četrtek, 10. 10. 2019

Spojena z mestom

Ljubljana! Skoraj bi z vzklikom dodala, kakor poje pesem: »O, sonce moje! Ljubljana moja!« Ni moja, in vendar jo táko čutim. To je moje mesto. Najlepše!

Nikoli nisem mogla vzljubiti ne velikih mest ne velikih blagovnic, ničesar ogromnega. Tudivelikanskestavbe me malone plašijo. Rada imam občutek domačnosti in sprejetosti. In tega občutka v Ljubljani nikoli ne izgubiš. To začutijo tudi številni obiskovalci in turisti, kot razberemo iz njihovih pohval Ljubljane – zelenega bisera.

Od prvega diha sem spojena z mestom. Tu sem odraščala, spoznavala vse kotičke, drobne lepote in očarljivosti tega mesta. Ni jihmalo in vse so čudovite. Že sama lega je tako posrečena. Stare hiše in uličke se zaupljivo stiskajo k vznožju Grajskega griča. Blizu je čudoviti Golovec, kamor sem kot otrok s starimi starši hodila nabirat kostanj in gobe. In Ljubljanica, včasih prelepo zelena, po dežju pa blatno rjava reka. Zdaj po njej pluje toliko raznih čolničkov, ladjic in vsega mogočega, da ne vem, kako to sprejemam.

Najlepše pa je vsekakor staro mesto jedro. Najpopolnejši barok. Stari in Mestni trg in naprej čez Tromostovje do Prešernovega spomenika. Potem po Miklošičevi cesti, kjer nastopi secesija v vsej svoji veličasti (Fabiani in Vurnik). Da ne govorim o arhitektu Jožetu Plečniku. Nihče si ne more predstavljati živilske tržnice brez Plečnikovih arkad, ki segajo do same rečne gladine. Prav tako ne brez Tromostovja, Narodne in univerzitetne knjižnice ali Križank, zaradi katerih včasih mesto imenujemo kar Plečnikova Ljubljana. Končno ima mesto po njegovi zaslugi tudi prelepe Žale, ki s svojo veličastnostjo in lepoto omilijo tesnobo poslednjega slovesa.

Z Ljubljano čutim nekakšen sestrski odnos. V osemdesetih letih življenja v tem mestu sva doživljali obe, Ljubljana in jaz, svoje viške in padce. Moji spomini sežejo daleč in čudim se, da so še vedno tako sveži. Najprej okupirana Ljubljana, žičnata ograja, španski jezdeci, mimohod okupatorja v črnih srajcah. Potem zatemnitve, alarmi, policijske ure. Vseh drugih težav in odrekanj kot otrok niti nisem tako občutila. Imela sem mamo, vrt, kose na stari slivi in obilico domišljije. To je pa za majhnega otroka dovolj.

Potem dan zmage, deveti maj! Veselje! Vkorakanje naše vojske v mesto.

Nato vpis v prvi razred. Prulska šola. Tam se je začela moja učenost. Prule, Žabjek, Špica, Opekarska cesta – spomini mojega zgodnjega otroštva. Potem selitev na Kongresni trg. Prešolali so me na takratno Vrtačo, kamor sem se po nekaj letih vrnila, saj je tamkajšnje prostore zasedla Akademija likovnih umetnosti. Študirati slikarstvo so bile moje sanje. In res sem bila uspešna na sprejemnem izpitu. Ta leta študija pri samih častitljivih profesorjih so bila nekaj najsrečnejšega v mojem življenju.
V Ljubljani sem spoznala tudi življenjskega sopotnika Marjana. Tu sva se poročila, tu sta se rodila otroka Dejan in Darja. Živeli smo na Jenkovi ulici na Vodmatu. Bila so to dokaj srečna leta. Ker pa je bila hiša v načrtu podiranja (kar se vse do danes še ni zgodilo), sva začela graditi hišo v Dravljah. S posojili in pomočjo staršev smo se po desetih letih preselili. In zdaj imam že skoraj dvaintrideset let svoj dom v Dravljah. Seveda ni šlo vse tako gladko, kot se sliši in bere. Življenje spremlja tudi kup težav in preizkušenj. Kdojihnima? Bilo je veliko odrekanja, potrpljenja, predvsem pa predanosti delu in ciljem.

Ljubljana mi je dala ogromno.

Omogočila mi je študij in diplomo na tako želeni Akademiji. Pa tudi kasneje razvoj in afirmacijo pri Mladinski knjigi, s katero sem dolgo vrsto let zvesto in uspešno sodelovala. Sledila je vrsta manjših samostojnih razstav v Galeriji LEK, na Univerzitetnem kliničnem centru, v galerijah Gozdnega gospodarstva, SMELT, TR3, ARS, na Kresiji in letos na Ljubljanskem gradu. Posebej sem bila vesela naročila za poslikavo pročelja nove pediatrične klinike. Skratka, mesto mi je ponudilo in dalo mnogo. In mislim, da sem svoji ljubljeni Ljubljani to tudi delno povrnila. Hvala, Ljubljana!

O dragem, ljubem mestu pa še nekaj misli – naklonjenih, a tudi kritičnih.

Ljubljana, še enkrat ljubljena. Mnogo pogreša moja nostalgična duša. Predvsemtramvaj. In promenado z značilno slaščičarno Petriček. Tudi mnoge trgovinice v srcu mesta so mi bile ljube – pa jih ni več. Toda človek mora marsikaj sprejeti s pametjo: čas in življenje gresta naprej ne glede na stare spomine.

Med zelo prijetne novosti sodi vsekakor bolšjak. Tu kaj starinskega in izvirnega najdejo prav take čudaške in čustvene osebe, kot sem sama. In tu srečuješ znance, prijatelje, somišljenike, družine z otroki, psi, turiste pa tudi resne iskalce raritet.
Potem vzpenjača na Grad. Prelepa sprehajalna pot ob Ljubljanici. Prelepa rešitev v samem središču med Zvezdo in Pošto. Pa namenskost Kongresnega trga, pa kavalirji – sijajen prevoz za starejše. Pa domiselne rešitve, za katerimi stoji ljubljanski župan gospod Janković s svojo ekipo. Celo tisti, ki gospoda župana ne sprejemajo najbolje, ne morejo zanikati mnogih izboljšav, ki so nastale v času njegovega županovanja. Končno pa si upam trditi sledeče: kdor ustvarja, je vedno lahko tarča kritike, upravičene ali krivične.

Jasno, da z vsem srcem spremljam utrip in razvoj Ljubljane. Postaja bolj odprta, bolj svetovljanska. Širi se in razvija v vseh mogočih smereh. Zato mislim, da si Ljubljana, kakršna je sedaj, zasluži še eno močno in drzno operacijo, verjetno tudi precej drago: železniško in še posebej avtobusno postajo. Vesela bi bila tudi, če bi na novo zaživela oba podhoda, in sicer podhod pod Ajdovščino in pod Maximarketom. Oba sta bila zamišljena zelo lepo, potem pa sta utonila v opustelost in temačnost.
Za konec pa še o grafitih – packarijah na pročeljih hiš in zidov. Tega moj estetski čut ne more nikakor sprejeti. Za zabavo uničevati lepoto stavb in drugih objektov!

To je nekaj mojih misli, stare meščanke Ljubljane. Vendar kljub vsemu zaključujem svoj prispevek s Cankarjevimi besedami:
»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!«

--

Avtor: Jelka Reichman, častna meščanka mesta Ljubljana