torek, 21. 5. 2019

S pravilnim tekom se dlje pride

Na prvem ljubljanskem maratonu leta 1996 je bilo prijavljenih 673 tekačev in tekačic, na lanskem pa že več kot dvajset tisoč. Torej misel, da je tek v zadnjih letih vse bolj popularen, ni za lase privlečena.
Avtor: Miha Štamcar

V Ljubljani je vse več tekaških skupin in zbirališč, kajti tek že dolgo ni več namenjen samo individualcem, temveč je za mnoge tudi eden od načinov druženja. To pa že dolgo velja za tiste, ki se z njim ukvarjajo v ljubljanskih atletskih klubih.

Atletska tekmovanja v teku, hitri hoji, skokih in metih sodijo med eno najstarejših oblik športnih tekmovanj na svetu. Na prvih antičnih olimpijskih igrah leta 776 pr. n. št. je bila na sporedu le ena disciplina – tek na stadionu, šele pozneje so dodali nove discipline z meti in skoki v obliki antičnega peteroboja. Seveda so bila atletska tekmovanja vključena tudi v prve olimpijske igre moderne dobe leta 1896, vendar so se jih lahko udeležili le moški. Šele leta 1928 v Amsterdamu so pravico do tekmovanja dobile tudi ženske.

Kot tekmovalni šport se je atletika v Sloveniji pojavila leta 1887 v Novem mestu, prvo organizirano tekmovanje pa je bilo 33 let pozneje v Ljubljani. Leto pozneje je bil ing. Stanko Bloudek prvi načelnik lahkoatletskega odseka pri Športni zvezi Slovenije, leta 1924 pa so v Spodnji Šiški v okviru športnega društva Hermes ustanovili lahkoatletsko sekcijo. Na začetku je klub deloval na letnem telovadišču v Tivoliju, leta 1930 pa se je po zaslugi Stanka Bloudka preselil na zdajšnje prizorišče. Takrat so 400 metrov dolgo krožno atletsko stezo okoli nogometnega igrišča uporabljali še kolesarji in motociklisti, danes so njeni uporabniki atletska društva Mass Ljubljana, Kronos in Olimpija, medtem ko Slovan deluje na Kodeljevem.

Atletsko društvo Mass Ljubljana

»Leta 1997 smo organizirali evropsko prvenstvo za mladince, ki je bilo po tekmovalni plati zelo uspešno, saj je padel tudi svetovni mladinski rekord. Toda sama organizacija nam je prinesla hude izgube. Zato smo se leta 2001 na mojo pobudo prečlanili v atletsko društvo Mass Ljubljana, ki nadaljuje tradicijo atletike in kluba na stadionu v Šiški,« je o najuspešnejšem slovenskem atletskem klubu v zadnjih osmih letih dejal Albert Šoba, uradno sicer sekretar kluba, ki pa je v resnici veliko več. Med drugim je tudi atletski trener, njegov najbolj znani varovanec je bil Matic Osovnikar.

Atletsko društvo Mass deluje v vseh kategorijah, največji poudarek pa daje vrhunski atletiki. Že več kot dvajset let nastopa v evropskih klubskih pokalih, in to samo s slovenskimi atleti in atletinjami. »Politika našega kluba je usmeritev v vrhunski šport. Zavedamo se, da ne more biti vsak vrhunski atlet, toda če nimaš te usmeritve, potem nikoli ne prideš tja. Žal pa športna politika v Sloveniji tega ne podpira. Govorim o zakonu o športu, iz katerega izhajajo vse športne politike slovenskih občin, tudi ljubljanske. Ta zakon namreč ne predvideva financiranja članskega športa, tako da je športnikom otežena pot do svetovnega vrha. Zato moraš biti že v mladinski konkurenci v samem vrhu, da vidiš neko prihodnost tudi kot član. Če naša država ne bo podpirala članskega športa, bo ta propadel,« opozarja Šoba.

»Že osmo leto smo najboljši atletski klub v Sloveniji, zato verjetno s strani mesta dobimo nekaj več denarja od drugih ljubljanskih klubov. Toda tega denarja ne moremo dati svojim članom, prav tako ne moremo kupiti krogel, palic, ovir ali štartnih blokov, saj denar, ki ga dobimo, ni temu namenjen. Na srečo imamo odličnega pokrovitelja, trgovino Mass, ki jo vodi nekdanji vrhunski atlet Sašo Apostolovski. Veliko nam pomaga tudi naš nekdanji predsednik Dušan Olaj. Z denarjem, ki ga dobimo od mesta, lahko pokrivamo le trenerje in delo pri mlajših selekcijah, onemogočeno pa nam je financiranje vrhunskih atletov, ki si želijo tudi kaj več, kot le to, da lahko trenirajo.«

foto

Čeprav so v klubu usmerjeni v vrhunsko atletiko, veliko pozornosti namenjajo tudi najmlajšim. »Zelo malo otrok, ki prvič pride v klub, pravilno teče. Ampak kdo bi jih lahko naučil? Ko gledam rekreativce, kako tečejo po Ljubljani, mi gredo lasje kar pokonci. Seveda, nihče jih nikoli ni učil, kako pravilno teči. Tek je precej kompliciran, zato otrok ni lahko naučiti pravilnega teka. Toda tisti, ki ima boljšo tehniko, lahko bolje izkoristi svoje sposobnosti, lažje in dlje časa lahko teče,« poudarja Šoba.

Na atletskem stadionu v Spodnji Šiški poleg atletskega društva Mass domujeta še dva kluba, toda že v bližnji prihodnosti bodo vsi trije vsaj za nekaj časa brezdomci, saj naj bi ga temeljito prenovili. »Seveda nisem proti prenovi, vendar nam nihče ne odgovori, kje bomo trenirali pozimi, ko bodo objekt porušili. Sam sem predlagal možnost, da bi ga postopoma obnavljali. Če bi najprej naredili krožno dvorano, bi bili preskrbljeni, tako pa ne vem, kje bomo trenirali pozimi.«

Atletsko društvo Kronos

»V našem društvu imamo vse kategorije razen najmlajših. Največ se jih vključi okoli 14. leta, običajno so to tisti, ki so že prej trenirali kakšen drug šport. V smučarskih skokih, gimnastiki, alpskem smučanju morajo biti otroci stari 6, 7, 8 let, da osvojijo tehniko, medtem ko sta pri atletiki pomembnejša moč in eksplozivnost, kar pride šele z leti. Trenutno imamo okoli 350 vpisanih članov. Trudimo se vzgojiti svoj kader, s katerim potem tekmujemo. Mislim, da smo po uspehu primerljivi s celjskim Kladivarjem, za atletskim društvom Mass,« je na Kronosove uspehe ponosen predsednik Niko Muhič.

»V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je podrl sistem financiranja športa v Ljubljani, zato je v atletskem klubu Olimpija zmanjkalo denarja za atlete in trenerje. Odločili smo se ustanoviti nov klub, ki je deloval na podlagi članarin in prispevkov. Vse skupaj smo naredili veliko bolj gospodarno, tako da smo pridobili veliko honorarnih trenerjev,« je Muhič spregovoril o začetkih Kronosa, ki posveča pozornost vsem atletskim disciplinam.

»Do 15. leta treniramo mnogobojsko, se pravi v različnih disciplinah in z različnimi trenerji. Enkrat tedensko vsi skačejo v višino, mečejo kopje, kladivo … Ker je težko uspeti v tekaških disciplinah, smo se bolj usmerili v skoke in mete, čeprav pokrivamo tudi sprinte in tek na srednjih in dolgih progah. Vendar je v atletiki težko uspeti, na svetovnih prvenstvih nastopa več kot 200 držav. Za primerjavo: v nordijski kombinaciji, kar trenirata moja sinova, jih je recimo le deset.«

Muhiča, ki je tudi sam trener, ne moti, da na stadionu v Spodnji Šiški delujejo trije ljubljanski klubi, prav tako z nestrpnostjo čaka na njegovo prenovo. »Če pametno razporedimo ure, se da čisto dobro trenirati. Sicer v atletiki ves čas improviziramo: v Novem mestu so zgradili krožno dvorano, ki jo pozimi tudi sami velikokrat izkoristimo. Zato me ne skrbi, če bomo leto ali dve brez dvorane v Ljubljani. Če bodo načrti uresničeni, bo za atletiko v Ljubljani dobro poskrbljeno. Prej ko bodo začeli prenavljati, bolje bo za nas,« je prepričan.

Atletski klub Olimpija

Pred šestimi leti je nekoč najuspešnejši slovenski atletski klub, Olimpija, za katerega je do konca svoje bogate in uspešne kariere tekmovala prva slovenska atletinja z olimpijsko kolajno, Brigita Bukovec, po dolgih letih krize stopil na novo pot. »Olimpija je bila pred stečajem, danes pa je klub spet stabilen. Vsako leto širimo programe, imamo velik strokovni kader, tako da so lahko skupine manjše in je tudi kakovost dela toliko višja. Lahko bi dejali, da smo v vzponu,« je o preporodu kluba, katerega začetki segajo v leto 1946, spregovoril Gregor Grad, direktor in strokovni vodja atletskega kluba Olimpija.

V klubu so morali začeti skorajda z ničle, zato največ pozornosti še vedno namenjajo mlajšim kategorijam. »Imamo veliko mladih, ki rastejo skupaj z nami in prehajajo iz selekcije v selekcijo. Pomembno je, da z otroki delamo kakovostno, potem pa se sami odločajo. Veseli me, da nimamo velikega osipa, da so aktivni, je pa res, da nobenega otroka ne silimo v tekmovanja. Otroci lahko tekmujejo, če si to želijo, staršem pa že v začetku povemo, da ne želimo izvajati nikakršnega pritiska na otroka glede rezultatov. Kajti če otrok sam izrazi željo po tekmovanju, veliko raje tekmuje,« je prepričan Grad.

V Olimpiji otrok tudi ne silijo trenirati, česar si ne želijo. »A jih usmerjamo, če vidimo, da so za kakšno panogo bolj nadarjeni. Tako smo imeli deklico, ki je bila odlična za mete, vendar je imela pomisleke. Toda ko je šla nekajkrat na tekmovanja, je vedno zmagala: danes pa z veseljem meče in je s tem zadovoljna.«

Tudi v atletskem klubu Olimpija z zanimanjem spremljajo, kdaj se bo prenovil stadion v Spodnji Šiški. »Žal še nihče ni pristopil k nam, da bi nam povedal, kdaj se bo to zgodilo. Največ izvemo iz medijev. Eden od načrtov je, da bi se v tem obdobju atletika preselila na Kodeljevo, toda vprašanje je, kaj bo ob zimskih mesecih. Upam, da se bo našla rešitev, kajti drugače ne vem, kako bomo v klubu zadržali otroke,« je še dejal Grad.

Akademsko atletsko društvo Slovan

Edino ljubljansko atletsko društvo, ki ne deluje v športnem parku Šiška, je akademsko atletsko društvo Slovan, ki že 20 let pripravlja in izobražuje tekače, da bi tekli zdravo in hkrati dosegli svoje tekaške cilje.

»Pozimi večinoma delujemo v dvoranah na Kodeljevem, pretežno na Fakulteti za šport, s katero bi si sicer želeli bolj poglobljenega sodelovanja. Tudi poleti del vadbe opravimo na Kodeljevem, druge tekaške vadbe pa v Tivoliju. Atletsko šolo za najmlajše, ki je vrata odprla pred tremi leti, smo letos razširili. Letos bomo mlade tekmovalce prvič peljali tudi na kakšne tekme, vendar za zdaj samo osnovnošolce. Programi vadbe so prilagojeni starosti in biološkemu razvoju otrok in mladostnikov ter so odličen način preživljanja prostega časa,« je del dejavnosti akademskega atletskega društva Slovan predstavil koordinator športnih programov Matej Pogačar.

»Ob atletiki za najmlajše imamo še druge sklope vadb. En sklop je namenjen rekreativni vadbi za odrasle, kjer imamo šolo teka, vadbo za začetnike, splošno skupino, ki jo imenujemo skupina nasmejanih tekačev, napredno skupino, v kateri so tekači, ki se udeležujejo rekreativnih prireditev od 10 km do maratona, ter zahtevno tekaško vadbo. V njej so tekači, ki si želijo nadgraditi svoje dosežke na različnih tekaških prireditvah in obenem vaditi v manjši skupini motiviranih tekačev z jasnimi cilji. Trenažna sredstva so individualno prilagojena sposobnostim in ciljem vsakega posameznika.«

Veliko pozornosti namenjajo tudi tistim, ki so poškodovani ali se rehabilitirajo po poškodbah. Cilj tekaške klinike je poskrbeti za specifične potrebe vsakega tekača, od začetnika do vrhunskega športnika. Pomagajo jim z različnimi diagnostičnimi sredstvi in skrbno načrtovanimi protokoli vadbe, prehrane in regeneracije. Opravljajo tudi kineziološke preglede, s katerimi se želijo čim bolj približati željam in potrebam posameznika, ob tem pa upoštevajo njegov zdravstveni status.

»Organiziramo še različne tekaške tabore za svoje člane, pa tudi zunanje, skratka za vse, ki se nam želijo pridružiti. Tekaški tabori so običajno na morju, imamo pa tudi tečaje in tabore teka na smučeh. V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in Športno zvezo Ljubljane vsako leto pripravljamo programe rekreativne vadbe za občane. Programe vadbe sofinancira Mestna občina, zato so za uporabnike brezplačni,« je še dodal Pogačar, ki bi rad čim več ljudi privabil k teku.

Tekaški klub Šmarnogorska naveza

V zadnjih letih je med ljubitelji teka vse bolj priljubljen gorski tek. Seveda ni tako razširjen kot »navaden« tek, vendar ima svoje zveste navdušence. Mednje zagotovo sodi tudi Bojan Novak, trener in predsednik tekaškega kluba Šmarnogorska naveza. Pod Šmarno goro deluje še klub za gorske teke Grmada.

»Meni je bil gorski tek pisan na kožo. Že to, da se trening odvija v naravi, je zame nekaj posebnega. Ni lepšega kot premagati goro od vznožja do vrha, na koncu pa si še nagrajen s čudovitim pogledom. Čeprav že dolgo ne tekmujem več, grem še vedno zelo rad teč v naravo. Niti zamisliti si ne morem, da bi na stadionu delal kroge ali da bi tekel po ulicah,« o lepotah gorskega teka pripoveduje Novak. Čeprav je gorski tek naporen šport, je v klubu tudi veliko mladih tekačev. »Ljudje k nam prihajajo spontano. Gorski tek ni masoven šport, še zlasti ne tekmovalni gorski tek, toda otroci vseeno radi pridejo do nas in trenirajo skupaj z nami.«

Najodmevnejše tekmovanje, ki ga Šmarnogorci prirejajo, je že vse od leta 1979 Tek na Šmarno goro. Petindvajset let pozneje je Tek na Šmarno goro s finalom svetovne gorskotekaške velike nagrade WMRA Grand Prix in dodelitvijo prestižnega statusa IAAF permit, ki ga podeljuje mednarodna atletska zveza, dosegel svoj vrhunec. Od takrat Tek na Šmarno goro predstavlja enega vrhuncev sezone gorskega teka v svetovnem merilu: tudi letošnji 40. Tek na Šmarno goro bo obenem finale svetovnega pokala. Druga pomembna prireditev je Rekord Šmarne gore, ki je nekoliko mlajša. Prirejajo jo od leta 1996, običajno poteka junija, trenutni rekorder pa je Eritrejec Petro Mamu, ki je predlani potreboval enajst minut in osem sekund, da je prišel na vrh Šmarne gore.