sobota, 14. 3. 2020

Protestanti v Ljubljani

dr. Klemen Jelinčič Boeta

Po protireformaciji, ko so Ljubljano zapustili vsi protestantski meščani, je bilo vse do začetka devetnajstega stoletja v Ljubljani celotno prebivalstvo rimskokatoliške veroizpovedi. Toda po koncu Ilirskih provinc leta 1813 so začeli iz severnih nemških dežel, Trsta in Koroške prihajati trgovci, obrtniki, vojaško osebje in delavci, ki so se v mestu naselili začasno ali stalno.

Med letoma 1781 in 1783 je bilo s tolerančnim patentom Jožefa II. oblikovanih kar 13 luteranskih verskih občin z več kot 13.000 verniki. Tako je prva protestantska bogoslužja v Ljubljani leta 1818, sicer v zasebnih stanovanjih, vodil prav duhovnik Blume iz Beljaka. Mestne oblasti so javnim bogoslužjem nasprotovale vse do leta 1848, ko je bila evangeličanska cerkev priznana kot enakopravna. S tem so se lahko začeli organizirati tudi v novih skupnostih in graditi cerkve z zvonikom.

Prva evangeličanska cerkev z zvonikom

Svojo versko občino so v Ljubljani osnovali leta 1850. Vodstvo je prevzel Gustav Heimann (1809–1870), ki je prišel iz Prusije, kjer je prestopil iz judovstva v luteranstvo še pred prihodom v Ljubljano. Prav on je kupil parcelo na današnji Gosposvetski ulici in leta 1850 začel organizirati gradnjo cerkve. Cerkev je bila posvečena leta 1852 in velja za prvo evangeličansko cerkev v Avstriji z zvonikom. Tistega leta je imela občina že 332 članov. Naslednje leto so začeli graditi še župnišče in šolo, ki so jo odprli leta 1855. Dve leti kasneje so poleg tedanjega splošnega pokopališča sv. Krištofa odprli tudi evangeličansko pokopališče. Uporabljali so ga do konca prve svetovne vojne, nato pa so se preselili na stare Žale. Do leta 1865 je bil evangeličanski župnik Theodor Else (1823–1900), eden prvih, ki je pisal o slovenski protestantski književnosti. Šolo z nemškim učnim jezikom, v katero so hodili tudi otroci iz katoliških družin, so zaprli leta 1889, jo ponovno odprli leta 1905, delovala pa je do konca prve svetovne vojne. Leta 1901 so odprli celo evangeličanski vrtec, ki so ga zaprli ob koncu prve svetovne vojne.

Zaradi mobilnosti prebivalstva je število članov nihalo. Zanimivo je, da so v ljubljansko občino spadali tako luterani kot kalvinci. Tako je bilo leta 1895, ko je bilo članov 282, število reformiranih ali kalvinistov skorajda enako številu evangeličanov ali luteranov augsburške veroizpovedi. Na popisu prebivalstva leta 1910 se je med 46.630 stalnimi prebivalci Ljubljane za protestante opredelilo 386 meščanov. Takrat je bilo v Trstu 830 protestantov, v Celju 560, v Mariboru pa okoli 1.500. Po prvi svetovni vojni so morali avstrijski državni uradniki, železničarji in častniki oditi. Poleg tega je odšlo še nekaj drugih nemško govorečih meščanov, tako da je število meščanov protestantske vere na popisu iz leta 1921 padlo na 276. Leta 1919 so začeli opravljati bogoslužje tudi v slovenskem jeziku, potreba po tem pa je po zaslugi protestantov iz Prekmurja z leti še narasla. Kljub temu je nemščina v skupnosti prevladovala vse do leta 1945. Po popisu iz 1931 se je v Ljubljani za protestante izjasnilo 320 meščanov, leta 1939 pa za luterane 349 in kalviniste 51, skupno torej 400 meščanov.

Cerkev Primoža Trubarja

Po drugi svetovni vojni je večina vernikov odšla iz mesta, oblasti so cerkev zaplenile, zaprle in v njej odprle mizarsko delavnico. Ponovno bogoslužje so dovolile šele leta 1953, vendar so ta postala redna ob nedeljah in praznikih šele leta 1973. Vodili so jih duhovniki iz Prekmurja, in to v slovenščini. Ljubljansko občino je leta 1985 prevzel Geza Filo, kasnejši slovenski protestantski škof, leta 1992 pa so protestantom zaplenjeno lastnino tudi vrnili. Cerkev je bila poimenovana po Primožu Trubarju leta 1999. Danes ima ta skupnost v Ljubljani okoli 300 članov, skupno pa se z njo identificira kakšnih 500 ljudi.

Posamezniki iz drugih protestantskih skupin so se v Ljubljani začeli pojavljati že pred drugo svetovno vojno, o večjem številu, ki je omogočilo boljšo organiziranost, pa lahko govorimo šele po letu 1991. Zveza baptističnih cerkva Slovenije je bila registrirana leta 1976 in ima v Ljubljani svojo cerkev, v katero zahaja okoli 60 vernikov. Izmed evangelijskih protestantov so se v Ljubljani pojavile štiri skupnosti, in sicer Krščanska adventistična cerkev s cerkvijo na Njegoševi ulici in okoli 100 verniki, Evangelijska binkoštna cerkev s približno 150 verniki, Evangelijska krščanska cerkev z rednimi bogoslužji in okoli 50 verniki ter Reformirana evangelijska cerkev, ki ima približno 50 vernikov.

V času osamosvojitve Slovenije se je za protestante na popisu leta 1991 izjasnilo 938 meščanov, na popisu iz 2002 pa 796 oziroma 864, če štejemo še tiste iz občin, ki so leta 1991 še spadale pod Ljubljano. Tako lahko rečemo, da danes v Ljubljani in okolici živi približno 1.000 protestantov, ki so izjasnjeni na popisu, člani verske občine ali pa samo obiskujejo bogoslužje.