četrtek, 19. 7. 2018

Pianistka Tanja Činč ter kitarist in skladatelj Timotej Kosovinc: svet glasbe je preprosto njun svet



Tanja in Timotej sta dobitnika številnih domačih in mednarodnih glasbenih nagrad in priznanj. Kot aktivna koncertna glasbenika imata za seboj številne koncerte in izvedbe lastnih skladb v Sloveniji in tujini, v zadnjem času pa sta umetniško sodelovanje še poglobila.
Avtorica: Nada Breznik

Spoznala sta se pred desetimi leti, ko sta bila sošolca pri pevskem zboru. Ponovno sta se srečala na enem od novoletnih koncertov štipendistov Mestne občine Ljubljana, ki že vrsto let potekajo na Ljubljanskem gradu. Nastopila sta vsak s svojo točko, Tanja v klavirskem duu s sestro Katjo Činč, Timotej v kitarskem kvartetu z Makom Grgićem, Juretom Cerkovnikom in Izidorjem Grafenauerjem. Njun prvi skupni koncert je bil v Rdeči dvorani Magistrata februarja 2017, igrala sta Concierto de Aranjuez Joaquina Rodriga. Skladba je v sozvočju klavirja in kitare zvenela očarljivo. Timotej se je lotil tudi komponiranja za klavir in tako je nastala skladba Mestna roža, posvečena Tanji, izjemni pianistki, ki mu je pri skladanju odločilno pomagala in ga navdihovala s svojimi pianističnimi nasveti in idejami. Tanja je skladbo krstno izvedla na solističnem recitalu v dunajski Gesellschaft für Musiktheater decembra lani in jo zaradi velikega navdušenja poslušalstva takoj ponovila še enkrat. Devetega februarja letos sta nastopila na Dunaju v Mozarthausu na koncertu v počastitev slovenskega kulturnega praznika z violinistko Petro Kovačič, članico Dunajske državne opere ter ansambla Dunajskih filharmonikov. Koncert je organiziral Slovenski kulturno-informacijski center SKICA.

Kdaj sta se začela ukvarjati z glasbo?

Timotej: Z glasbo sem se začel ukvarjati s sedmimi leti. Doma smo imeli staro kitaro in zdelo se mi je zanimivo, da bi nanjo kaj zaigral. Starša nista glasbenika, sta se pa z glasbo ljubiteljsko ukvarjala oba dedka. Vpisali so me na glasbeno šolo Moste – Polje, moja prva učiteljica je bila Amina Manda. Na srednji stopnji sem se vzporedno šolal na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri profesorju Antonu Črnuglju.
Če ima človek poklicne ambicije na področju glasbe, je treba v glasbo veliko vlagati že zelo zgodaj. Določene vrline (glasbeni posluh in občutek za ritem), ki so potrebne za profesionalno glasbeno pot, se najbolje razvijajo v otroštvu, zato se praviloma glasbeniki aktivno začnemo ukvarjati z glasbo pri sedmih letih ali prej.
Tanja: Klavir sem se pričela učiti pri petih letih. Že kot majhna punčka sem bila obkrožena z glasbo, saj je moja sestra Katja prav tako pianistka, oče pa je klaviaturist znane jugoslovanske rock skupine Buldožer. Ob poslušanju sestre Katje in očeta Boruta sem tudi sama začutila željo, da bi igrala klavir. Tako so me pri petih letih vpisali na glasbeno šolo Franca Šturma. Moja prva učiteljica klavirja je bila Vesna Dolamič, od 6. razreda nižje glasbene šole in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pa Lidija Malahotky Haas. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem se vsa leta šolala pri profesorju Hinku Haasu. Medtem sem se vzporedno šolala še na umetniški gimnaziji v okviru Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Foto Bojan Rajar

Kdaj sta se odločila postati poklicna glasbenika?

Timotej: Že pri desetih letih sem vedel, da je glasba moja edina izbira. Užival sem v njej in vedel sem, da se z njo želim ukvarjati vse življenje. Lahko rečem, da sem ogromno vložil vanjo in žal moram reči tudi, da je v glasbi razmerje med vloženim delom in prejetim plačilom praviloma zelo slabo, tako da se z glasbo splača ukvarjati samo, če človek v njej resnično uživa.
Tanja: Od nekdaj sem zelo uživala v glasbi, a odločitev sem sprejela v prvih letih srednje šole. Šolati sem se začela dve leti pred ostalimi sošolci, tako da sem bila dve leti mlajša od njih. Ker sem bila veliko obkrožena tudi z rock glasbo, sem nekaj časa gojila željo, da bi poleg ukvarjanja s klasično glasbo imela še svoj bend. K oblikovanju poklicne odločitve me niso vodile nagrade in uspehi na tekmovanjih. Svet glasbe je bil preprosto moj svet.

Kako je potekalo nadaljevanje šolanja?

Timotej: Za akademsko stopnjo izobraževanja sem izbral Dunaj, kjer študiram že od osemnajstega leta. Kitaro sem študiral pri profesorju Alvaru Pierriju, ki prihaja iz Urugvaja, in ker sem že pri desetih letih začel tudi skladati, sem se vpisal še na študij kompozicije. Z odliko sem diplomiral na koncertni smeri kitare (magistrski študij), dodiplomskem študiju kompozicije in teorije glasbe (pri profesorju Johannesu Kretzu) in na dodiplomskem študiju na pedagoški smeri kitare. Trenutno sem študent magistrskega študija kompozicije (pri profesorju Detlevu Müller-Siemensu), na katerem sem štipendist Ministrstva za kulturo, in master študija na pedagoški smeri kitare. Oba programa bom predvidoma zaključil leta 2019.
Tanja: Diplomirala in magistrirala sem pri profesorju Hinku Haasu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, sedaj pa končujem prvi letnik specialističnega podiplomskega študija v Zagrebu pri profesorju Rubenu Dalibaltayanu. Vzporedno sem kot članica Klavirskega tria Rêverie (Mojca Jerman – violina, Katarina Leskovar – violončelo) vpisana na master program komorne glasbe na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Kot trio delujemo že od leta 2012, naš mentor je bil prva leta izjemni profesor Tomaž Lorenz, sedaj pa profesor Chia Chou. Violinistka Mojca se obenem izobražuje še v Bologni, čelistka Katarina pa v Dresdnu. V Sloveniji nastopamo pogosto, vesele in počaščene smo, da velikokrat nastopamo v okviru društva Imago Sloveniae, sicer pa smo bile tudi na Festivalu Tartini, v okviru Wolfovega abonmaja, Kristalnega abonmaja v Škofji Loki in mnogih drugih. S triom smo dosegle številne nagrade, največji uspeh pa je bila koncertna turneja šestih koncertov po Argentini ter zmaga na tekmovanju v Parizu leta 2015. Poleg denarne nagrade smo dobile še vabila na tri koncerte, in sicer v Bonnu, Parizu in Londonu.

Foto Rok Petric

Kako načrtujeta nadaljnjo kariero?

Timotej: Zdaj že tradicionalno prirejam februarske koncerte na Magistratu in julijske v Botaničnem vrtu – na prostem, kar ima poseben čar. Želim komponirati za vse instrumente, komorne skupine in orkestre in kar se da veliko koncertirati tudi sam. Sem zelo odprt za različne ideje umetniškega sodelovanja. Vedno rad muziciram z drugimi glasbeniki in sodelujem z drugimi umetniki, kot so slikarji, filmski režiserji, plesalci, pisatelji in pesniki. V tem vidim še dodatno obogatitev zase in za svojo glasbo.
Tanja: Še naprej načrtujem solistične nastope in igranje v številnih komornih zasedbah. Za letos imam dogovorjenih že nekaj nastopov, sama bom nastopila v Ljubljani, Zagrebu in Samoboru, jeseni pa sva povabljena v Toronto, kjer bova nastopila z zamejskim pevskim zborom Plamen, ki ga vodi njegova ustanoviteljica in zborovodkinja Marija Ahačič Pollak, ambasadorka slovenske kulture v Kanadi. Bila je na najinih koncertih in povabila naju je k sodelovanju. Timotej bo aranžer, nastopila bova kot spremljevalca in tudi kot solista.

Kaj bi še želela povedati o svojem glasbenem poslanstvu?

Timotej: Poslušalce lahko navdušiš z izjemno tehniko, vrtoglavo virtuoznostjo, s pristno muzikalnostjo, ampak vedno bodo najbolj cenili to, da začneš skozi glasbo govoriti. Ne želim biti stereotipen tip skladatelja, ki je zaprt v svoji sobi in ga resnično razume le majhen delček glasbene elite ali pa sploh nihče. V svoji glasbi želim govoriti jezik, ki ga lahko razumejo vsi, ki radi poslušajo glasbo in jim glasba nekaj pomeni. Želim, da moja glasba živi, da se izvaja in dotika vseh ljudi – vsakega na svoj način. Čeprav sem po izobrazbi klasičen glasbenik, glasbeni material za svoje skladbe pogosto jemljem tudi iz sveta popularne glasbe in glasbe, ki jo poslušajo najširši krogi poslušalstva.
Moja največja želja je glasbo deliti z vsemi ljudmi. Samo skupaj z njimi lahko namreč moja glasba resnično zaživi!
Tanja: Po vsakem koncertu se znova zavem, kakšen privilegij je možnost, da ljudi z glasbo in s svojim ustvarjanjem, s svojo edinstveno interpretacijo nagovorim, jim polepšam dan, izpolnim večer ali vsaj tiste trenutke, ko me poslušajo in skupaj odplujemo v drug svet.
Glasba mi pomeni način življenja, izražanja sebe, svojih misli in občutkov. Predstavlja mi zatočišče, kjer se vedno znova najdem. Glasba ima to moč, da nas vedno reši in izpolni, tudi ob trenutkih, ko se nam zdi, da drugje ni najti utehe. Želim si, da bi lahko še dolgo ljudem z glasbo vračala upanje in na njihove obraze risala nasmehe in mir.