sreda, 26. 9. 2018

Pogovor s podžupanjo Tjašo Ficko in podžupanom Janezom Koželjem

Tjaša Ficko, podžupanja Mestne občine Ljubljana, in profesor Janez Koželj, podžupan, sta od vsega začetka del udarne ekipe župana Zorana Jankovića in člana Liste Zorana Jankovića v Mestnem svetu.

Čeprav delujeta na različnih področjih, ju povezuje »zeleno«. Tjaša Ficko je najzaslužnejša za vodenje odličnega projekta Ljubljana Zelena prestolnica Evrope 2016, Janez Koželj pa vzporedno z vodenji urbanističnih in arhitekturnih projektov vodi tudi Društvo zelenih nadzornikov Ljubljana. Z njima smo se pogovarjali o zelenem razvoju Ljubljane.
Avtor: dr. Uroš Grilc

Podžupanja in podžupan, Ljubljana Zelena prestolnica Evrope 2016 je pustila v mestu nekaj očitnih sledi, otipljivih in vidnih, pa tudi tistih, ki krepijo zavedanje, kako pomembno je, da mesto živi in diha zeleno. Kaj se vama zdi najpomembnejša dediščina tega laskavega naziva?

Janez Koželj: Najdragocenejši je ugled našega mesta v svetu, ki smo si ga pridobili s številnimi objavami in dogodki, povezanimi s tem nazivom. Meni pa je še ljubša obveza, ki nam jo je naložilo to priznanje. Postali smo mesto, ki naj bo tudi vzor drugim mestom na poti k trajnostni prihodnosti. To je nedvomno velika odgovornost, ki nas zavezuje, da vztrajamo na začrtani poti in se ne zadovoljimo z doseženim. Prepričan sem, da je trajnostni razvoj mesta zapleten in dolgotrajen proces stalne preobrazbe, ki ga je treba dosledno in sistematično izvajati.

Tjaša Ficko: Kot je povedal že profesor, sta prepoznavnost v mednarodnem okolju in ugled mestne znamke Ljubljana občutno večja. Uspešno smo okrepili položaj ne le glavnega mesta, ampak celotne Slovenije na zemljevidu trajnostnih destinacij z visoko kakovostjo življenja in dokazali, da lahko tekmujemo tudi z najboljšimi. Poleg tega smo med prebivalkami in prebivalci prebudili zavedanje, da lahko vsakdo z na videz majhnimi koraki pomembno prispeva k ohranjanju zelene in zdrave Ljubljane. Sicer pa vsako prejeto priznanje ali pohvala zmeraj pomeni dvoje – je potrditev dosedanjih dosežkov in obenem velika odgovornost za delo v prihodnje.

Tudi tujina je prepoznala trajnostni razvoj Ljubljane ter poskuša posnemati dobre prakse.

Tjaša Ficko: Res je. Odziv iz tujine je pravzaprav presegel moja pričakovanja. Kot prva in za zdaj edina evropska zelena prestolnica v celotni osrednji in jugovzhodni Evropi smo bili pripravljeni na mnoga vprašanja in pozornost mest s tega dela naše celine, kar se je tudi zgodilo. Tisto, česar nismo pričakovali, je bil odziv severnoevropskih mest, ki so že dolgo prepoznavna kot vodilna na področju trajnostnega razvoja. Ko so predlagali, da bi se želeli učiti od nas, je bila to res izjemna pohvala. Največ pozornosti še danes prejemajo pešcem in kolesarjem namenjeno mestno središče z našimi Kavalirji, Regijski center za ravnanje z odpadki in visok delež ločeno zbranih odpadkov ter novi modeli krožnega gospodarstva.

Seveda je že sama pridobitev naziva Zelena prestolnica potrdila, da je Ljubljana v svojem razvoju že nekaj časa »trajnostno zeleno« usmerjena. Sicer vemo, da je teh dejavnikov več, ampak vendarle: kaj je v zadnjem desetletju vajinega podžupanovanja najbolj oteževalo zeleni razvoj, kaj je bilo treba premagati?

Janez Koželj: Vse se začne pri miselnosti, ki jo oblikujejo tako vrednote skupnosti kot posameznika. Vsiljevati vrednot pa se ne da, še posebej trajnostnih, ki so v popolnem nasprotju z vrednotami potrošniške družbe in liberalnega kapitalizma, s katerimi živimo. Poleg tega je za prehod v trajnostno družbo treba povezati sonaravno upravljanje virov, trajnostno rabo prostora, krožno gospodarstvo, trajnostno mobilnost, trajnostno gradnjo, pametne tehnologije in vključujoče upravljanje, da lahko med seboj součinkujejo. Vsakršno neravnovesje med sektorji lahko zaustavi proces preobrazbe, zato je pomembno, kako so postavljene razvojne prioritete in kateri projekti imajo večjo težo. Vzpostavljanje stalnega ravnovesja med gospodarskimi, okoljskimi in družbenimi vidiki razvoja mesta (regije) pa zahteva trdno odločenost in dosledno izvajanje zastavljenih strategij. Še konkretno. Največje ovire zelenemu razvoju so po mojem mnenju za samooskrbno pridelavo hrane neobdelana kmetijska zemljišča, neizkoriščen potencial železniškega javnega prometa v LUR, prevelika odvisnost od fosilnih goriv in pomanjkanje dostopnih najemnih stanovanj, še posebej za mlade.

Tjaša Ficko: Vsaka sprememba zahteva svoj čas, spreminjanje navad, ki so že pregovorno železna srajca vsakega od nas, pa še toliko bolj. Sama ocenjujem kot ključno, da se je župan z ekipo takoj po prihodu v mestno hišo, torej v prvem letu prvega mandata, odločno lotil najzahtevnejših projektov, tistih, za katere večina ni verjela, da bo kdaj kdo zmogel dovolj politične volje in moči za njihovo uresničitev. Takšna je bila zapora mestnega središča za motorni promet in oblikovanje t. i. velike mestne dnevne sobe. Se spomnite protestov pred mestno hišo? Podobno je bilo z odstranitvijo barak in vrtičkov pri Plečnikovih Žalah, kjer danes živi prekrasen Šmartinski park. Z vsakim izvedenim projektom, ki je tako zaživel v praksi, smo lažje krepili pristno zaupanje Ljubljančank in Ljubljančanov, saj smo z dejanji pokazali, da lahko skupaj naredimo več in bolje za vse.

Brez dvoma je prometna ureditev v Ljubljani in njeni okolici izziv, ki ni od včeraj. Lahko bi rekli, da je z zaporo mestnega jedra za promet, s Slovensko cesto in svežo obnovo Gosposvetske ceste Ljubljana dejansko zaživela z novo prometno kulturo, konceptom skupnega prometnega prostora. Koliko je cestnega prostora v Ljubljani, da se ta koncept udejanja še naprej?

Janez Koželj: Na sožitje med različnimi oblikami mobilnosti se še privajamo. Povezana mreža javnih prostorov, ki so bili urejeni brez prometne signalizacije, postaja prostor obzirnosti in sporazumevanja, ki ustvarja posebno vzdušje svobode in vzajemnosti. To obliko trajnostnega urejanja prometa smo do te mere preizkusili, da bi jo lahko brez tveganja uporabljali na vseh javnih prostorih, še posebej v stanovanjskih soseskah, kjer je hitrost omejena na 20 km/h.

Tjaša Ficko: Večkrat sem prijetno presenečena nad pozitivnim odzivom meščank in meščanov, ko so soočeni z novostmi. O spremenjenem prometnem režimu na Slovenski cesti je bilo vnaprej prelitega veliko črnila pomislekov, kako zadeva ne bo delovala, ko bodo vsi udeleženci v prometu enakopravni. Danes projekt odlično živi, spoštovanje soudeležencev v prometu se krepi. To seveda ne pomeni, da je stoodstotno, še zmeraj kolesarji opozarjajo, da se nekateri pešci obnašajo, kot da so sami na svetu, in pešce zmotijo posamezni objestni kolesarji. Popoln sistem ne obstaja nikjer na svetu, dejstvo pa je, da je bila odločitev za spremembo prava in da skupaj napredujemo v pravo smer.

Somišljenike za trajnostno preobrazbo mesta je treba pridobivati s konkretnimi dejanji, ki zaležejo bolje kot še tako prepričljivi argumenti.

Oba veliko komunicirata tako z različnimi strokami kot z občankami in občani, ki živijo v Mestni občini Ljubljana. Se zgodi, da vizija razvoja nekega področja v mestu, najsibo urbanizem, sociala, kultura, šolstvo, kot ga podaja stroka, in odzivi in pričakovanja občanov pridejo v kolizijo? Da občani, neposredni uporabniki, povsem drugače dojemajo določene ukrepe? Kako takrat krmarita s svojimi odločitvami?

Janez Koželj: Pri vsakem razvojnem delu je najteže upravljati s spremembami, ki posegajo v ustaljen tok življenja ljudi. Kako torej dobiti soglasje za projekte in ukrepe, ki zahtevajo od ljudi, da se za skupno dobro odpovejo navadam in vrednotam, ki jih imajo radi? Somišljenike za trajnostno preobrazbo mesta je treba pridobivati s konkretnimi dejanji, ki zaležejo bolje kot še tako prepričljivi argumenti. Največ podpore imam od civilne družbe, najmanj zaupanja pa od strokovnjakov, še posebej prometnih, ki niso pripravljeni spremeniti načina razmišljanja o sodobnem mestu brez prevlade avtomobilov. Veseli me, da je mestna skupnost po dolgem oklevanju le postala bolj dovzetna za spremembe, ko z njimi živi in jih preizkuša. Tudi na ta način postajamo vedno bolj ustvarjalno mesto.

Tjaša Ficko: Niso redki primeri, ko niti stroka ni enotna, sploh pa nista enoznačni teorija in praksa. Različni deležniki so osredotočeni vsak na svoj vidik, na svoje interese, kar je legitimno. Kot tisti, ki upravljamo z občino, pa se moramo truditi videti širšo sliko, dobrobit celotne Ljubljane, ne le posamezne skupine uporabnikov, kar ni zmeraj najbolj enostavno. Veseli me, da imamo župana, ki je sposoben sprejeti končno odločitev in prevzeti odgovornost. To se največkrat obrestuje in dobrodošla so sporočila meščanov, ko se zahvalijo za nov projekt ter napišejo, da nekoč tudi sami niso verjeli ali so si kdaj celo dali duška na kakšnem od družbenih omrežij. Spet drugič pa nam pomagajo pomisleki, ideje ali predlogi prebivalcev, da lahko stvari bolje zastavimo. Je pa bistvena razlika med konstruktivno kritiko in privoščljivim nagajanjem. Z dobro voljo in sodelovanjem smo lahko zmeraj boljši, še zmeraj pa se mora na koncu nekdo odločiti in preiti od besed k dejanjem. Kot rečeno, s tem na srečo v preteklih treh mandatih ni bilo težav.

V rokah imam obsežno knjigo »Ljubljana zate. 2007–2017«. Ko se sprehodiš čez dvajset poglavij, je prvi vtis bralca, da se je Ljubljana razvijala celovito, na vseh področjih so očitni razvojni preskoki. Kako gledata na ta razvoj in kaj bi pri tem izpostavila?

Janez Koželj: Zame je bil in ostaja odločilnega pomena projekt prenove Stare Ljubljane in mestnega središča, ki vključuje preureditve nabrežij, trgov in ulic, vključno z novimi mostovi in brvmi, s katerimi smo javne prostore vrnili ljudem in v vseh ozirih izboljšali prepoznavnost Ljubljane v svetu kot naprednega mesta. Pri tem projektu so prišli do izraza pogum, doslednost in ustvarjalnost, kar se sicer pri nas redko zgodi. Pomislite samo na odločitev, da preuredimo del Slovenske ceste v skupni prometni prostor za pešce, kolesarje in mestne avtobuse, ki ga povsod dajejo za zgled.

Tjaša Ficko: V knjigi smo predstavili obsežen razvoj Ljubljane v preteklih treh mandatih, ki so bili res dinamični in glede na število izvedenih projektov – teh je bilo približno dva tisoč – izjemno plodni. Ko smo zbirali podatke, so nekatere številke tudi nas osupnile, saj dokazujejo izjemen napredek na mnogih področjih. Kar 11 odstotkov mestnega proračuna namenjamo kulturi. Skupna vrednost projektov, za katere smo od leta 2007 uspešno kandidirali na evropskih razpisih, znaša približno 400 milijonov evrov. V že tako izjemno zelenem mestu smo dodatno uredili več kot 90 hektarjev zelenih površin ter vrtičkarska območja z več kot 700 vrtički. Konec leta 2006 je bilo na javno kanalizacijsko omrežje priključenih 68 odstotkov gospodinjstev, danes že 88 odstotkov, po zaključenem kohezijskem projektu, ki teče, bo ta odstotek večji od 98. S kolesi v sistemu BicikeLJ je bilo do danes opravljenih že več kot 5 milijonov voženj. Za področje predšolske vzgoje in izobraževanja smo namenili že več kot milijardo evrov. Mestni fond neprofitnih stanovanj smo povečali za več kot 1500 stanovanjskih enot. Lahko bi naštevala do jutri.

Pri tem velja izpostaviti, da pregled realiziranih projektov nedvomno spodbija večkrat slišano krilatico, da se je Ljubljana v zadnjem obdobju razvijala predvsem v mestnem središču, manj pa se je vlagalo v periferijo. Kako to komentirata?

Janez Koželj: Ta ocena enostavno ne drži niti po številu niti po višini vlaganj. Projekti v okviru prenove mestnega središča, ki je reprezentativni prostor tako občine kot države, so pač zgoščeni na manjšem območju, medtem ko so drugi projekti razporejeni po mreži oziroma po odsekih. Mesta se pač ne da niti obnavljati niti razvijati naenkrat in vsepovsod, ampak premišljeno po delih, ki učinkujejo kot katalizatorji razvoja lokalnega okolja. Za primer naj omenim prenovo oziroma gradnjo novih telovadnic pri osnovnih šolah, da bi postale središča družbenega življenja v predmestju.

Tjaša Ficko: Popolnoma soglašam s profesorjem, dejstva oz. izvedeni projekti to dokazujejo. Populizmi, da se razvoj dogaja samo v središču mesta, so popolnoma nepotrebni in jim ljudje tudi ne nasedajo več, saj spremljajo, kaj vse so pridobili v svojih okoljih oz. v različnih delih mesta. Takšne zgodbe so do Ljubljančank in Ljubljančanov podcenjevalne.

Trenutno v Ljubljani poteka nekaj res velikih infrastrukturnih projektov, ki bodo dolgoročno zviševali kulturo življenja v mestu: veliki kohezijski projekt obsežne izgradnje kanalizacije in obnove cestne infrastrukture, pričetek obnove Galerije Cukrarna, pa obnove šol …

Janez Koželj: Bistvenega pomena je, da so vsi projekti, ki se jih lotevamo, med seboj povezani in prispevajo k uresničevanju dolgoročne vizije prostorskega razvoja mesta. So torej del celovite trajnostne prenove mesta, ki povezuje gospodarske, okoljske in družbene vidike. To je sistemski pristop, kot ga opredeljujejo trajnostna urbana strategija, celostna prometna strategija in druge sektorske strategije razvoja kulture, športa, vzgoje in izobraževanja, turizma, socialnega varstva, varstva okolja itd.

Tjaša Ficko: In veliki projekti, ki jih izvajamo, večinoma niso pomembni le za Ljubljano, temveč so pomembna pridobitev za celotno regijo. V RCERU skrbimo za odpadke iz 50 občin, kohezijski projekt za kanalizacijsko omrežje prav tako presega meje ljubljanske občine. Galerija Cukrarna bo nacionalnega pomena, tako kot sta že danes Gimnastični center Ljubljana in Center Stožice, ki je doslej gostil že več kot 3 milijone obiskovalcev iz vse Slovenije in širše.

Vseeno ostaja nekaj velikih projektov, ki vsak s svojo zgodbo in zapleti še čakajo na novo življenje: Tržnica, Ilirija, Rog, Plečnikov stadion, potniški center … Te zgodbe te hočeš nočeš morajo nekoliko spraviti v slabo voljo, čeprav je jasno, da Mestna občina Ljubljana tu pač nima polnomočne vloge.

Janez Koželj: Poleg naštetih so še narodna in univerzitetna knjižnica, sodišče, zapori, upravno središče, ljubljansko železniško vozlišče, logistični center, ki se že desetletja odlašajo. Da se mesto lahko razvija, se morajo v določenem času izvesti tudi projekti, ki imajo strateški pomen in med seboj součinkujejo. Zapletanje pri takšnih projektih, ki nimajo alternative, je za mesto lahko pogubno. Zadnji čas je, da se namesto razhajanja naučimo skupnega prizadevanja za razreševanje nasprotij in iskanja kompromisnih rešitev, ki so v skupno korist.

Tjaša Ficko: Razlogi so različni – včasih gre za trk preveč različnih interesov, drugič zmanjka politične volje na državni ravni, tretjič gre za preprosto kratkovidno nagajanje. Slednje mi je najmanj razumljivo, saj skupina posameznikov ali političnih nasprotnikov le zato, da bi naredili škodo županu oz. njegovi ekipi, dela škodo svojemu mestu in tako posredno tudi sebi. Včasih pa smo priča posameznim odločevalcem, ki raje ne naredijo nič, kot da bi bili za kaj krivi. Ne razmišljajo o tem, da tudi z neodločanjem onemogočajo razvoj mesta in povzročajo škodo. Edini razumljiv razlog za nasprotovanje velikim in zahtevnim projektom je lahko legitimen strah posameznikov pred spremembami. Nanj je potrebno odgovoriti z argumenti in dodatnimi pojasnili, za kar si vsakič tudi prizadevamo.

Toda zadovoljstvo občanov je očitno, kakovost življenja v mestu je visoka, prav tako varnost in navdušenje obiskovalcev Ljubljane: vse to vama je verjetno v spodbudo in navdih.

Janez Koželj: Zagotovo. Mesta ne določajo stavbe, temveč javni prostori med njimi. Javne prostore, ki so bili še do nedavnega namenjeni pretežno avtomobilom, še vedno preurejamo po meri in potrebah ljudi. Na novo oblikovane trge, ulice in nabrežja so se ljudje hitro navadili in se z njimi poistovetili. Vse večja pripadnost mestu je največ, kar smo dosegli.

Tjaša Ficko: Nedvomno. Najlepše je videti projekte, ki so bili nekoč le na papirju, danes pa odlično živijo, saj so jih Ljubljančanke in Ljubljančani vzeli za svoje. Ljudje zmeraj pogosteje ne le pohvalijo, ampak tudi javno branijo svojo Ljubljano, zagovarjajo spremembe in promovirajo novosti. Veseli me zmeraj več prijaznih besed in spodbud, ki smo jih deležni. Lepo je, kadar kdo reče, da je vesel in ponosen, ker živi v Ljubljani.

Lepo je, kadar kdo reče, da je vesel in ponosen, ker živi v Ljubljani.

Razvojnih izzivov za prihodnost ne bo zmanjkalo. Lahko pričakujemo, da bosta svoje delo za Ljubljano nadaljevala tudi v naslednjem obdobju na Listi Zorana Jankovića?

Janez Koželj: Res je, da nam vseh v prvem mandatu zastavljenih projektov ni uspelo uresničiti in ostajajo naš izziv, saj najbolje vemo, zakaj so se zapletli in kako bi jih bilo mogoče rešiti. Poleg teh je še veliko projektov, ki so pripravljeni do te mere, da jih bo mogoče v štirih letih zagotovo zgraditi. Z njimi moramo zaokrožiti začeto delo in s tem odpreti možnosti za nove projekte. Takšna je zakonitost razvoja.

Tjaša Ficko: Če bodo tako odločili volivke in volivci, bom z veseljem in ponosom še naprej del te mestne ekipe. V košarkarskem žargonu – da bi dokončali zastavljeno, moramo po treh mandatih odločno, odlično uigrani in z veliko energije odigrati še četrto četrtino. Tudi močna Lista Zorana Jankovića bo pri tem ključna, saj so njene članice in člani v Mestnem svetu v preteklih 12 letih zmeraj znova dokazali, da so namesto političnih igric sami pripravljeni prevzeti odgovornost in prispevati k izvedbi za Ljubljano pomembnih dva tisoč projektov.