četrtek, 14. 5. 2020

Pomniki solidarnosti v mestni preteklosti

V mestu najlažje zadostujemo osnovnim potrebam po druženju, izmenjavi, trgovanju in nenazadnje tudi pomoči. Ljubljančanke in Ljubljančani so v preteklosti vedno znova izkazovali solidarnost, tako v času naravnih nesreč, vojn, gospodarskih in drugih kriz, kakor tudi v obdobjih miru.
Avtor: dr. David Petelin

Potreba po skupni varnosti in medsebojni pomoči

Da so prebivalci Ljubljane že v najzgodnejših časih ob porajanju mesta pod grajskim gričem mislili tudi na najšibkejše člane družbe, izpričuje Valvasorjeva notica o ustanovitvi sirotišnice leta 1041, za katero naj bi bil zaslužen ljubljanski trgovec Peter Perlach (Berlach). Ker bogati meščan ni imel svojih potomcev, je položil temelje domnevno najstarejši ljubljanski ustanovi in ji zapustil vse svoje premoženje, gojenci pa naj bi se v odrasli dobi ukvarjali s kakšno obrtjo. Čeprav je zgodba najverjetneje izmišljena, skriva v sebi zrno resnice in formulo uspeha mestne skupnosti. Za nastanek mest in dolgoročno preživetje njihovih prebivalcev namreč nista pomembna zgolj ugodna prometna lega in možnost zaslužka s trgovanjem in obrtniškim delom, temveč tudi potreba po skupni varnosti in medsebojni pomoči. Vzdržnost neke družbe se ne meri zgolj s kazalniki gospodarske uspešnosti in z izjemnostjo redkih sposobnih posameznikov, temveč tudi s solidarnostjo med njenimi člani, ki jih kot nevidno lepilo povezuje v enovito skupnost. 

Družbena mobilnost, ravnovesje in skupen cilj

V zgodovini so dolgoročno preživele le tiste civilizacije in mestne kulture, ki so bile sposobne vzdrževati najšibkejše člene in zanje tudi poskrbeti. Moč posameznega mesta ne leži le v njegovi številski velikosti, temveč tudi v povezanosti njenih posameznikov v družbenih mrežah. V mestu je nujno sodelovanje večine, ki krepi integracijsko in inkluzivno družbo pri razdelitvi dobrin in možnosti preživetja. Za uspeh mesta je pomemben položaj večine ljudi, ne samo elite in vladajočih. Zato je pomembna družbena mobilnost, udeležba someščanov pri vodenju in konstantno ravnovesje med stopnjo neenakosti in prispevkom posameznika družbi. Če se neravnovesje povečuje, vezi, ki povezujejo skupnost, začnejo pokati. Zmagovita formula uspešnega mesta se skriva v tem, da njeni ljudje sodelujejo, izkoristijo svoj potencial in predvsem verjamejo, da jih druži skupen cilj.

Cehovska solidarnost

Solidarnost (iz lat. solidus – trden) je temeljna vrednota vsake povezane skupnosti, pri kateri gre za prostovoljno ali prisilno družbeno kohezijo oziroma podporo med ljudmi. Solidarnost tako razumemo kot ravnanje skupine ljudi, ki imajo podobne obveznosti in interese ter se iz naklonjenosti (bolj ali manj) trdno podpirajo. V tem duhu lahko razumemo nastanek srednjeveških cehov, ki so po pravilih bratovščine ščitili člane skupnosti pred negativno konkurenco, določali število izdelkov, imenovali mojstre, vzdrževali moralo in skrbeli za karitativno dejavnost. Cehovsko stanovsko organiziranje je imelo tudi močno solidarnostno komponento, saj so s članarino in posebnimi dajatvami skrbeli za socialni položaj ostarelih mojstrov, njihovih vdov in otrok. 

Pravice in obveznosti

Svobodnjaki pod mestno jurisdikcijo (meščani) so imeli v skupnosti možnost sodelovati na mestnih srečanjih (izvor mestnega sveta, oblasti in moči), kjer so odločali o pomembnih zadevah za mesto. Imeli pa so tudi določene pravice, obveznosti in bremena: plačevanje davkov, postavljanje ali obnavljanje mestnega obzidja, popravila poti, stražarjenje in ob vojnih nevarnostih tudi obramba mesta. Medsebojno podpiranje znotraj ozkega kroga (organska solidarnost) je tako v stoletjih napora preraslo v zavest skupnosti pri iskanju rešitev, ki so utemeljene na solidarnosti, skrbi za drugega ter raznovrstni varnosti vseh. Kajti kot posamezniki smo zaradi vedno večje specializacije dela in komplementarnosti med ljudmi odvisni drug od drugega (mehanska solidarnost).

Rojstvo sindikatov in delavska solidarnost

V 19. stoletju se je iz trnja stanovsko-fevdalne in absolutistične oblike oblasti izvila moderna meščanska država z liberalnimi, socialnimi in demokratičnimi zahtevami. To je bil tudi čas postopne industrializacije Ljubljane, kjer se je število delavstva iz desetletja v desetletje povečevalo. Že leta 1867 so ljubljanski grafični in tiskarski delavci ustanovili izobraževalno društvo kot prvo delavsko organizacijo na Slovenskem. Po načelu solidarnosti so po letu 1870 nastali tudi prvi avstrijski sindikati, ki so se poleg izobraževanja delavcev borili tudi za dostojno plačilo, varne delovne razmere in druge delavske pravice. Po vzoru Bismarckovega modela javnega zdravstvenega varstva je leta 1889 to tudi v Avstro-Ogrski postalo del vsakdanjika, kljub temu pa je bil položaj delavstva še daleč od idealnega. Prvega maja 1890 je kar 1000 ljubljanskih delavcev med prvimi v Evropi organiziralo praznovanje praznika dela v spomin na krvavo zatrte proteste za osemurni delavnik štiri leta prej v Chicagu. Na zborovanju so poleg medsebojne solidarnosti poudarjali omejitev ženskega in otroškega dela kakor tudi prepoved nočnega dela.

Od solidarnosti do humanitarnosti

Zametki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov, leta 1879 pa še Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov. Društvi sta se ukvarjali z zbiranjem oblek in obutve, delitvijo pomoči ranjenim in bivšim vojakom, invalidom in revnim ter z usposabljanjem prebivalstva iz prve pomoči. Zaradi porušene civilne bolnišnice ob velikonočnem ljubljanskem potresu leta 1895 sta društvi organizirali preselitev bolnikov na bolnišnični vrt, za 150 najtežjih bolnikov pa so postavili zasilno poljsko bolnišnico. Zgradili so 27 barak za bolnišnične namene in organizirali 25 kuhinj, ki so pripravljale po 3000 obrokov na dan. K pomoči prebivalstvu, ki je ostalo brez domov, sta priskočili mestna oblast in vojska, ki sta postavili zasilna bivališča v barakah in šotorih, pomagale pa so tudi železnice, ki so za začasno bivanje darovale nekaj sto vagonov. Oče slikarja Riharda Jakopiča je prebivalstvu ponudil kar 200 velikih zeljarskih sodov. Mesto je maja obiskal sam cesar Franc Jožef in spodbudil akcijo zbiranja pomoči, ki je prihajala iz celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne tuje države. 

Družbeni nauk Cerkve in Janez Evangelist Krek

Vse od nastanka krščanstva je bila skrb za reveže po nauku Kristusa eno izmed temeljnih poslanstev Cerkve. Pri ustanavljanju in vzdrževanju karitativnih ustanov za reveže so se v srednjem veku pridruževali tudi meščani, meščanske korporacije in cehi ter mestna oblast. Ob koncu 19. stoletja je Cerkev še aktivneje pristopila k vprašanju revščine in bogastva, gospodarstva, družbe in vloge države. S papeško encikliko Rerum Novarum papeža Leona XIII. leta 1891 se je rodil t. i. družbeni nauk Cerkve, ki zagovarja pravičnejše prerazporejanje bogastva. Že naslednje leto je na prvem katoliškem shodu v Ljubljani duhovnik in profesor Janez Evangelist Krek s programom pričel udejanjati krščanskosocialno gibanje. Kot nasprotnik liberalnega kapitalizma in socialističnih naziranj o razrednem boju je zagovarjal solidarno in harmonično urejeno stanovsko družbo, utemeljeno na dogovoru med delavci in lastniki kapitala. Zaradi gospodarske krize, zadolževanja in pomanjkanja pravih priložnosti se je iz slovenskih dežel na prelomu v 20. stoletje skoraj 100 000 Slovencev izselilo preko luže. Začel je ustanavljati hranilnice in posojilnice, na njegovo pobudo je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo, podobna društva po slovenskih krajih pa so do prve svetovne vojne štela 40.000 članov. S t. i. drugim valom zadružništva, ki je zajemalo kmetijstvo, gradbeništvo, zavarovalništvo pa tudi bančništvo in celo gradnjo stanovanj, je želel izboljšati položaj kmetstva, delavstva in malega obrtništva. V Ljubljani je ustanovil zadružno, trgovsko, gospodarsko in »Krekovo« gospodinjsko šolo. Po Krekovi smrti je njegovo delo prevzel ekonomski teoretik Andrej Gosar, profesor, poslanec in minister, ki je med letoma 1933 in 1935 v dveh delih in na skoraj 1600 straneh izdal knjigo Za nov družbeni red. V njej je zagovarjal socialno državo, samoupravljanje (pred Kardeljem), univerzalni temeljni dohodek, državno regulacijo razmerja med lastniki podjetij in delavci, ločitev Cerkve in države, socialno tržno gospodarstvo in slovensko ekonomsko suverenost.

Brambni ščit in druge dobrodelne akcije

Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 so se tako državna in mestna oblast kot tudi številni posamezniki in društva trudili omiliti pomanjkanje živeža in pripomoči k znosnejšemu življenju v Ljubljani, ki je leto kasneje postala zaledno mesto soške fronte. K zbiranju sredstev je pozval tudi Pomožni zaklad za vdove in sirote pri vojnem ministrstvu na Dunaju, avgusta 1915 pa je župan Ivan Tavčar predlagal mestnemu svetu, da tudi v Ljubljani ob 85-letnici cesarja Franca Jožefa I postavijo Brambni ščit, eno izmed številnih dobrodelnih akcij, v katerih so zbirali sredstva za vdove in sirote v vojni padlih vojakov iz dežele Kranjske. Ljudje so železni brambni ščit zapolnili z žebljički v vrednosti 1 krone, 50 ali 20 vinarjev. V mestu so se odvijali dobrodelni koncerti Glasbene matice, damski odbor je poskrbel za velikonočno obdarovanje vojnih invalidov v ljubljanskem Marijanišču, za vojake na fronti so zbirali pakete, leta 1917 pa so na poziv župana Tavčarja organizirali dobrodelno akcijo zbiranja tkanin za avstro-ogrske vojne invalide in vojaške otroke.

Solidarnostna stanovanja in dobrodelna društva

Po prvi svetovni vojni je revščina s stanovanjsko krizo zajela tudi Ljubljano. Ponovno je udarila v času svetovne gospodarske krize po letu 1929. Mesto je postavljalo delavske stanovanjske kolonije po vzoru delavskih hiš na Hranilniški ulici (Carinarniška kolonija, Delavska kolonija in otroško zavetišče za Bežigradom), ki jih je s pomočjo Kranjske hranilnice zidalo Društvo za gradnjo delavskih stanovanj že okoli leta 1890. Mestna oblast je razdeljevala zemljišča v predmestjih brezposelnim, revežem in brezdomcem (Sibirija, Galjevica), poleg tega pa še ustanovila Vrhovni socialni svet mesta Ljubljane, ki je mnoge humanitarne in karitativne organizacije vabil k reševanju stanovanjske stiske. Številna društva so poleg dobrodelnosti in odzivanja na stanovanjsko krizo veliko naredila tudi na kulturnem, prosvetnem in narodnozavednem področju. V medvojnem času so preko društev na javno prizorišče vstopale mnoge ženske (meščanke, delavke in kmetice).

Okupirana Ljubljana – mesto heroj

Aprila 1941 je Ljubljano zasedel italijanski okupator. Zaradi vojne nevarnosti in strahu, da bo fašistična vojska zasedla prazno novozgrajeno Plečnikovo univerzitetno knjižnico, so Ljubljančani organizirali živo verigo ter v knjižnico prenesli knjige iz gimnazijskih prostorov na Poljanah. Še istega meseca je na oder zgodovine vstopila ilegalna in marginalna Komunistična partija Slovenije. Skupaj s somišljeniki je v Ljubljani ustanovila Osvobodilno fronto in s partizansko vojsko vodila upor nadaljnja štiri leta. Zaradi strahu in pod pretvezo varovanja mestnih prebivalcev je italijanska vojska februarja 1942 obdala Ljubljano z žico in bunkerji. Kljub temu so številni nesebični Ljubljančani pomagali borcem s tihotapljenjem živeža, oblek in sanitetnega materiala, ponarejenimi dokumenti, skrivanjem ranjencev in z materialno podporo. Med vojno so tudi ljubljanski umetniki, kulturniki, novinarji in znanstveniki sledili družnemu pozivu h kulturnemu molku in bojkotiranju prireditev, ki imajo značaj sodelovanja z okupatorjem. Pod okriljem OF je bila ustanovljena tudi posebna organizacija Slovenska narodna pomoč, ki je poudarjala solidarnost in nudila pomoč številnim Ljubljančanom. Humanitarna organizacija z 10 000 člani je pomagala zapornikom, internirancem, partizanom, socialno ogroženim prebivalcem in članom OF. V njenem okviru se je razvil tudi organiziran sistem pomoči varstva otrok aktivistov, partizanov, talcev in internirancev, ki se jih je prijelo ime ilegalčki. Vez solidarnosti je dvigovala moralo med borci in med prebivalstvom ter slednjega še tesneje povezala z delovanjem narodnoosvobodilnega boja.

Obnova Ljubljane

Po končani vojni je bilo treba obnoviti mestno infrastrukturo, stavbe, postaviti nove tovarne in javne zgradbe. Obnova je potekala s prostovoljnim in udarniškim delom z množično mobilizacijo ljudi vseh slojev in vseh starosti od mladine, študentov in mlajših pionirjev do starejših (od uradnikov, kmetov, profesorjev in predstavnikov drugih poklicev), s prisilnim delom vojnih ujetnikov in političnih zapornikov. Organizirali so delovne nedelje, večdnevne delovne akcije in mladinske delovne brigade. Ljubljančani so opravili 5 milijonov prostovoljnih delovnih ur, v velikih akcijah mladinskih delovnih brigad je sodelovalo 20 000 mladih prebivalcev Ljubljane. Delo pri obnovi ni bilo plačano, štelo se je kot državljanska dolžnost. Ljudje so ga večinoma opravljali s prepričanjem, da je nujno, pa tudi z veseljem, saj so verjeli v lepšo prihodnost. V sedemdesetih letih so na pobudo Mestne konference Zveze mladine Slovenije Ljubljana pričeli urejati 34-kilometrsko traso ob nekdanji žici. Peščeno pot, ob katero so posadili drevesa, so poimenovali Pot spominov in tovarištva, pri gradnji pa je s prostovoljnimi prispevki ali delom sodelovalo več kot 150 000 Ljubljančanov. Na praznik Ljubljane  9. maja 1985 so traso slovesno odprli.

S prostovoljnimi prispevki tudi do mestnih ikon in ustanov

Da je Ljubljana na novoletni večer leta 1793 prvič zasijala z javno razsvetljavo, so bili zaslužni radodarni meščani s prostovoljnimi prispevki, gostilničarji in trgovci pa so poskrbeli za slovesno pogostitev. Ko so po odhodu Francozov podrli stari stolp piskačev, so na Ljubljanskem gradu s prostovoljnimi prispevki postavili nov lesen stolp z uro, ki ga je leta 1848 zamenjal novi, ta, ki ga poznamo danes. S pomočjo dobrohotnih prispevkov meščanov so novembra 1865 odprli otroško bolnišnico na Poljanah. Leta 1889 so jo preselili na Streliško ulico, vse do leta 1945 pa je bila to edina otroška bolnišnica v Sloveniji. Številne javne zgradbe, ki jih še danes občudujemo, so bile zgrajene s prostovoljnimi prispevki in v duhu solidarnosti (Kazina, Slovenski dom, danes Narodna galerija, Filharmonija, Sokolski dom Tabor). Podobno so nastali tudi prvi slovenski narodni spomeniki. Po treh desetletjih zbiranj prostovoljnih prispevkov in s finančno pomočjo mestne občine ljubljanske in kranjskega deželnega zbora so leta 1889 postavili spomenik pesniku Valentinu. Več kot pol stoletja zbiranja denarja in političnih zdrah pa je minilo, preden so postavili spomenik dr. Francetu Prešernu na takratnem Marijinem trgu. Za spomenik so darovali iz vseh družbenih slojev, denar so zbirali po hišah, na proslavah in veselicah.

Tu smo, vaši smo

Čas po drugi svetovni vojni je v Ljubljano prinesel nov družbeni sistem, vrh solidarnosti pa predstavljajo samoprispevki občanov, za katere je bil razpisan referendum za izgradnjo ali rekonstrukcijo javne infrastrukture. S prvim samoprispevkom so financirali gradnjo vrtcev in domove za upokojence, z drugim osnovne šole, tretji je bil za kulturne ustanove, denimo za obnovo lutkovnega gledališča in druge društvene dejavnosti, četrti pa ni uspel. S pomočjo samoprispevka so postavili tudi novo ljubljansko porodnišnico in financirali izgradnjo Cankarjevega doma.

Mesto Ljubljana že stoletje zatočišče beguncev

Za Ljubljano 20. stoletja lahko rečemo, da je na veliko izrekala dobrodošlico beguncem. Ob izbruhu prve svetovne vojne, ko se je večina vojakov iz Ljubljane odpravila na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino, so prvi begunci prišli prav iz teh krajev. Ljubljanske mestne oblasti so begunce oskrbele s hrano, oblačili in obutvijo, nekaterim pa so našle tudi zaposlitev. Še večji naval je sledil ob začetku soške fronte, ko je dom zapustilo okoli 100 000 primorskih rojakov. Na stranskem tiru v Dravljah so si družine zaradi bivalne stiske uredile provizorične stanovanja kar v tovornih vagonih. Ob Vilharjevi cesti so zrasle barake za začasno bivanje vojnih ujetnikov in tudi beguncev. V Ljubljani in drugih večjih mestih na Kranjskem je Krek s sodelavci ustanovil Posredovalnico za goriške begunce, ki je prišleke denarno podpirala, iskala priložnostne zaposlitve in posebno skrb namenila šolski mladini. Po revoluciji in državljanski vojni je mnogo ruskih emigrantov leta 1920 našlo novi dom tudi v slovenski prestolnici. V času izbruha druge svetovne vojne je v Ljubljano prišlo iskat zatočišče skoraj 13 000 beguncev pred nemškim okupatorjem. Ob razpadu Jugoslavije in tragičnih balkanski moriji je od leta 1991 prišlo v Slovenijo 30 000 beguncev iz Hrvaške in 70 000 iz BiH. Četrtina med njimi se je nastanila pri sorodnikih ali prijateljih, mnogi med preostalimi pa so bili nastanjeni v ljubljanskih zbirnih centrih in v izpraznjenih objektih JLA. Že tri desetletja Azilni dom na Viču nudi začasno domovanje beguncem in migrantom s celega sveta. Številni begunci so v preteklem stoletju v Ljubljani ostali in jo tudi obogatili.

Ljubljana, zatočišče za preganjane pisatelje

V letu 2011 je Ljubljana nosila laskavi Unescov naslov svetovne prestolnice knjige. Takrat se je v imenu begunske solidarnosti Mestna občina Ljubljana pod vodstvom župana Zorana Jankovića v sodelovanju s slovenskim centrom PEN pridružila mreži mest ICORN (The International Cities of Refuge Network). Tako mesto nudi zatočišče preganjanim pisateljem.