po njej na vrh. Po obeh poteh pridemo na Grad v dobre četrt ure.

Na Gradu imamo kaj početi. Lahko se povzpnemo na stolp, preverimo gostinsko ponudbo ali obiščemo katero od razstav, lahko pa kar takoj nadaljujemo naprej mimo Šanc v grajski gozd in mimo grajskega vinograda po markirani poti na postajo Streliška, kjer zaključimo pohod preko »mestnih hribov«.