petek, 22. 3. 2019

Slovenski zapori so varni

Intervju z dr. Draganom Petrovcem

Avtor: Tomaž Grdina, OPRO, zavod za aplikativne študije

»Sem in tja se res zgodi kakšen pobeg, ampak s tega vidika so slovenski zapori varni. V zadnjih 10 letih je pobegnilo le 8 ljudi in v zadnjih 20 letih je na prostosti uspelo ostati le dvema. Večja težava kot pobegi sta zmanjševanje pomena rehabilitacije in povečevanje represije,« je začel pogovor dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo, po oceni tujih izvedencev vodilni strokovnjak za izvrševanje kazni zapora, ki poučuje penologijo na podiplomskem študiju na Pravni fakulteti, na Fakulteti za socialno delo in na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Ljubljani.

Nekaj let se že govori, da zapori na Povšetovi niso več primerni za svoj namen. Kaj so njihove glavne pomanjkljivosti in kako se to kaže pri zapornikih in zaporniških delavcih?

Za ta zapor že nekaj desetletij ugotavljamo, da je skrajno neprimeren tako za obsojene kot za osebje. Še posebej zato, ker je tu veliko pripornikov, pripor pa je že sam po sebi težja situacija od zapora. Priporniki imajo bistveno bolj omejeno gibanje, ne vedo, kaj jih čaka. Formalno so sicer nedolžni, kljub temu formalnemu statusu pa imajo dosti hujši režim kot obsojeni. Tako se že desetletja govori o potrebi po novem zaporu. Končno se pripravlja začetek gradnje, za katero pa nikoli ne veš, kdaj se bo v resnici položil temeljni kamen, saj je to vprašanje financ, interesov, odločitev, spreminjanja vlad, menjave direktorjev zaporske uprave. Upanje je nekoliko večje, ker smo končno dobili načrt, našli parcelo, ne vem pa, kako je z zagotavljanjem denarja, saj ima vsak proračun svoja gibanja in ne vem natančno, kakšna je usoda tega zapora v trenutni finančni skici. Gotovo je, da je nov zapor potreben.

Bo novi zapor bistveno večji?

Menim, da je novi zapor prevelik. Na pravosodju je svoj čas veljala usmeritev, da ni nič narobe, če je več prostora. Niso se pustili prepričati, da je skušnjava, da bi ta prostor zapolnili, velika. Da se utegne zgoditi, da več ko zgradiš zaporov, več jih zapolniš. To je slab trend, ki se potrjuje marsikje po svetu. Slovenija je bila dolga desetletja izjema, ker se je število ljudi v zaporih vztrajno nižalo, od leta 1995 pa raste. Do leta 2000 smo njihovo število podvojili in smo bili edina država na svetu, ki je v petih letih število zapornikov podvojila. Vendar je to število še vedno majhno, trikrat manjše od evropskega povprečja.

Merjeno na sto tisoč prebivalcev?

Tako je. V letih 1995–96, ko smo imeli verjetno svetovni rekord, smo imeli 32 zapornikov na 100.000 prebivalcev, Amerika jih je imela okrog 740, Rusija 400, povprečje v Evropi je bilo približno 120. Zdaj smo zlezli na 65–70, kar je še vedno bistveno manj od evropskega povprečja. Za nas, ki se spomnimo tistih zlatih časov slovenske penologije, je to povišanje kljub vsemu nezaslišano. Ljubljanski zapor ravno tako poka po šivih in treba je nekaj narediti. Nekaj malega se rešuje s premestitvami v druge slovenske zapore, ki so manj zasedeni. Če bi vzel vse slovenske zapore skupaj, je povprečna zasedenost okrog 105 odstotkov, se pravi nič posebnega. Za ponazoritev, da prenaseljenost sama po sebi ne pomeni skrajne stiske, lahko omenim ženski zapor na Igu, ki je imel med letoma 1975 in 1985 okrog sto obsojenk, približno toliko kot danes. Tam je neprimerna arhitektura, ogromne sobe s po 15 obsojenkami, z majhnimi možnostmi intimnega prostora, pa vendar so se tam dobro počutile, ker je vladalo dobro ozračje, ker je bil režim odprt, ker je bilo ravnanje z njimi humano, s čimer smo nadomestili prikrajšanja zaradi arhitekture in prostorske utesnjenosti. Človek, ki gre vsak petek domov in se vrne v nedeljo zvečer, bo razmeroma zlahka prenesel bivalne utesnitve, saj je kompenzacija več kot dobra. Ob tem je treba poudariti, da je počutje osebja in obsojenih v ljubljanskem zaporu že vsa leta in desetletja na dnu. Nismo imeli sreče z vodstvom zavoda, ki bi to znalo obrniti na bolje.

Kako se to razpoloženje kaže, meri?

Od leta 1980 vsakih pet let poteka precej zahtevna raziskava, pri kateri merimo socialno klimo v vseh slovenskih zaporih na podlagi natančnih vprašalnikov za vse zaposlene in obsojene oziroma za tiste, ki v anketiranje privolijo, teh je vedno večina. Dobimo sliko, ki jo sami podajo. Eden takih primerov, ki je prav presenetljiv, je iz leta 1985, ko so se obsojenke na Igu počutile veliko bolje, kot se je počutilo osebje v petih drugih zaporih v Sloveniji. Ta podatek bi moral biti zgovoren za raziskavo, kaj je v drugih zaporih tako slabo in kaj je bilo na Igu tako dobrega. Predvsem za to potrebuješ osebje, ki se je pripravljeno odpovedati tradicionalni moči nad obsojenimi. Zakon v zaporu omogoča zlorabe in manipulacije vseh vrst, za katere ni treba odgovarjati, ker šteje kot nujni režim, saj zapor je zapor. Če se temu odpoveš, če ustvariš bolj demokratično skupnost, kar ni težko, dobiš zapor, ki je bolj habilitacijsko usmerjen in ne le maščevalno.