torek, 21. 7. 2020

Skrivnosti muzejev

Majolika v Narodnem muzeju Slovenije
Avtorica: Jelka Šutej Adamič

Narodni muzej Slovenije hrani vrsto vrednih predmetov premične dediščine – le kdo ne pozna situle z Vač, neandertalske piščali iz Divjih bab ter idola ali deblaka z Ljubljanskega barja? Toda tokrat nam bo dr. Mateja Kos z Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, kjer skrbi za keramiko, steklo, slikarstvo in skulpture, predstavila majoliko.

Ta mesec bodo namreč v muzeju otvorili občasno razstavo majolik, predstavili keramično tehniko za njeno izdelavo in jo postavili na ogled kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Razstavo so pripravili v sodelovanju s sodelavci Medobčinskega muzeja Kamnik.
Na Slovenskem keramične tehnike za izdelavo majolik niso poznali vse do dvajsetih let 18. stol. Majolika (oblika posode) je postala priljubljena v 19. in 20. stol., ko so zlasti v drugi polovici prejšnjega stoletja sloveli izdelki keramične tovarne Svit Kamnik. Majolika je zagotovo tudi eden najbolj zanimivih turističnih spominkov. Posebna oblika ročke za vino je ime dobila po keramični tehniki majolika, ta pa je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stol. izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.

Del slovenske identitete – uvožen

Majolika, posoda za vino s kroglastim trebuhom in trilistnim ustjem z lijem, ima v slovenski ljudski umetnosti poseben status, saj je simbol zabave v dobri družbi in s tem užitka ter dobrega počutja. Je tako rekoč mitološki predmet, tako kot panjska končnica ali kozolec, tesno povezan s posebnostjo slovenskega naroda. Obenem gre za pivsko posodo in je zato že skoraj del slovenske duhovne identitete.
Dr. Mateja Kos razlaga, da je majolika za nas zanimiva predvsem kot v svojem času prestižna keramična tehnika, za katero je značilna uporaba kositrove glazure. V glazuro namreč dodajo kositer, ki povzroči, da je po žganju bleščeče neprozorne bele barve. »Iz arhivskih virov vemo, da so jo samo na ozemlju sedanje Slovenije izdelovali le zelo kratek čas v sredini 18. stol. Vse naše delavnice in tovarne, tudi kamniška, so uporabljale drugo zvrst keramike, belo prst. Zato se zastavi zanimivo vprašanje, od kod ime za posodo, ki ji strokovno rečemo ročka za vino, majolika. In kako to, da ima posebno mesto v slovenski ljudski in popularni kulturi? Od kod, če te tehnike pri nas niso uporabljali? Pa še sama oblika posode z okroglim trebuhom, poudarjeno nogo in trilistnim ustjem z livkom prav tako prihaja iz italijanskih dežel,« razmišlja Mateja Kos in zaključi, da smo jo očitno posvojili, tako kot tudi narodno nošo, ki je prav tako umetna tvorba. Za muzealce je bila zanimiva ta dvojnost med uvoženo obliko in njenim statusom kot del slovenske ljudske kulture.

Še nekaj drugih ocvirkov

Seveda me je zanimalo, katera je najstarejša ohranjena majolika in ali jo hranijo v muzeju. »Odvisno,« se mi je v odgovor nasmehnila sogovornica. »Če govoriva o obliki posode, potem je v zbirki uporabne umetnosti (od srednjega veka naprej) gotovo najstarejša tista, ki so jo arheologi med potapljanjem našli v Ljubljanici in je s konca 14. stol. Če govoriva o najizvirnejši, bi izbrala med izdelki ljubljanske tovarne Dekor. Če pa se odločamo znotraj keramičnega materiala, torej majolike, pa bi omenila dve vazi v obliki albarella z motivom Vanitas iz časa med 1560 in 1570.«
Pomodrovala sem, da se je majolika med Slovenci prijela, ker radi zaužijemo kapljico rujnega. »Tega ne vemo, očitno pa je bilo pitje (in je še) kar popularna zabava. Res pa je zanimivo, da ne vemo, zakaj se je ta oblika pri nas tako prijela.«