četrtek, 18. 4. 2019

Plečnikove tržnice

Na tržnici lahko gledamo Plečnikovo arhitekturo, vstopimo vanjo in začutimo njeno avtentičnost

Avtorica: Irena Vesel, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Ljubljanica je že v zgodnjem srednjem veku pomenila glavno trgovsko povezavo, na njenih bregovih so pretovarjali blago, ki so ga preko Barja tovorili proti Jadranskemu morju in nazaj. Na periščih so gospodinje prale perilo, v reko pa se je stekala tudi kanalizacija – že od časov rimske Emone, srednjeveške in baročne Ljubljane. Eden najprometnejših delov starega mestnega dela Ljubljane je bil predel Plečnikovih tržnic in živilskega trga. Tu so se prepletale trgovske poti in menjavalo razno blago.

Ob velikih deževjih je Ljubljanica poplavljala, zato so jo že v 18. stoletju začeli regulirati. Posegi za razbremenitev niso rešili težav, zato so se odločili za temeljito regulacijo reke v samem središču mesta. Ob koncu 19. stoletja so začeli graditi prve zidove obrežja. Reko so poglabljali, bregove pa utrjevali z betonskimi zidovi in jih povezovali z mostovi. S poglabljanjem in pozidavo bregov je reka postajala težje dostopna in se tako odmaknila od ljudi. Pred prvo svetovno vojno (1913) je začel graški arhitekt Alfred Keller oblikovati puste betonske zidove in jim dodajati terase, da bi tako reko zopet približal ljudem. Dela so bila zaradi prve svetovne vojne leta 1915 prekinjena.

Ob nepozidani površini nekdanjega liceja (danes osrednji živilski trg na Vodnikovem trgu) in gimnazije je po letu 1813 za gimnazijskim poslopjem ob Ljubljanici nastal Šolski drevored. To je bil drevored kostanjev, med katerimi so bile postavljene mesarske lope in stojnice.

Po prvi svetovni vojni se je Jože Plečnik vrnil iz Prage v Ljubljano z idejo o ureditvi prostora od Kresije do Zmajskega mostu. Razmišljal je tudi o ureditvi celotnega Vodnikovega in Pogačarjevega trga. Leta 1932 je izdelal projekt za novi Magistrat na Vodnikovem trgu, načrtoval je nov upravni center tik ob stolnici. Mestna občina Ljubljana z županom dr. Jurom Adlešičem pa je zaradi nujnosti posega dala prednost ureditvi novih mesarskih tržnic tik ob Ljubljanici, med stavbo Kresije in Zmajskim mostom, načrtovali pa so še povezavo z nabrežjem preko novega Mesarskega mostu. Prenova tržnic je bila nujno potrebna. Mesarske barake in stojnice so bile v takem stanju, da so bile že sramota za »belo« Ljubljano. Bile so živo nasprotje mogočnim in lepim stavbam v središču mesta. Poleg tega so tržnico začele pestiti nevzdržne higienske razmere in nemalokdaj je bilo videti, kako so se podgane sprehajale po nabrežju. Veliko volje in vztrajnosti je bilo potrebne za prepričevanje prodajalcev, da je treba urediti prodajni prostor.

Vodstvo tržnic je čiščenje začelo leta 1936. Takrat je bilo med Kresijo in Zmajskim mostom postavljenih sto lesenih lop in barak, ki so jih začeli postopoma umikati. Mesarske lope so preselili v mestno lopo ob Mahrovi hiši, prodajalce cvetja pa na Tromostovje, ki je bilo zgrajeno leta 1931. Leta 1940 je mestni stavbenik Matko Curk po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika začel graditi nove tržnice. Plečnik je za gradnjo novih tržnic spretno izkoristil prazen prostor med drevoredom in Ljubljanico od Zmajskega mostu do Tromostovja. Zaradi vojne in pomanjkanja gradbenega materiala se je delo odvijalo zelo počasi, gradnja je potekala od 1940 do 1944.

Celotne tržnice so postavljene na rob korita Ljubljanice. Severna stran lahko spominja na mestno obzidje z rustikalnim podnožjem kamnite fasade s polkrožnimi okenskimi odprtinami na ometani fasadi. Dolga enokapna streha je krita z različno oblikovanimi betonskimi strešniki. Plečnik je prepoznal možnost oblikovanja strešnikov v litem betonu, kar je v mnogih primerih s pridom uporabil. Tržnice obsegajo cvetlični paviljon, stebriščno lopo, kolonado posameznih arkad s prekinitvami, loggiama z vodnjakoma in pogledom na Ljubljanico. Na sredini celotne zasnove je bil predviden Mesarski most.

V delu proti Zmajskemu mostu so bile urejene prodajalne z mesom in mesnimi izdelki, v kleti pa so imeli shrambe. Prostora je bilo za petdeset mesarjev. Prostore so opremili s pulti, elektriko, vodo in telefonom. Po vsej dolžini tržnic so nadkrili tudi odprto stebrišče, kar zagotavlja ustrezno senčenje in komunikacijo tudi ob dežju ali vročem soncu. V drugem delu tržnic proti Tromostovju je bila v kleti locirana ribarnica, ki je imela dva vhoda, in sicer s Tromostovja po stopnicah in po polžastem stopnišču pod stebriščno lopo. Stebriščna lopa je bila namenjena prodaji mlečnih izdelkov, cvetlični paviljon pa prodajalcem rož.

V Plečnikovem urbanističnem in arhitekturnem opusu so tržnice poleg Tromostovja in vodne zapornice eden izmed ključnih objektov v oblikovanju celotne poteze vodne osi Ljubljanice. Po svoji zasnovi in kvaliteti jih lahko uvrščamo v sam vrh svetovne arhitekture.

Sodobne zahteve, strožji higienski standardi in iztrošena materialna substanca tržnega prostora mesta so po dolgih letih obratovanja zahtevali od lastnikov, da poskrbijo za strokovno prenovo. Tako je v začetku devetdesetih let Javno podjetje Ljubljanske tržnice podalo pobudo za njihovo prenovo. Po temeljitem podrobnem pregledu celotnega objekta leta 1992 je bilo ugotovljeno zelo slabo stanje, zato so se odločili za celostno sanacijo tržnic. Prenova celotnega kompleksa Plečnikovih tržnic je potekala v letih 1994 in 1995. Pri prenovi je sodelovala skupina strokovnjakov (dr. Peter Krečič, Mojca Švigelj Černigoj, Barbara Rot, Staša Blažič Gjura in Vlasto Kopač), ki je načrtovala programske spremembe z dolgoročno perspektivo. S prenovo je bilo ustavljeno nadaljnje propadanje in tako so Plečnikove tržnice še naprej služile Ljubljančanom kot prostor za nakupe in druženje ter kot turistična atrakcija in spomenik izjemnih kvalitet v centru Ljubljane.

Plečnikove tržnice imajo z vidika turizma zelo velik pomen. Ljudje na tržnici lahko Plečnikovo arhitekturo gledajo, vstopijo vanjo in tako začutijo njeno avtentičnost. Začutijo lahko, kako lokalno prebivalstvo živi s svojo tržnico, kaj kupuje, kako se srečuje, kakšni so lokalni in regionalni izdelki. Povečan obisk turistov in življenjska doba materialov pa zahtevata nenehen nadzor nad fizično substanco objektov.

Med zadnjo prenovo so bili zdaj 70 let stari betonski strešniki na arkadah Plečnikovih tržnic še v dobrem stanju, zato jih niso zamenjali. Od zadnje prenove je minilo štiriindvajset let, strešnikom pa se je v tem času iztekla življenjska doba. Betonski strešniki so dotrajani in krhki. Na njih so predvsem poškodbe v obliki razpok in lomov, ki so nastali zaradi naravnih procesov zmrzovanja, odtajevanja in spiranja, zato so tanki in porozni.

V Javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice se zavedajo, da mora biti tako izjemen spomenik deležen rednega vzdrževanja na najvišji ravni, zato so se v letu 2018 lotili načrtovanja nujnih vzdrževalnih del, to je zamenjave betonskih strešnikov na Plečnikovih tržnicah. V začetku leta 2019 sta se začeli zahtevna prenova strehe na četrti arkadi ter obnova fasade, ki bo še posebno zahtevna nad Ljubljanico, saj se je bilo treba veliko usklajevati in poiskati nestandardne tehnične rešitve za postavitev odra.