sreda, 18. 12. 2019

Smučanje je še vedno nacionalni šport

V zadnjih letih zime niso radodarne s snegom, toda alpsko smučanje je v Sloveniji še vedno med najbolj priljubljenimi športi.
Avtor: Miha Štamcar

Seveda to velja tudi za Ljubljančanke in Ljubljančane, čeprav je njihovo najbližje smučišče Krvavec od njih oddaljeno okoli 30 km, še dlje pa je do Starega vrha in Velike planine. Toda ker alpsko smučanje sodi med dražje športe, je vse več ljubiteljev zimskih športov svojo sprostitev našlo v teku na smučeh, ki je bistveno cenejše in tudi tekaške proge so bliže – če je seveda dovolj snežnih padavin. 

Smučanje ima v Sloveniji dolgo zgodovino. Le kdo ne pozna bloških smučarjev, o katerih je že leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske pisal Janez Vajkart Valvazor, zanimivo pa je, da se nikoli niso razširili zunaj Bloške planote. Prvi pisni viri o smučanju na Slovenskem so sicer še starejši, iz leta 1549, ko je izšla knjiga barona Žige Herbersteina z naslovom Moskovski zapiski, v kateri je opisal smučanje in objavil grafiko smučarja. Po Valvazorju se je natančnejšega raziskovanja te oblike smučanja lotil Rudolf Badjura, ki velja za začetnika organiziranega smučanja v Sloveniji. Organiziral je številne tečaje v Bohinjski Bistrici, bil pa je tudi pobudnik prvega slovenskega smučarskega kluba leta 1920 v Ljubljani, kjer je bila dve leti pozneje ustanovljena Jugoslovanska zimskošportna zveza.

Ljubljanska smučarija

Vse to samo dokazuje, da je bila Ljubljana še kako vpeta v smučanje, zato ni nobeno presenečenje, da v mestu delujejo številni klubi in da je Ljubljana dala številne vrhunske alpske smučarje, kot so Mateja Svet, Rok Petrovič, Andreja Leskovšek, Urška Hrovat, Veronika Šarec pa tudi Žan Kranjec, član smučarskega društva Novinar.
»V klubu se vedno radi pohvalimo z njihovimi uspehi. Neprekinjeno delujemo vse od leta 1957, že od nekdaj pa gojimo tako tekmovalni kot rekreativni del alpskega smučanja. Naša želja je seznaniti čim več ljudi s čari alpskega smučanja. Klub se je skozi leta ves čas razvijal, imeli pa smo tudi krizna obdobja, saj je tekmovalni del finančno veliko zahtevnejši od smučarskega opismenjevanja,« je v nekaj besedah povzel delovanje kluba Luka Sekula, vodja kadrov v smučarskem društvu Novinar.
Poslanstvo Novinarja je razširjanje smučarske kulture med občani, predvsem med najmlajšimi, veliko pozornosti pa namenjajo tudi izobraževanju učiteljev alpskega smučanja in vzgajanju uspešnih tekmovalcev. Ker v ljubljanski občini ni primernega smučišča, ima klub šoli smučanja v Cerknem in na Starem vrhu.
»Novinarjeva alpska šola je program smučanja in spoznavanja z različnimi športi za mlajše otroke in poteka vse šolsko leto. Otroci izhodnega letnika vrtca in prve triade osnovne šole smučajo in spoznavajo vrsto športov pod vodstvom stalne ekipe izkušenih učiteljev smučanja. Če želijo, imajo otroci ves čas možnost nastopati v tekmovalnem smučanju, ali pa gredo v rekreativno smučanje, kjer pa je cilj, da nekoč postanejo učitelji smučanja ali postanejo trenerji,« je poudaril Sekula.
V Ljubljani se poleg smučarskega društva Novinar z alpskim smučanjem ukvarja še nekaj drugih klubov. Večja sta Snežinka in Olimpija, ki imata v svojem programu tudi rekreativno smučanje, potem so še Akademik, Dolomiti, ASL Fly, Krplje, Ljubljana-Kristianija, Maredo Šport, Nal, Tivoli, Vagabund ter Valentin Vodnik.
»Vsakdo, ki se želi rekreativno ukvarjati z alpskim smučanjem, je dobrodošel. Za nikogar ni prepozno, poskrbimo za vse, ki bi se želeli s tem športom spoznati. To nam omogočajo različni programi. V zadnjih letih je manj tistih, ki se usmerjajo v tekmovalni del. Finančno je to bolj zahtevno za starše, predvsem poleti in jeseni. Zdaj v bližini praktično ni več ledenikov, kar občutno podraži treninge,« je opozoril Sekula. »Vsa smučarska društva smo se morala preusmeriti iz stroge smučarije, kar smo počeli včasih, v celoletne vadbe, kjer je del programa tudi smučarija. Toda mislim, da ima smučanje še vedno upravičeno naziv slovenski nacionalni šport. Vpisi v tečaje so dobri, kar govori o tem, da starši želijo, da bi se otroci naučili smučati. Dobro je, da otroci čim prej stopijo na smuči, čeprav pri nas do 12. leta tekmovanja in tekmovalni cilji niso na prvem mestu. Naš program je zelo širok, od priprav na morju do izletov s kajaki, kolesarskih izletov, plezanja, tako da otroci spoznajo čim več športov. Morda koga včasih navdušimo tudi za kakšen drug šport, kar ni slabo. Končni cilj je, da otroci ostajajo v športu. Pri desetih letih smučajo 30 dni, od tega sta dve, morda tri tekme … Pomembno je, da otroke do 14. leta naučimo smučati tehnično pravilno, šele potem jih usmerimo v tekmovalni del, če se seveda za to odločijo.«
V SD Novinar so zelo ponosni tudi na pokal Roka Petroviča, ki ga prirejajo vse od leta 1995. Do zdaj so v Kranjski Gori organizirali že štiriindvajset veleslalomov, posvečenih temu velikemu smučarju. Pokal Roka Petroviča je eno redkih tovrstnih mednarodnih tekmovanj za najmlajše v Evropi, ki se ga poleg slovenskih udeležujejo tudi tekmovalci iz sosednjih držav.

Tek na smučeh

Nekoliko v senci alpskega smučanja v Ljubljani že več kot 45 let deluje smučarski klub Brdo, ki svojo pozornost namenja smučarskemu teku in biatlonu. V zadnjih letih je edini klub te vrste v ljubljanski občini (v okolici so tekaški klubi še v Dolu, Ihanu in Preski), čeprav je mogoče opaziti vse večje število rekreativcev.
»Če že govorimo o rekreativnem teku na smučeh, bi se bilo dobro, tako kot pri tekmovalnem, pripravljati vse leto. Poleti kolesarimo, tečemo, hodimo v hribe, veslamo, plavamo … Proti koncu poletja lahko začnemo tudi trenirati na rolkah. Na žalost v Sloveniji, razen na Kokrici in Rudnem polju, ni rolkarskih prog, tako da smo še vedno vezani na ceste, kjer je treba teči strogo ob robu ceste, obvezno z vidnimi oblačili, da smo opazni,« opozarja Matjaž Curk, glavni trener v smučarskem klubu Brdo.
Smučarski tek je bistveno cenejši šport od alpskega smučanja (osnovna oprema je okoli 250 evrov), z njim pa se lahko ukvarjajo praktično vsi, zato ni čudno, da je vse množičnejši: na ozkih tekaških smučeh vidimo tudi starejše od 75 let. Pri teku na smučeh delujejo vse mišice v telesu, od nog, trupa do rok, toda žal v Ljubljani za rekreativce ni organizirane vadbe.
»Tudi v našem klubu se naši starejši člani, ki so že nehali tekmovati, organizirajo sami in hodijo na treninge. Če je v Ljubljani sneg, so proge v Kosezah, na Ježici, v Zadvoru, Stožicah, na Zajčji dobravi itd. Kadar snega ni, pa je urejena tekaška proga v Preski, kjer imajo umetno zasneževanje. Lani je bilo vsaj 70 dni na voljo za tek. Velika želja je, da bi tudi v Stanežičah dobili poligon za tek na smučeh, kjer bi tudi imeli možnost umetnega zasneževanja. Ideje so, narejen naj bi bil približno 2 km dolg krog, morda tudi kakšno strelišče, za začetek za zračno puško.«
Smučarski tek je vzdržljivostni šport, zato mora biti v pripravah nanj glavni poudarek na vzdržljivosti, treningi naj bodo daljši, nizko intenzivni, z občasnimi intervali. »Ko pridemo na smuči, se moramo najprej nanje spet navaditi, obnoviti tehniko, za začetek brez palic, po ravnini, ne takoj na strmih vzponih, in šele ko začutimo, da smo to usvojili, se podamo na zahtevnejše proge in kombiniramo s tehniko, ki nam najbolj ustreza. Za rekreativce je od pet do deset tekem na sezono čisto dovolj,« svetuje Curk.
V mlajših kategorijah največ pozornosti namenjajo teku na smučeh. Letos so mejo spustili na devet let, saj skušajo mlade začetnike naučiti teka v klasični tehniki. V klubu imajo okoli 25 tekmovalcev, najmlajše pa uvajajo v tehniko na smučeh, in sicer kar v osnovnih šolah enkrat na teden. »To še ni usmerjanje v tek na smučeh ali biatlon, gre bolj za splošno vadbo, motoriko, telesno pripravo. Občasno jih zapeljemo tudi na sneg, da dobijo stik s snegom in poskusijo tudi to.«
V klubu so ponosni na svoje tekmovalce, ki so orali ledino, kot so Mitja Beber, Mitja Kocjančič, Tina Modic, Alenka Sedej, Mateja Gantar, pa tudi na biatlonce Marka Dolenca, Tamaro Barič, Mateja Brvarja in Andraža Šemrova ter Tonija Vidmarja in Tilna Gregorko. Že vse od leta 1976 organizirajo gozdni tek, v zadnjih letih pa tudi Hrčkov tek za predšolske otroke, ki je vedno dobro obiskan.