ponedeljek, 22. 7. 2019

Plešivica in Debeli hrib

Ljubljansko barje na severozahodu zaključuje stranski greben Polhograjskega hribovja. Nekako za polovico je nižji od glavnega, ki dvakrat prebode mejo 1000 m nadmorske višine.
Avtor: Rok Kušlan

Če pogledamo na reliefno karto Slovenije, bomo opazili, da je severno od njega še en stranski greben, južno od njega pa veriga barjanskih osamelcev, ki so po višinah spet nekje med barjansko ravnino in grebenom, ki zamejuje Barje. Videti je torej, kot da Polhograjsko hribovje v nekakšnih stopnicah sestopa na Ljubljansko barje, in na tokratnem pohodu bomo stopili na prvi dve od teh stopnic.

Pete bomo začeli brusiti na končni postaji mestnega avtobusa linije 6B v Notranjih Goricah. V prvi tretjini poti bomo hodili skoraj izključno po asfaltu. S postaje krenemo proti jugu mimo šole do križišča z znamenjem, kjer zavijemo desno na Cesto na Log. Na tem mestu že opazimo markacije, ki jim bomo sledili ves izlet. Po nekaj korakih nas usmerijo v klanec na cesto Na peske in nas vodijo najprej preko Plešivice. Po poti nam da čutiti, da je največji osamelec na Ljubljanskem barju, saj nam prečenje vzame približno pol ure, med sezono gozdnih jagod pa seveda ustrezno več. Potem ko se že začnemo spuščati, nas hočejo markacije na enem od razpotij peljati desno na Vrbičev hrib, vendar je pred nami še precej hoje, zato zavijemo levo in po najkrajši poti pridemo v Podplešivico. V omenjeni vasici se za zidano ograjo skriva Kušljanov grad, ki je tukaj stal že v 15. stoletju. Vsa ta leta se mu kar precej poznajo.

Po nekaj sto metrih s trdine stopimo na barjanska tla, o čemer pričajo nešteti drenažni kanali. Kar 5000 kilometrov jih je bilo skopanih od poznega 18. stoletja, ko se je začelo izsuševanje Barja. Hodimo naravnost proti SZ in pred seboj gledamo naš naslednji cilj, cerkev svetega Janeza Krstnika, vendar moramo prečkati avtocesto, preden ga dosežemo. Za mostom čez avtocesto zavijemo desno, previdno prečkamo staro cesto Ljubljana–Vrhnika in tik pred trgovino zavijemo levo v hrib proti cerkvi. Ta stoji na holmu Borštu, ki je že del južnega grebena Polhograjskega hribovja. Od cerkve se spustimo na sedelce, kjer čepi zaselek Rosovše, za katerim končno stopimo z asfalta in se vzpnemo na glavni greben.

Na grebenu opazimo oznake za slovensko pisateljsko pot, saj tod poteka odsek med Cankarjevo Vrhniko in Ljubljano. Po slabe četrt ure pridemo do kmetije Ferjanka, ki je bila med vojno občasna partizanska postojanka. Temu je botrovala njena precej odročna lega sredi gozda, zaradi katere jo je elektrika dosegla šele v tem tisočletju. Od Ferjanke se povzpnemo na hrib Strmica, od katerega markacije sledijo široki stezi po grebenu, ki ga je žled na nekaterih mestih razgalil do te mere, da ujamemo tudi nekaj razgleda. Markacije občasno na razcepih silijo desno, proti dolini, mi pa se enako trmasto držimo levo po grebenu. V dobri uri pridemo do 540 metrov visokega Vrha, kakor je označeno na zemljevidih, po domače Debelega hriba oz. Žabe.

To je najvišja točka današnjega izleta ter celotnega grebena nad severozahodnim robom Ljubljanskega barja in tako tudi hišni hrib Brezovičanov in Dragomerčanov. Na vrhu je nekaj klopi in miz, skrinjica z vpisno knjigo in žigom ter vrtljiva skulptura v daljavo zroče žabe, ki nadomešča običajno razgledno ploščo, čeprav je zaradi gozda, vsaj v tem letnem času, razgled le pobožna želja. Omenjeno infrastrukturo velja izkoristiti za krajši predah, potem pa med kažipoti poiščemo tistega, ki kaže na 45 minut oddaljeno in 530 m visoko Gradišče. Glede na to, da tudi z njega zaradi gozda ni razgleda, ga lahko obidemo po desni strani, če pa se bomo le zagrizli nanj, se bomo lahko tudi na njem vpisali v vpisno knjigo, odtisnili žig in malo posedeli. Okoli vrha je nasip, ki je nemara v preteklosti res služil obrambi, vendar je obzidana površina komaj dovolj velika za dve poslopji. Z Gradiščem se južni greben Polhograjcev sicer zadnjič požene nad 500, vendar pa moramo pod noge spraviti še 480 m visoki Stari Boršt, preden se slednjič le odloči ponikniti pod nanose Gradaščice. Te skupaj z markacijo doseže v Draževniku, kjer mi zavijemo levo proti Dobrovi, kamor pridemo v nadaljnjih desetih minutah in tam, odvisno pač od voznega reda, sedemo na avtobus linije 51 ali 56. Od Notranjih Goric bomo do Dobrove hodili od 4 do 5 ur, s pijačo in hrano pa se lahko oskrbimo v trgovini na Logu.