ponedeljek, 21. 5. 2018

Raznovrstna ponudba ljubljanskih kmetij

Avtorica Staša Cafuta Trček

Soržen – sorški kruh iz različnih žit

»Dobrodošli na Dolenčevem mlinu,« prijazno pozdravi Olga Avsec, ko izstopim iz avta in s pogledom ošvrknem kar veliko poslopje pred mano. »A poznaš tisti rek: Vodo je speljal na svoj mlin?« Nasmehnem se in kapne mi, da to zagotovo pomeni, da so mlinarji vodo preusmerili na mlinska kolesa, da bi se hitreje vrtela. Olga v smehu doda, da sta bober in človek edina, ki vodo speljujeta na svoj mlin. Povabi me v notranjost mlina, ki ima dvestoletno tradicijo. »Moj oče je mlel kar štirinajst dišavnic za mesnopredelovalna podjetja. Spomnim se vonjav, ki so se bohotile po hiši, še posebej muškatnega cveta,« mimogrede omeni gospa Olga. Nekoč je bilo na vodotoku od Reke do Zavoglja trinajst mlinov. Dolenčev mlin je edini, ki še deluje in ohranja kulturno dediščino mlinarstva na vzhodnem delu Ljubljane. Od Ljubljane so oddaljeni le deset kilometrov proti Podlipoglavu. »Včasih smo pekli kruh soržen – sorški kruh. Bila je lakota in zmleli smo vse ostanke različnih žit, kot so ječmen, rž, koruza,« se spominja sogovornica. »Najbolj priljubljene so delavnice peke kruha v krušni peči. Najprej predstavimo delovanje mlina, pogledamo notranjost, vrste žit, zunanja ogromna lesena in kamnita kolesa iz Podgrada, ki poganjajo mlin. Nato se preselimo v zgornji prostor, kjer je krušna peč, ki je zakurjena najmanj dva dni pred peko. Vsak prime za delo! Nazadnje smo spekli ajdov kruh z orehi, čebulni kruh z maslom ter mlečni kruh.« Olga mi ponudi skodelico čaja ter kos mlečnega kruha. Še topel je. Prijetno diši in kar topi se mi v ustih. »Pridi, greva pogledat še toplar, ki je bil zgrajen leta 1912, nato pa zaradi dotrajanosti po stotih letih obnovljen.« Toplar oziroma dvojni kozolec je postavljen na sotočju Žagarskega potoka in vodotoka Reka. Nudi prostor oddiha, primeren je za praznovanja in piknike. Prenočiti na njem je posebno doživetje. A meni pozornost pritegne ogromno deblo trte, ki se vzpenja po lesenem, skrbno izrezljanem kozolcu. »Ne vemo, katere sorte je, niti koliko je stara. Grozdje dozori in je rdeče barve ter zelo sladko,« razlaga. Več kot sto let, pomislim. To so ti drobni dragulji, ki jih premalo poznamo, in to je tista raznovrstnost, ki nam jo ljubljansko podeželje ponuja. Kontakt: Dolenčev mlin, Olga Avsec, 041 862 823, Podlipoglav 25, 1000 Ljubljana, W: https://www.dolencevmlin.si/, E: dolencev.mlin@gmail.com.

Pristen okus jogurta v vračljivi stekleni embalaži

izdelava jogurta

Kmetija Kastelic Žonta, ki se ukvarja s pridelavo mleka in mlečnih izdelkov, se nahaja dobrih pet minut od trgovskega centra BTC, v Sneberjah. Dobro označena tabla na glavni cesti pokaže pot do dvorišča kmetije, kjer poteka prodaja na domu. Ravno sem naletela na dva kupca, redni stranki. »Mleko, štiri borovničeve in šest čokoladnih jogurtov, prosim,« slišim možakarja, ko se približujem mladi dami Ani, ki je tik pred prevzemom kmetije od svojega očeta. Pozdravim in pobaram možakarja: so jogurti dobri? Pritrdi z velikim nasmeškom. Mlada kmetica Ana Kastelic me najprej pelje v velik hlev, kjer je preko osemdeset krav, od tega štirideset molznic. »Leta 1999 smo hlev prenovili in s takratne vezane reje prešli na prosto, kar pomeni, da se živali lahko prosto gibajo, krmo imajo na voljo cel dan in do nje dostopajo, kadar želijo. Tak način reje je živalim prijazen, poleg tega pa jim omogoča boljše udobje in počutje,« razlaga in pove še, da so do nedavnega vse mleko prodajali velikim odjemalcem. Dobra štiri leta pa prodajo eno četrtino mleka in mlečnih izdelkov doma. V priročni trgovini odpre hladilnik in ponudi mlečne izdelke. Sladka in kisla skuta, devet različnih okusov jogurtov, mleko. Izberem navadni jogurt v stekleni embalaži. Priznati moram, da je okus jogurta pristen. Plastika hočeš nočeš doda neprijeten priokus. Z žlico zajamem snežno belo mlečno dobroto, ki ima na vrhu nekaj milimetrov smetane in pomislim, ta jogurt je bil še včeraj mleko. Pogovor nanese na pridelavo zelenjave. Kislo in sveže zelje, kisla repa, motovilec, čebula, korenje, krompir, koleraba, različna solata, stročji fižol, paradižnik, rdeča pesa, to so pridelki, ki jih prav tako prodajajo na domu, seveda, ko je njihova sezona! Vabljeni, da jih obiščete in spoznate svež okus ljubljanskega podeželja! Vsak dan.
Kontakt: Kmetija Kastelic Žonta, Ana Kastelic
031 788 182
Sneberska cesta 54
W: https://www.facebook.com/KmetijaKastelicZonta,
E: kmetijakastelic@gmail.com

Sveže, zrele, sočne, sladke jagode že v začetku junija

Domačija Kostevc Hribar se nahaja kar na sedemsto metrih nadmorske višine, na vrhu vasice Vnajnarje. Pot do njih vodi mimo Zaloga in Podgrada, petnajst kilometrov vzhodno od Ljubljane. Gospodarja Srečko in Vida Hribar skrbita za pridelavo jagod, češenj, malin, hrušk in sliv. »Pridelujemo sezonsko, zato je sadje vedno sveže, zgolj iz lastne integrirane pridelave,« pove Srečko, ko sedemo za kuhinjsko mizo. Žena Vida ponudi rolado, polnjeno z domačo jagodno marmelado. Zgodnji april je in sadna drevesa se pripravljajo k cvetenju. Ker vem, da na domačiji sprejmejo le toliko naročil, kot imajo pridelka, me zanima, kateri mesec dozori katero sadje, da boste naši bralci in bralke na tekočem. »Jagode zorijo v juniju. V drugi polovici istega meseca zorijo tudi češnje. Sveže nabrane maline in jagode še isti ali najkasneje naslednji dan zjutraj oddamo,« niza informacije Srečko in poudari, da vnaprej planirajo zorenje in temu primerno sprejemajo naročila kupcev. »Seveda smo odvisni od vremena, zato planiranje ni vedno lahko opravilo,« opozori Vida. Maline zorijo v drugi polovici junija in prvi polovici julija. Zgodnje sorte sliv in hrušk začnejo zoreti v sredini julija. Slive imajo v ponudbi do sredine oktobra, hruške pa običajno do konca leta. »Od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni naju najdete največkrat v nasadih. Trenutno pomlajujemo češnje, katerih krošnje bodo nižje in lažje dostopne. Gre za domačo novo sorto vigred, ki da debel, temnordeč plod in čvrsto meso.« Blizu hiše je tudi dokaj velik bazen – zbiralnik deževnice, ki jo kasneje uporabljajo za zalivanje jagod. Zrele, sočne, sladke jagode bodo torej junija. »V sezoni grem vsak dan zgodaj zjutraj v center Ljubljane, sadje peljem najprej do vrtcev in šol, nato pa še do strank,« zaključi Srečko in vabi, da obiščete tudi Sadno cesto med Javorom in Jančami, ki poleg sadja na kmetijah nudi neskončno lepe razgledne točke.
Kontakt: Domačija Kostevc, Srečko Hribar
031 335 298
Vnajnarje 7
1129 Ljubljana-Zalog
W: www.domacija-kostevc.si
E
: domacijakostevc@gmail.com.

Zeliščni raj na petstotih metrih nad morjem

Ste že kdaj slišali za Mali Lipoglav? Vas leži na vzhodnem obrobju ljubljanske kotline, na 500 metrih nadmorske višine. Tukaj se nahaja kmetija Grum, ki se v zadnjem desetletju ukvarja predvsem z gojenjem zdravilnih rastlin in dišavnic. Mihaela Grum s soprogom skrbno obdeluje zeliščni vrt na naravi prijazen način brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. GPS me usmeri k napačni hiši. Naletim na poštarja, ki me prijazno usmeri na pravo pot. Na dvorišču me že pričakuje gospa Mihaela. Ponudi domač zeliščni čaj, pripravljen s poprovo meto, smrekovimi vršički, trobentico, ožepkom, timijanom, slezenovcem ter bezgom. Osvežilna pijača še kako prija za dobrodošlico. Stopimo do priročne sušilnice za zelišča. Mihaela ravno suši trobentice, ki blagodejno delujejo na dihala. »Vsa zelišča, ki jih uporabljam v čajnih mešanicah, so nabrana ročno na naši kmetiji in naravno posušena. Zelišča lahko pijemo kot samostojen napitek ali pa jih združimo v čajne mešanice, ki delujejo na določeno zdravstveno težavo,« pripoveduje in razloži, da moramo čaj popariti vsaj deset minut, če želimo doseči zdravilen učinek čaja. Pri rastlinah z veliko eteričnega olja, kot so meta, melisa in citronka, in jih pijemo vsakodnevno, pa je dovolj le pet minut v pokriti posodi. Čaji se ne sladkajo, izjemoma z medom. Stopiva do njive, kjer je nasajenih okoli trideset zdravilnih rastlin. Ker je zgodnja pomlad, njiva še ni v vsej svoji veličastni podobi. »Veliko ljudi se ustavi in pride pogledat naš zdravilni vrt. Mož je uredil lesene napise, tako da se točno ve, kaj je kje posajeno. Naši gostje se tako tudi vizualno in senzorično učijo in spoznavajo zelišča.« Z roko nakaže proti travnikom, kjer nabira travniška zelišča. Povabi me v kuhinjo, kjer pokaže vse izdelke, ki jih poleg različnih mešanic čajev še ponuja. To so zeliščna mazila iz arnike, smrekove smole, oreha, šentjanževke, divjega kostanja, ognjiča in ranjaka ter zeliščne kapljice iz ameriškega slamnika, čemaža, baldrijana, artičoke in pegastega badlja. Med ostalo ponudbo je sirup iz smrekovih vršičkov, timijana in žajblja. Poudari, da so vse sestavine zelišč izključno domače pridelave.

Mihaela je tudi predsednica društva Podeželje Lipoglav. Pred leti je bil zasnovan pohodniški čaj Lipoglav'c, ki je nastal po navdihu vsakoletnega pohoda na Pugled. »Pohod poteka skozi šest vasi in v vsaki vasi smo pohodnikom ponudili čaj iz enega zelišča. Vsa zelišča smo na koncu združili v čajno mešanico, ki smo jo poimenovali Pohodniški čaj Lipoglav'c. Ta čaj blagodejno vpliva na naša dihala in razpoloženje, vse, kar potrebuje pravi pohodnik. Drage bralke, dragi bralci, lepo vabljeni, da nas obiščete na kmetiji, vabljeni pa tudi na pohod, ki bo letos v soboto, 15. septembra, s startom pred osnovno šolo na Malem Lipoglavu.« In še: na Grumovi kmetiji je tudi sušilnica sadja, ki deluje na star način. V njej kurijo na bukova drva. Najbolj pomembno pri tem opravilu je, da ogenj ne ugasne in da je konstantna temperatura (60–70°C). Sušenje je treba vseskozi opazovati in sproti pobirati suho sadje.
Kontakt: Kmetija Grum, Mihaela Grum
031 457 623
Mali Lipoglav 7
1293 Šmarje-Sap
W: www.zeliscamihaela.si/p/zeliscni-caji.html,  
E: mihaela.grum@gmail.com

Nedeljsko kosilo z domačimi, ekološkimi sestavinami

posestvo Trnulja

Cesta čez Črno vas spominja na avstro-ogrske vasice, kot jih opazovalec lahko vidi v Baranji, Vojvodini ali Slavoniji. Ravna cesta pelje skozi vas, levo in desno stojijo hiše. Tri točke vzbudijo pozornost. Krajinski park Ljubljansko barje, Plečnikova cerkev ter Ekološko posestvo Trnulja, kamor sem namenjena. Na dvorišču za leseno ograjo me pričakata dva bela maremsko-abruška ovčarja, ki solastnici Urši Kunz naznanita, da je nekdo prišel. Gospodarica me povabi v hišo. Ponudi mi kavo in konopljine ter orehove piškote. Stavba je obložena z lesenimi bruni, velika lesena okna omogočajo pogled na celotno posestvo. Počutim se prijetno, domače. »V tem svetlem prostoru je jedilnica, ki je za zunanje goste odprta ob nedeljah, tukaj tudi strežemo zajtrke in ostale jedi gostom, ki so pri nas na oddihu,« razlaga gospa Urša. Nedeljska kosila so vsak teden pestra, prilagojena sezoni in po navdihu starih slovenskih receptov. Znani so po oslovskih in kozjih salamah, karpaču ter pršutu. Pa tudi po jedeh iz konoplje in hladno stiskanih oljih: konopljinem, bučnem, sojinem, orehovem olju in olju oljne ogrščice ter po namazih iz orehove in konopljine oljne usedline. V ponudbi imajo več vrst moke. Vsi pridelki in izdelki so ekološko certificirani, dopolnjeni s pridelki in živili z ostalih ekoloških okoliških kmetij in kmetij iz celotne Slovenije. Večino izdelkov je možno tudi kupiti v samopostrežni trgovini 24 ur na dan, ki stoji ob cesti. »Naše poslanstvo je trajnostno, torej ponujamo pretežno ekološko hrano, pridelano pri nas na Barju ali na ekoloških kmetijah v naši bližini,« poudari. Po novem so ob petkih tudi na Odprti kuhni na Pogačarjevem trgu. Če si morda želite pripraviti zdrav in okusen eko obrok, potekajo v Trnulji tudi tematske kuharske delavnice. Zanima me, kako to, da imajo posest ravno v Črni vasi in od kod ime Trnulja. »Z možem Mihom sva želela iz mesta, a ne predaleč. Leta 2002 sva kupila zapuščeno in poraščeno parcelo, ki je kljub trnju obetala. Ime za najin novi dom je ponudila narava kar sama – trnulja, plod črnega trna, ki je posestvo tako vztrajno čuval za naju,« razlaga s toplino na obrazu. Apartmajski objekt je narejen po vzoru najstarejše hiše v Črni vasi, tako imenovane Tomaževe hiše in je v celoti zgrajen iz zdravju prijaznih materialov – lesena gradnja, ilovnati ometi, konopljina izolacija, v naravnem slogu je zasnovana tudi notranjost. Turistična kmetija je članica verige Bio hotels, njihovi gostje pa so okoljsko ozaveščeni. »Želiva si, da bi okolju prijazen način življenja postal življenjski slog vsakega prebivalca naše prestolnice, seveda si to želiva tudi širše. Planet Zemlja je čudovit. Ljubljančani, lepo vabljeni, da nas obiščete in spoznate našo zgodbo ter del zgodbe »naravi prijazno« odnesete v svoje življenje. Veseli bomo vašega obiska!« sklene sogovornica.
Kontakt: Ekološko posestvo Trnulja, Miha Pupis in Urša Kunz
041 610 522
Črna vas 265
1000 Ljubljana
W: http://trnulja.com/sl/trnulja-home.php
E: info@trnulja.com

Medeno vino – medica je bila prva fermentirana pijača

Čebele. Ljudje smo jim hvaležni, da pridelujejo med. Kaj pa ostali proizvodi, ki jih človek lahko naredi iz medu? Gregor Jere je mlad, a izkušen čebelar, ki je ponudbo razširil na pridelavo medenega vina in peneče medice. A pozor, če ste mislili, da je ime medica povezana z žganjem, saj to ni res. »Zmeraj sem si želel pridelovati vino, a ker v Ljubljani rastišče ni najbolj primerno za vzgojo trt, sem to misel sčasoma opustil. Oče je v osemdesetih od strica prevzel čebelje družine in se v prostem času posvečal čebelarstvu. Zrasel sem s čebelami in se v devetdesetih resno začel ukvarjati s pridelavo medu. V medičarstvo je danes vpeta vsa moja družina, tako žena kot otroka,« pripoveduje Gregor. Z zanimanjem poslušam življenjsko zgodbo družine z ljubljanskega podeželja, ki posluje ob pomoči kranjskih čebel. V hiši v Dobrunjah, kjer stanujejo, imajo tudi priročno trgovino in možnost prodaje na domu. Prostor z izdelki mamljivo diši po čebeljem vosku. Točno takšen parfum bi imela, pomislim. Na policah so akacijev, cvetlični, gozdni, kostanjev in hojev med. Na ceniku vidim tudi cvetni prah in matični mleček. Na vinskih steklenicah so obešeni medaljoni. Ko pogledam bližje, vidim, da so to zlata priznanja z mednarodnega ocenjevanja Finger Lakes Wine Competition v ZDA. Gregor pripoveduje, kako se je odločil za nadgradnjo ponudbe z medom. »Ker ideja o pridelavi vina ni nikoli zaživela, sem nekega dne dobil idejo: kaj če bi pridelal medeno vino, torej medico in penečo medico? Saj je bila to vendarle prva naravna alkoholna pijača, ko je človek začel 'krasti' med čebelam,« z navdušenjem pove. Medica je pridobljena iz medu in vode z dodatkom različnih kvasovk, ki povzročijo alkoholno vrenje, pri čemer nastanejo alkohol in aromatične spojine. Peneča medica se pridela enako kot penina ali znameniti šampanjec. Lani oktobra je Ministrstvo za kmetijstvo povabilo nekaj slovenskih vinarjev na promocijo slovenskih vin na mednarodni sejem vin v Hongkong. »Povabljeni smo bili tudi mi. Kitajci so bili navdušeni, mi pa še bolj, ko so naročili prvo paleto steklenic,« se spominja in pove, da je ekspedicijo v Azijo v imenu družine vodila hči Nika, meni pa natoči vzorec dobro ohlajenih »mehurčkov«. Nato še stopiva v priročno klet, kjer mi ponudi cvetlično in kostanjevo medico. Prva je nežna, spominja na jagodni izbor, druga pa na koncu prijetno pogreni. »Želim si ustvariti pravo medeno klet,« mi zaupa in povabi bralce, da pridejo na dom ali pa jih spoznajo na Ljubljanski vinski poti, ki poteka dvakrat letno v centru.
Kontakt: Čebelarstvo Jere, Gregor Jere
040 511 653
Novo naselje 5 b
1261 Ljubljana-Dobrunje
W: http://www.cebelarstvo-jere.si/
E: info@cebelarstvo-jere.si

Šparglji so kraljeva pozno spomladanska zelenjava

šparglji

Ko sem pogledala na zemljevid, kje je Kmetija Ramovž, sem hitro ugotovila, da je ena najbližjih centru Ljubljane. Pri Ruskem carju, tako da je bila pot do njih s kolesom »mala malca«. Vhod na dvorišče in samo dvorišče nakazujeta, da ima ta kmetija dolgo tradicijo. Dogovorjeni smo zgodaj zjutraj in ravno naletim na sortiranje in pakiranje zelenih špargljev. Ko pridejo z njive, jih najprej nežno operejo, sortirajo po debelini in zapakirajo v polkilogramske snope. Nabiranje gojenih špargljev je zelo natančno delo, saj je rastlina občutljiva, poganjki se neenakomerno razvijajo in rastejo en poleg drugega. »Leta 1999 smo jih začeli saditi. Takrat še niso bili popularni. Leta so minevala, odjemalci so se vračali, začelo se je govoriti o nas. Šparglji pa so vedno bolj prisotni v slovenskih gospodinjstvih,« mi ob prihodu na moja radovedna vprašanja odgovarja Milan Ramovž, ki je od staršev domačijo prevzel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je kmetija pridelovala zelje in repo. Danes pa tema dvema poljščinama dela družbo tretja zelena zelenjava. »Prvo leto smo pridelali le trideset kilogramov špargljev. Začeli smo s slabim hektarjem, danes jih imamo sedem.« Zanima me tudi, kako kupec ve, kdaj je špargelj svež in kakšna je razlika med tanjšimi in debelejšimi gojenimi šparglji. »Oleseneli del nakazuje, da je star. Če pa diši in je uporaben od vrha do spodnjega dela, pomeni, da je svež. Pri debelejših in tanjših špargljih ne gre za različno sorto ali daljši čas rasti. Oba rasteta enako dolgo in celo istočasno, a se en bolj odebeli, drugi pa ostane tanjši,« razlaga in doda, da sezona traja le dva meseca. Letos je zamaknjena zaradi dolge zime, bo pa zato trajala nekoliko dlje v junij. Veseli vas bodo, če jih obiščete na domu, prodajajo pa jih tudi na ljubljanski tržnici in v trgovinah. »V kuhinji jih lahko pripravimo na različne načine. Zelo hitro so nared, saj se hitro omehčajo. Na primer z jajci, na žaru s slanino, s sladko smetano in jagodami,« pa na vprašanje o njihovi uporabi na hitro odgovori partnerica Mateja, ki na kmetiji z veliko ljubeznijo pomaga pri vzgoji, pakiranju in prodaji sveže zelenjave. »Zame so šparglji kraljevska zelenjava,« sklene in vas z Milanom povabi, da ju obiščete in poizkusite te sezonske zelenjavne »sadeže«.
Kontakt: Kmetija Ramovž, Milan Ramovž
041 694 696
Danile Kumarjeve ulica 7, 1000 Ljubljana
W: https://www.facebook.com/ramovz/
E: ramovz.milan@gmail.com

Pogled na sotočje rek, Ljubljano in Julijce z ekološke kmetije s tristoletno tradicijo

Ime Podgrad spominja na nekaj, kar je pod gradom, mar ne? Naša naslednja točka ljubljanskega podeželja ima zanimivo ime. Pot do Podgrada je dokaj preprosta. Peljete se do Zaloga, nato pa do prvega ozkega železniškega nadvoza na desni in že ste v vasi. Prva ulica levo v hrib pelje do ekološke turistične kmetije Pri Lazarju, ki ima dolgo, tristoletno tradicijo. Milan Bizjan je zdajšnji gospodar. Ujamem ga v hlevu, na jutranjem ritualu pri kravah. Iz sosednjega hleva kuka bela kobila. Pristopim in pobožam prijazno lepotico. »Lipicanka je,« me seznani in zaželi dobrodošlico. »Krave bodo šle na pašnik ob hiši,« nakaže z roko ter me povabi na razgledno točko, od koder se lepo vidi sotočje treh rek Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. Razgled je naravnost fantastičen. Poleg rek se vidi celotna Ljubljana z okolico. Naša prestolnica deluje s te razdalje kar velika. Dobro se vidijo tudi Julijske Alpe, Zasavsko hribovje, Krim ter obdelovalne površine našega mesta. »Poglej levo,« usmeri gostitelj moj pogled in nakaže dve točki na hribu. »Vidiš dve zgradbi? Bolj levo so ostanki ruševin srednjeveškega gradu Osterberg oziroma Ostri vrh, desno malo nižje je nekdanja vila, imenovana Grad, nekoč prav tako srednjeveški grad oziroma utrdba. Obe zgodovinski točki sta danes priljubljeni pohodniški poti, ki se imenujeta Ostrovrharjeva pot,« opisuje in doda, da pohod s postanki traja tri do štiri ure ter da je pot prehodna vse leto, razen v večjem snegu. »Skrajno levo, med dvema hriboma je nekdanji znameniti kamnolom mlinskih kamnov iz sredine 16. stoletja. To je edinstven in dokaj neznan spomenik kulturne dediščine pri nas.« Dodam, da lahko na ekološki kmetiji Trnulja in Dolenčevem mlinu lahko vidite kamne prav iz tega kamnoloma. Pa tudi, da je ta nekdanji kamnolom danes nadvse zanimivo balvansko plezališče. Gospod Milan me povabi v hišo in razkaže lepo urejene sobe za goste, opremljene s starimi, restavriranimi kosi pohištva. »Pri nas si lahko privoščite tradicionalne slovenske jedi. Glede na sezono lahko kupite domače pridelke, kot so sir, skuta, kislo mleko, jabolka, jabolčni sok, sušeno sadje in žganje,« našteva sogovornik. Prav žganjekuha ima na kmetiji bogato tradicijo. »V dobrem sadnem žganju se okuša lepo cvetico in značilen okus po sadju. Na kmetiji želimo svoje goste tudi izobraziti o prepoznavanju kakovostnega žganja ter dvigniti kulturo pitja,« pomenljivo pove ter doda, da je osnova pridelave žganja zrelo in zdravo sadje. Na kmetiji imajo gostje možnost sodelovati pri kmečkih opravilih v hlevu ali na pašniku ter spoznavati domače živali. Že vrsto let sprejemajo enodnevne ekskurzije šolskih skupin, na katerih otroci spoznavajo ekologijo in se začnejo zavedati, da smo ljudje le del narave. Mladi spoznavajo tudi poklic kmet, ki v razvitem, a ekološko usmerjenem svetu postaja poklic prihodnosti. Z gostiteljem stopiva še do panja, ki je tik ob gozdu s pogledom na kmetijo in sotočje. S čebelarjem Francem Žerjalom sodelujeta v projektu ponudbe apiturizma. Poleg medu lahko gostom ponudijo tudi masažo hrbta z medom, ki očisti vso »nesnago« z našega telesa. »V ponudbi imamo tudi vdihovanje čebeljega aerosola. Ta ponudba nege telesa je prijetna, človeka popolnoma sprosti in napolni z lepimi občutki,« opisuje ter doda, da gostje prihajajo z vsega sveta. »Neka Američanka prihaja vsako leto z manjšo skupino turistov, ki obiščejo Slovenijo ravno zaradi čebel in vsega, kar je povezano z njimi. Ljubljančani, lepo vabljeni k nam na kmete, privoščite si!«
Kontakt: Turistična kmetija pri Lazarju, Milan Bizjan
041 807 146
Podgrajska cesta 9 c, 1129 Ljubljana-Zalog
W: http://pri-lazarju.si/sl/
E: info@pri-lazarju.si

Apiturizem Žerjal, Franc Žerjal
031 835 405
W: http://www.apiturizem.si/cebelarstvo-zerjal/  
E: franc.zerjal@gmail.com

 

Namig za izlet –ogled Posavskega štehvanja

Datum: 23. junij 2018; prizorišče: Savlje 101
Posavsko štehvanje je tradicionalna konjeniška igra, ki je bila leta 2012 vpisana v register nesnovne dediščine. Štehvanje izvira iz Ziljske doline. V Ljubljani so gaZiljani prvič predstavili leta 1935 v sklopu folklornegafestivala Koroški dan na pobudo Franceta Marolta. Ni povsem jasno, kako se je štehvanje razvilo. Izvorimena je nemški in kaže na prvotni način igre, ko jebilo treba sod zabosti (v nemščini stechen). V Ziljskodolino v Avstriji naj bi štehvanje prišlo iz italijanskegaVidma in naj bi bilo kmečka oblika rimske viteškeigre, pri kateri so vojaki v lutko, nataknjenona kol, v diru zasajali kopje.Pri posavskem štehvanju jezdeci, neporočeni fantje, s kovinskim kijem v diru razbijajo lesen sodček. To ponavljajo toliko časa, dokler se sodček ne razbije. Zmagovalec je tisti, ki sodčku zada »usodni« udarec. Konji za štehvanje so ponavadi kmečki, čeprav zadnja leta sodelujejo tudi športni. Konji niso osedlani, so pa okrašeni z različnimi trakovi, ki so vpeti v grivo in rep. Tekma je burna, sledita pa veselica in druženje. Vabljeni!

http://stehvanje.wixsite.com/stehvanje, zvone.milkovic@telemach.net.