torek, 25. 2. 2020

Pust, pust krivih ust

Pustna tradicija v Ljubljani
Avtorica: Veronika Sorokin

Ljubljana se je v različnih obdobjih navzela zelo raznoterih vplivov in navad, značilnih za predpustni in pustni čas. Stara poganska tradicija preganjanja zime in čaščenja pomladi, eden najstarejših ljudskih običajev, se je trdno zasidrala v naši prestolnici. Pustne šeme, maškarade in rajanja so spremljali Ljubljančane različnih slojev tudi v trpkih časih uničujočih bolezni, pomanjkanja in gospodarskih kriz vse do danes. Pust v nenehnem prilagajanju novim navadam znova dobiva drugačno preobleko.

Kot vsako veliko praznovanje so nekdaj tudi pustni čas proslavljali s prazničnimi živili. V delu Stara Ljubljana in njeni ljudje zgodovinar in kronist Josip Mal (1884–1978) o šegah v prvi polovici 18. stol. pravi, da je »tudi za pust skoro vsaka družina klala prašiča, od katerega so znancem poslali koline. Zelo priljubljeno je bilo tudi meso divjačine, zajcev, srn, jelenov, divjih kozlov, divjih prašičev, vider in medvedov, od katerih šape so bile Ljubljančanom posebna poslastica, podobno kot polhi. Alpska posebnost je bila poprovka iz mesa divjih koz in pa slanina z zeljem.«
Čeprav je bil v začetku 18. stol. sproščen pustni utrip najbrž manj izrazit, predvsem zaradi komaj kaj pojenjajočih turških obleganj in avstrijsko-turške vojne, se veselim zabavam visoko plemstvo vseeno ni odreklo. Ti so se predajali zabavnim vožnjam na saneh in večernim plesom v deželnem dvorcu oz. starem lontovžu (v palači Kranjskih deželnih stanov, danes sedež SAZU): »Meseca januarja 1753 so plemiči v parih napravili sankarski sprevod do savskega mostu. Tam so večerjali in plesali, ob enajstih ponoči so se vrnili v mesto in udeležili bala.«

Pravila in poseben plesni red

Karnevalsko dogajanje se je takrat odvijalo ves predpust, torej vse od svetih treh kraljev do pepelnice, in bilo je tako veseljaško, da so morali veljaki sprejeti posebna pravila za šeme, njihove maske ter za plesne prireditve. Šeme pretirano skaženih podob ali krink, ki so v celoti prikrile telo, so bile prepovedane, prav tako kot duhovniške ali redovniške preobleke.
V 19. stoletju se je v Ljubljani odvijal pustni korzo, ki je bil takrat sinonim za vse vrste promenad oz. pustnih sprevodov v mestu. K nam so ga, kot pravi etnologinja Špela Kučan v Pustovanju v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, domnevno prinesli kranjski plemiči in bogataši nemškega rodu. Kot enega najznamenitejših sprevodov velja omeniti »Korsofahrt« na pustni torek leta 1857, ko je po osrednjih ljubljanskih ulicah krenilo od 80 do 90 okrašenih kočij, polnih pustnih šem. Kočije so krožile okoli restavracije Zvezda na Kongresnem trgu, zbrana množica se je medtem razposajeno obmetavala s konfeti, najbolj zagreti pa so se prerivali pod balkonom Kazine, s katerega je nemška gospoda metala pomaranče in slaščice. Sprevodu z gosposkimi kočijami, ki so krenile po Wolfovi čez takratni Frančiškanski most na Mestni in Stari trg, so se kasneje pridružili še drugi našemljeni Ljubljančani, pa tudi primestni kmetje z okrašenimi vozovi.

Domača sokolska maškarada

Za dolgoletno tradicijo prirejanja slovenskih maškarad v Ljubljani ima zasluge društvo Sokol, ki jih je kot prvo začelo organizirati že v 19. stoletju. Ljubljanske sokolske maškarade so prekašale vse druge v mestu, tako po organizaciji kot po idejni zasnovi z domiselnimi naslovi, kot so Velesejem, Cvetno slavje v Jokohami, Karneval v Sevilji, V deželi Mavrov ali Noč v New Yorku. Naslovi govorijo o tematskih maškaradah, ki so se vselej odzivale na aktualne dogodke po svetu. Društvo Sokol jih je prirejalo v takratnem Narodnem domu in Kazini, kasneje, ko so leta 1926 dogradili Sokolski dom na Taboru, pa so potekale tudi v tamkajšnjih dvoranah.
Predpustne zabave z živo godbo, plesom, hrano in pijačo so se odvijale v znanih ljubljanskih gostilnah Šestica, Pod skalco, Pri Jerneju, v Slonu, v restavraciji Bellevue, v kavarni Evropa, Emona itn. Še danes živo slanikovo pojedino so gostinci na pepelnični predvečer že med vojnama prirejali v različnih ljubljanskih restavracijah, denimo Krapeš v Zvezdi, Slamič, Šterk in v hotelu Union, kjer se je pojedina ohranila do današnjih dni. Ob dobrem vinu so ponujali vse vrste morskih rib in školjk, v ozadju pa je igral kak ljubljanski salonski orkester.

Črno-bela reduta

Od svojevrstnih pustnih prireditev v prestolnici si posebno mesto zasluži črno-bela reduta kot najelitnejša tovrstna prireditev, ki je privabljala ljubljansko smetano in poosebljala svetovljanskega duha. Po besedah etnologa Damjana J. Ovsca je bila znana že v 19. stoletju, ko je k nam najverjetneje prišla prek Dunaja. Ohranila se je tudi po prvi svetovni vojni, predvsem po zaslugi Primorcev, ki so takrat v večjem številu prišli v Ljubljano. V predpustnem mestnem utripu je črno-bela reduta poleg sokolskih maškarad med obema vojnama zavzemala osrednje mesto, o njej so se na veliko razpisali tudi v ljubljanskem časopisju.
Najpogosteje so jo prirejali v dvoranah Kazine in hotela Union, ustrezno dekoriranih v črno-beli ikonografiji. Ob vstopu z vabili je vsakogar prestregla komisija, ki je preverjala tako identiteto kot toaleto. Prefinjene črno-bele maškaradne kostume so zlasti dame pogosto načrtovale že dober mesec vnaprej, v uniformah so smeli na prireditev le vojaki. Neznane osebe brez priporočil niso imele vstopa, po polnoči pa je bilo treba masko oz. krinko obvezno sneti. Pa še to: Ljubljančani so pred prvo svetovno vojno radi plesali četvorko, češko besedo, polonezo in valček, kasneje pa tango, fokstrot, one step, black bottom idr. Črno-bela reduta se je obdržala do gospodarske krize v 30-ih letih 20. stol., nato pa je po letu 1933 začela zamirati.

Otroške maškarade

Ob rednih maškaradah, elitnih in odprtih plesih osrednjih ljubljanskih dvoran v času pusta so bili kajpak otroci tisti, ki so šli v preprostih kostumih, narejenih iz starih, ponošenih oblačil, na ulice, se ustavljali pri hišah, kaj zapeli in zaplesali ter si tako za »pusta hrusta« prislužili kos potice, krof ali flancat. Po besedah etnologinje Špele Kučan je bila ta navada med vojnama še posebej živa v ljubljanskih delavskih predmestjih, denimo na Viču, Glincah, v Trnovem, Vižmarjih in Šiški. Otrokom premožnejših meščanov so pustne kostume navadno sešile domače šivilje, razkazovali pa so jih na ringaraji in organiziranih maškaradah v različnih telovadnicah, Narodnem domu, Kazini ali Unionu. Otroške maske so najpogosteje navdihovali junaki Grimmovih in Andersenovih pravljic, liki gusarjev, mornarčkov, kavbojev in Indijancev ter hollywoodski filmi 20-ih in 30-ih let 20. stol. Značilni ljubljanski pustni liki so bili še policaj Dreiteufel, Kurji želodček in Žane iz Ljubljane.

Pustovanje po drugi svetovni vojni

dr. David Petelin
Po drugi svetovni vojni se je praznična podoba Ljubljane korenito spremenila zaradi velikih političnih, ekonomskih in družbenih transformacij (socializem), dotaknile pa so se tudi pustovanja, pustnih šeg in mestnega načina praznovanja. Kljub trudu, da bi Ljubljana postala največje slovensko karnevalsko mesto, je primat pustnega praznovanja od šestdesetih let naprej prevzel Ptuj.
Ljubljanski povojni pustni sprevodi so bili od samega začetka tudi v znamenju številnih etnografskih mask različnih slovenskih pokrajin iz poganskega ljudskega izročila. Tako so na sprevodu na pustno soboto, 18. februarja 1950, na paradi sodelovali kurenti, godbe na pihala, folklorne skupine in številni vozovi. V primerjavi s predvojnim časom meščani niso več prirejali sprevoda po mestu s kritiko sodobnih razmer, temveč je šlo bolj za ohranjanje tradicije, zabavo otrok in vključevanja vseslovenskih pustnih šeg. V duhu novega časa so bile nekatere »buržoazne« oblike pustovanja opuščene (črno-bela reduta). Zaradi ideološkega pritiska se je tudi praznovanje velike noči kot najpomembnejšega krščanskega praznika umikalo iz javnosti, del nove pomladne socialistične praznične dejavnosti, ki so jih večinoma organizirale družbenopolitične organizacije (Zveza prijateljev mladine, Ciciban itd.), pa se je poleg pusta osredotočal na počastitev dveh novih pomembnih marčevskih praznikov: dneva žena in materinskega dneva.
Toda maškarade v resnici nikoli niso zgubile svoje privlačnosti in so bile organizirane tako za odrasle kot tudi za podmladek. Pustovanje se je z ulic preneslo tudi v številne delovne kolektive, med nove tovarne, kjer so se delavci na pustni dan oblekli v maškare. Primernih mask v trgovinah ni bilo mogoče dobiti, zato so si mnogi sami sešili kostume ali pa so si jih izposodili. Na pepelnično sredo, 23. februarja 1966, je skupina maskiranih moških pogrebcev z vdovo, duhovnikom in dvema harmonikarjema pritegnila pozornost ljubljanskih radovednežev tudi zaradi »soudeleženih« fičkov.

Z ulic med štiri stene

Še v sedemdesetih letih je bil živ spomin na pustne povorke. Časopis Ljubljanski dnevnik poroča za leto 1978, da: »... pustna sobota in nedelja na Koprskem pa ni blestela v znamenju pustnih norčij. Podobno mrtvilo je bilo tudi v Ljubljani in Mariboru. V vseh večjih gostiščih in hotelih so sicer pripravili ples v maskah, a na mestnih ulicah so se sprehajale posamezne maske, večjih pustnih sprevodov pa ni bilo.« Malce bolje je bilo naslednje leto, ko je mesto na pustno soboto obiskala pustna povorka tradicionalnega hercegnovskega praznika mimoz. Poleg njih se je na Mestnem trgu pred desettisočglavo predstavilo petintrideset mažoretk, godba na pihala, ansambel ter trombonisti s starimi puškami. Kasneje v osemdesetih letih pa so zaspani in megleni zimski mestni utrip zmotile le posamezne našemljene skupine ali maske. Pustno dogajanje se je z ulic preselilo v zaprte javne prostore, kjer je bogatilo gostilniške prostore za odrasle ter šolske in društvene dvorane za mlajše maškare.
Kot središča tovrstne zamaskirane družabnosti so prevladovale nekdanje sokolske dvorane, po vojni TVD Partizani, Pionirski dom in drugi, tudi mnogi po Ljubljani posejani krajevni domovi. Pustnega rajanja so se najbolj razveselili cicibani in pionirji, ki so sodelovali v zabavnih igricah, prepevali in plesali, najbolj izvirni celo prejeli ocene in nagrade za maske, vsi udeleženi pa skoraj vedno slastne krofe. Številni otroci so v novih blokovskih naseljih obhajali od vrat do vrat, kjer so jih stanovalci nagrajevali s sladkarijami in drobižem. Društva so organizirala pustovanja tudi za člane in članice ter njihove boljše in slabše polovice.

Pustno rajanje in potrošništvo

Po osamosvojitvi so se na ljubljanske ulice vrnili že znani etnografski liki in druge tradicionalne maske, poleg njih pa številni karnevalski liki, filmske in stripovske podobe, maškare, navdihnjene iz otroških oddaj, in skupinske zabavljaške maškare. Leta 2003 so po skoraj sedmih desetletjih obudili veliki pustni ples Črno-belo reduto v Unionski dvorani Grand hotela Union. Danes se folklorizem resda vse bolj prepleta s potrošništvom in nastajajo nove »izumljene tradicije«, toda Ljubljana se že vrsto let v času pusta z oživljanjem »spečega zmaja« spreminja v pravo karnevalsko mesto.