petek, 13. 3. 2020

Skriti zakladi muzejev v Ljubljani

Od uganke do skalpa, ki je več kot to

Jelka Šutej Adamič

 

Muzeji v Ljubljani hranijo nemalo zakladov, nenavadnih predmetov, med katerimi jih je veliko skritih očem javnosti. Tokrat vam predstavljamo dva: šifrirni stroj Enigma iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije in čanco iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Enigma, ime pomeni uganka, je v muzeju pristala povsem naključno. Okoli leta 2000 so jo dobili iz Železniškega muzeja in sprva niso natančno vedeli, kaj je to. Vedeli so, da gre za šifrirni stroj in da je nemški izdelek. Menili so, da bo že čas prinesel spoznanja o tem, kaj so dobili. In res. V Angliji so takrat iz muzeja Bletchley Park ukradli šifrirni stroj Enigma, v muzejskem zborniku poroča Ivo Vraničar. In iskanje podatkov se je začelo.

Prvi podoben primerek so patentirali v Nemčiji ob koncu prve svetovne vojne. Razvil jo je nemški elektroinženir Artur Scherbius (1878–1929). Sprva je bila namenjena civilnemu trgu (npr. za komuniciranje med bankami), ko pa so proti koncu leta 1920 zanimanje za napravo pokazale nemške oborožene sile, je izginila s civilnega trga. Nemška vojska je zaslutila uporabnost tega aparata in pospešila njegov razvoj. V času najhitrejšega razvoja se je z razbiranjem kod ukvarjalo 7.000 ljudi! Uspehi niso izostali, Angležem je uspelo prebrati strogo varovana nemška sporočila. Nekateri menijo, da se je druga svetovna vojna prav po zaslugi teh uspehov končala vsaj pol leta prej, kot bi se sicer.

V Sloveniji tri Enigme?

»Zadeva je videti kot pisalni stroj, bistveni deli so tipkovnica, koluti, lučke, ki ustrezajo tipkovnici, in sprednja stikalna plošča,« popisuje Vraničar. Enigma iz MNZS je Enigma I, standardna trikolutna izvedba, ki so jo uporabljali v vermahtu, žal pa ni popolna. Nima lesene škatle, v kateri so jo hranili, plošče z žarnicami in stikalne plošče. Ne ve se niti, kdo jo je uporabljal in kje. Morda pa tudi to še kdaj pride na dan. Dejstvo je, da je bilo narejenih vsaj 40.000 Enigem, toda ohranjenih jih je le nekaj sto. »Enigma ni bila tako zelo skrivnostna zadeva, kot menijo ljudje,« pripoveduje kustos MNZS Marko Ličina. »Pogosto so jih imele podmornice, tudi enote nižjega ranga, recimo polk, saj so morali vsi pošiljati šifrirana sporočila. Zanimivo pa je, da naj bi bil prvi predenigmovski stroj na rotorje patentiran v Ljubljani.«

Enigme so v muzejskih ali zasebnih rokah, skoraj 300 je takih, ki so se uporabljale v drugi svetovni vojni. V Sloveniji naj bi bile tri tovrstne Enigme, ena v Muzeju novejše zgodovine. Sicer pa originalni šifrirni stroji v vseh mogočih izvedbah na dražbah dosegajo astronomske vsote in so med zbiratelji zelo cenjeni. Prav zaradi astronomskih vsot, ki jih dandanes dosegajo Enigme na trgu starin, vojaških artefaktov, so navadnim smrtnikom povsem nedostopne.

Čanca, več kot skalp

Na drugem koncu mesta, v Slovenskem etnografskem muzeju, hranijo redko originalno čanco, trofejo glave, preparirane po posebnem postopku. Deset let so jo predstavljali v sklopu stalne razstave, zdaj pa je že dobro leto v depoju. V Icomovem kodeksu etike za naravoslovne muzeje namreč beremo, da so človeški ostanki občutljivo etnografsko gradivo, ob katerem morajo ustanove ves čas spoštovati posebne etične in znanstvene standarde. Trofeja se tako bolje počuti skrita pred očmi javnosti, seveda pa je še vedno na voljo za znanstvene raziskave.

Gre za čanco ubite Indijanke plemena Švar iz Ekvadorja, ki jo je leta 1934 Slovenskemu etnografskemu muzeju podaril diplomat Ivan Švegel. Glava je vsaj dvakrat manjša od originalne, ker se je med zahtevno preparacijo skrčila. Indijanci so namreč pripravljali čance po posebnem postopku. Previdno so odstranili lase skupaj z obrazno kožo, pri čemer so ohranili vse obrazne značilnosti in mimiko, ki jo je bojevnik izražal v junaškem trenutku smrti. Skrbno so ohranili vse obrazne dlačice, znamenja in drugo, še posebej pozorno pa so ravnali z lasmi, ki so med temi ljudstvi veljali za simbol moči. Najprej so zarezali kožo od temena do tilnika in jo odrli z glave in vratu. Prekuhali so jo v vodi z dodanimi izbranimi zelišči, da se je pri tem utrdila in razkužila, jo nato obesili na palico in zašili raztrganine. Pogosto so zašili tudi usta, da se slaba energija žrtve ne bi širila po naselbini zmagovalcev. Potem so glavo napolnili z vročim peskom in ob tem izrekali magične formule in molitve. Trofejo je nato bojevnik nosil okoli vratu. Žal so turisti kmalu zavohali tovrstne »spominke«, zato so nekateri Indijanci nadaljevali lov na glave, da bi za trofeje prejeli plačilo.

Čanca, ki jo hrani SEM, je imela ob pridobitvi še zametke gnid, verjetno zato, ker so bili Indijanci pri ohranitvi lasišča še posebej pazljivi, da ga ne bi kakorkoli poškodovali. Božo Škerl je v Slovenskem etnografu (6/7, 1953–1954) podrobno predstavil čanco in pisal tudi o kultu lobanj, razširjenem po vsem svetu. Osredotočil se je na vprašanje obravnave »ulovljenih« glav, izdelavo trofej kot znamenj zmage, uspehov in fetišev, ki prinašajo zmagovalcu in vsej naselbini srečo, dobro letino, plodovitnost itd. Načini obdelave odsekane glave so bili zelo različni, nekatera ljudstva so ohranila le skalp (lasišče) ali samo koder las ubitega bojevnika.

LEAD Pri Indijancih, kot piše Mojca Terčelj, ne razmišlja glava, temveč srce. Glava je le izvajalka, posebno moč pa imajo predvsem lasje, zlasti pri bojevnikih.

Čanca, foto: Nada Žgank, Dokumentacija SEM

Šifrirni stroj Enigma, foto: Arhiv Muzej novejše zgodovine Slovenije