petek, 22. 11. 2019

Šmarna gora za zahtevne izletnike

Avtor: Rok Kušlan

Preden so ga poimenovali po Marijini cerkvi na vzhodnem vrhu, se je ta hrib imenoval Holm, osamelec, kar je gledano iz Ljubljane povsem logično ime. S svojo markantno podobo je Šmarka od nekdaj predstavljala cilj Ljubljančanom in Kranjcem oziroma Slovencem. Že prva omemba Šmarne gore iz leta 1314 omenja podeljevanje odpustkov romarjem in še danes romamo tja, bolj kot kadarkoli. Šmarno goro na leto obišče približno 100 000 obiskovalcev, kar pa je ob dejstvu, da to pomeni manj kot 300 ljudi na dan, nemara celo nekoliko nizka številka. Res je le, da so romarje v pravem pomenu besede že v 19. stoletju zamenjali izletniki, te pa so po slovenski osamosvojitvi povsem izpodrinili rekreativci, ki jim Šmarna gora ponuja vsakovrstne izzive. 

Tokrat bomo Šmarno goro obiskali v vlogi izletnikov, kar pa še ne pomeni, da bo izlet mala mal'ca, saj je prvi del poti zahteven oziroma izjemno zahteven (odvisno od poti, ki jo bomo izbrali) in se ga je treba lotiti zbrano in odgovorno, s primerno obutvijo in ob suhem vremenu. Šmarno goro bomo najprej obkrožili, nato pa še prečili in razen na odseku od sedla do vrha Gore nam nihče ne bo hodil po prstih, na nekaterih odsekih pa bomo celo osamljeni. Vsekakor pa bomo »Šmarko« polno začutili. Takrat se spomnimo verza največjega pesnika med šmarnogorskimi romarji, Prešerna, ki je svoj hommage Šmarni gori začel z mislijo: »Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!«

Z mestnega avtobusa linije 25 izstopimo na postaji Medno, od koder nadaljujemo kakih 200 metrov proti Ljubljani, nato pa pri kapelici zavijemo levo na cesto, od koder že zagledamo nosilec brvi preko Save. Na nasprotnem bregu zavijemo levo in sledimo markacijam, ki pripeljejo do vznožja Grmade pri gostilni Kovač.
Tukaj se glede na izkušnje odločimo za nadaljevanje poti, pri čemer je nujna stvarna presoja, saj je v nadaljevanju opisana pot najzahtevnejša in najnevarnejša, ne le od vseh poti na Šmarno goro, pač pa sploh od vseh poti, ki imajo izhodišča na postajah Ljubljanskega potniškega prometa. Če izkušenj nimamo, levo od gostilne zagrizemo v kolena po Westrovi poti, ki nam bo že s svojo izredno strmino povzročila zadosti težav. Sicer gremo desno po cesti in po dobrih 100 metrih zagledamo kažipot za Plezalno oziroma Pogačnikovo pot. Po krajšem vzponu pridemo do kamina, skozi katerega ob jeklenici splezamo po lesenih stopnicah in skobah na ozko polico, po kateri pridemo do navpične stene, ki jo premagamo s pomočjo lestvenih klinov in jeklenice. Sledi še ena polička in še nekoliko bolj zoprna navpična stopnja. Po približno dvajsetih minutah je plezanja konec, a strmina še kar ne odneha.

Po nekaj minutah prilezemo do mesta, kjer se plezalna pot priključi Westrovi, le nekaj korakov naprej pa je križišče Westrove in Krožne poti svobode okrog Šmarne gore, na katero stopimo. Krenemo na desno, torej nasproti urinemu kazalcu. Kmalu spet stopimo na zelo izpostavljen odsek, kjer moramo celo nekoliko poplezati, v našem primeru navzdol, do drzno postavljene klopi.

Za klopjo je najhujše za danes za nami. Pot večinoma ohranja višino in je označena s knafeljčevo markacijo s črko S. Kadar slednja umanjka, nam bo v pomoč rumena puščica, ki kaže smer tradicionalnega šmarnogorskega teka. Sledi veliko dobro označenih križišč, tako da z orientacijo ni problemov. Stopamo po pobočju Gore in počasi pridobivamo višino, čez čas pa se pridružimo Skaruški poti na Goro in se začnemo hitreje vzpenjati. Kmalu pridemo do lese pašnika na sedlu, kjer se Pot svobode odcepi desno navzdol po ozki blatni stezi, nato pa spet stopimo na pobočje Grmade in po krajšem vzponu pridemo na cesto na Goro oziroma Vozno pot, s katere kmalu zavijemo levo. Že po nekaj korakih pridemo do novega razcepa, kjer gre desno Kovačeva steza v dolino, mi pa nadaljujemo levo in kmalu pridemo do Westrove poti. Tukaj zavijemo levo na greben Grmade in spet pošteno ugriznemo v kolena. Po približno četrt ure strmina le nekoliko popusti in čez nadaljnje četrt ure stojimo na vrhu Grmade, ki je s 676 metri nad morjem najvišja točka današnjega pohoda. Z vrha se spustimo na sedlo in po grebenu mimo kapelice svete Sobote v dobrih desetih minutah prilezemo na vrh Šmarne gore, kjer si lahko privoščimo razkošen planinski počitek z gostilno in sončnim razgledom.
Ko smo pri volji, ob pritrjenem daljnogledu poiščemo začetek Partizanske poti in se po njej strmo spustimo v Šmartno, kjer mimo cerkve, šole in pokopališča pridemo do avtobusne postaje linije 8. Opisana pot od nas terja približno tri ure in pol hoje.