petek, 14. 6. 2019

Prostovoljno socialno delo

Na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana je prostovoljno socialno delo že dolgoletna tradicija. Začetki segajo v devetdeseta leta, ko je temelje postavila sedaj upokojena profesorica Anica Sečnik.

Avtorica: Nataša Osojnik, Srednja zdravstvena šola Ljubljana

Zavedamo se, da mladi za svoj celostni razvoj potrebujejo čim več različnih izkušenj in ne zgolj poznavanje snovi, ki jo usvojijo med predavanji, vaj in praktičnih usposabljanj. S prostovoljstvom razvijamo vrednote, kot so spoštovanje, prijateljstvo, občutek za skupno dobro, sprejemanje različnosti, sočutje in solidarnost, kar je za čas vase zagledanega in potrošniško naravnanega sveta pomembno.

superbakterije

Prostovoljno delo ne predstavlja le pomoči drugim, temveč tudi priložnost za pridobivanje različnih izkušenj in spoznavanje novih ljudi. Kljub temu da ne opravljajo strokovnih del zdravstvenega osebja, za kar se izobražujejo, pridobijo veliko izkušenj, ki prispevajo k osebnostni rasti in bolj pozitivni samopodobi. S prostovoljstvom ne prispevamo le k boljšemu življenju posameznikov in boljši celostni družbi, temveč tudi k razvoju dijakov, ki so se odločili za prostovoljstvo.
Z letošnjim šolskim letom smo začeli uvajati prostovoljstvo v tujini, pri čemer lahko dijaki spoznajo tudi druge kraje, njihovo kulturo in življenje. Opažamo, da se dijaki z velikim veseljem odločajo za prostovoljstvo, za nadaljevanje prostovoljnega dela pa potrebujejo stalno spodbudo in podporo, ki jo dobijo od mentorjev na šoli in v ustanovah. Vsako leto je na naši šoli okrog 120 dijakov prostovoljcev, ki pomagajo ljudem, ki potrebujejo pomoč v številnih ustanovah in tudi po domovih.
Dijakom četrtega letnika, ki so bili vsa štiri leta prostovoljci, podelimo priznanja, a po pogovorih z njimi ugotavljamo, da jim več kot priznanje pomenijo občutek dobrodelnosti in koristnosti ter osebnostna rast in razvoj ter bolj pozitivna samopodoba.
V letošnjem šolskem letu so dijaki prostovoljci z naše šole dobili naziv Junaki našega časa 2019, ki ga podeljuje Slovenska filantropija.

Misli dijakinj prostovoljk

Všeč mi je delo z ljudmi, predvsem pa so občutki ob tem, da za nekoga narediš nekaj dobrega, izjemni in neprecenljivi. S prostovoljstvom želim nadaljevati, hkrati pa upam, da se bo za to srčno delo opogumilo čim več ljudi, predvsem mladih.
Ana Žitko, 4. letnik (Rdeči križ)

Letos sem se s prostovoljstvom soočila prvič. Pomagala sem starejšim in jim lepšala popoldneve, a tudi sama sem veliko prejela. Ne samo vsakodnevne lepe misli starejših občanov, temveč tudi življenjske napotke. Delila sem dobro voljo, pomoč in podporo, sama pa sem pridobivala nove izkušnje, znanje, obenem pa tudi razvijala in spoznavala sama sebe ter gradila lastni sistem vrednot. Prostovoljstvo je bilo dobro delo, ki sem ga rada opravljala, saj sem s tem osrečevala starejše, mene pa je osrečilo, ko sem na njihovih obrazih zagledala smeh in hvaležnost.
Eva Farič, 1. letnik (DSO Janeza Krstnika)

Kot prostovoljka rada hodim na Minibus veselja, ker spoznavam veliko zanimivih ljudi, se družim z njimi in se vedno kaj novega in zabavnega naučim od njih.
Tijana Gačić, 1. letnik (Zavod Salesianum OE Skala)

S prostovoljnim delom sem se prvič srečala v tem šolskem letu. Prišla je možnost za pomoč dvojčkoma s cerebralno paralizo. Takoj sem zagrabila priložnost. Ko je napočil dan, da se spoznamo, nisem vedela, kaj naj pričakujem, pustila sem se presenetiti. Sprva jima je bilo malo nerodno, čez nekaj časa pa smo se zelo dobro ujeli in se veliko pogovarjali.

Delo mi je zelo všeč, zelo rada hodim k njima, saj sta zelo pametna, navihana, vesela, razigrana … Njuna motnja ju ne ovira pri nobeni življenjski aktivnosti. Ko sem tam, se igramo, če je lepo vreme, gremo tudi kolesarit, ustvarjamo in delamo poskuse. Zelo sem vesela, da imam možnost delati z njima. Sklenila sem, da bom pri njiju še dolgo, saj je zelo lepo gledati njun napredek. Pa tudi navezali smo se drug na drugega.
Tina Kuhar, 1. letnik (DKPS Človek za druge; pomoč staršem dvojčkov s cerebralno paralizo)

Ko sem se prijavila za prostovoljno delo v Soči, nisem vedela, kaj me čaka. Spoznala sem veliko otrok, ki so bili veseli naše prisotnosti. Radi so se igrali, smejali in pogovarjali. Prostovoljstva v Soči ne bom nikoli pozabila, ker sem spoznala, da se tudi najmlajši znajo boriti z boleznijo in ne dovolijo, da jih ustavi.
Aferdita Šabanaj, 1. letnik (URI Soča)