ponedeljek, 24. 6. 2019

Starodavne Križanke - Od Spanheimskega dvora do Festivala Ljubljane

Križevniški samostan na Novem trgu razvnema z 900-letno zgodovino, neprecenljivimi umetnostnimi zakladi in edinstveno Plečnikovo ureditvijo. Kompleks Križank je polagoma nastajal na levem bregu Ljubljanice na Novem trgu, ki se je razvil ob ugodni legi poleg stare rimske ceste, ob vzhodnem delu emonskega obzidja nasproti amfiteatra ter v bližini Neptunovega templja, odkritega v 17. stoletju.

Avtor: dr. David Petelin

Iz majhnega ribiškega naselja je Novi trg v stoletjih razvoja zrasel v vse prestižnejšo lokacijo s plemiškimi domovanji, živahnim pristaniščem na Bregu, židovsko četrtjo ter deželno hišo in vicedomskim dvorcem. Kot eno izmed prvih naselbinskih jeder mestnega območja je dobilo večji pomen šele po nastanku obsežnega ljubljanskega fevdalnega gospostva in Ljubljanskega gradu, ki je stal že pred letom 1144, ko je v Ljubljani bival Ulrik Spanheim, imenovan Ljubljanski (lat. Odalricus de Laibach). Prav ta plemiška rodbina je zaslužna za podelitev mestnih pravic srednjeveški Ljubljani (1220), ki je zrasla iz treh naselbin z določeno gospodarsko dejavnostjo. Na Starem trgu so živeli in delali obrtniki, na Mestnem trgu ribiči, na Novem trgu se je razvilo pridvorno naselje hlapcev, dekel ter na Bregu ribičev.

Vitezi templjarji v Ljubljani

Na območju Križank je sprva domnevno stalo Spanheimovo pridvorno gospodarsko središče zemljiškogosposkega kompleksa, leta 1167 pa so se po zapisu Janeza Gregorja Dolničarja tod naselili vitezi templjarji (Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja), ki so prišli iz Francije ali severne Italije. V srednjeveški fevdalni ureditvi je bilo povsem običajno, da so vladarji podeljevali obstoječe dvore kateremu redu; naklonjenost templjarjem kot nosilcem novih viteških idealov, ki so se razvili v križarskih bojih v Sveti deželi, pa je veljala tudi za statusni simbol. Pobudo za naselitev je verjetno podal Ulrikov stric Henrik, škof Troyesa, ki je že posredoval pri prihodu cistercijanov iz Lorene v Vetrinj na Koroškem. Templjarji so v Ljubljani konec 12. stoletja zgradili prvo cerkev, preprosto triladijsko baziliko z romansko zasnovo, Spanheimom pa so nudili oporo pri utrjevanju oblasti, razvoju meščanske naselbine in agrarni kolonizaciji okolice.

Prihod tevtonskega viteškega reda

Vitezi templjarji so morali leta 1200 zapustiti Ljubljano, razlog za izgon pa je bilo po mnenju polihistorja Valvasorja njihovo »razbohotenje«. Templjarsko postojanko s cerkvijo in pripadajočimi posestmi je pred letom 1228 prevzel nedavno ustanovljeni Nemški viteški red (Red tevtonskih bratov hospitala svete Marije v Jeruzalemu, tevtonski vitezi, križniki) na povabilo slavnega koroške vojvode in deželnega gospoda na Kranjskem Bernarda Spanheima. Ta se je v literarno zgodovino vpisal s slovenskim pozdravom na viteškem turnirju: »Buge waz primi, gralva Venus!« Nastanek samih tevtonskih vitezov je povezan s skupino severnonemških trgovcev, ki so v času tretje križarske vojne pred obzidjem obleganega mesta Tir postavili zasilen hospital za oskrbo ranjenih križarjev.

foto križanke
Križanke, glavno dvorišče med deli

Kopališče, šola in hospital

Bernardov sin Ulrik III. je križnikom leta 1267 podelil posebne sodne privilegije, med drugim tudi javno kopališče na Novem trgu, ki je bilo oproščeno vseh dajatev. Meniško-bojevniški red je po letu 1260 postavil novo enoladijsko obokano gotsko cerkev, katere portal je krasil znameniti relief Krakovske Marije z detetom v naročju, ki je shranjena v Narodni galeriji in velja za najstarejše ljubljansko umetnostno delo. V 14. stoletju sta bili prizidani stranski kapeli, s čimer je cerkev dobila obliko grškega križa, nad stropom pa se je dvigoval visok stolp. V okviru samostana, ki je bil urejen po avguštinskih redovnih pravilih, je bila postavljena šola za vzgojo revnih in osirotelih otrok za liturgične potrebe in morebiti tudi špital kot zavetišče za popotnike, bolne in onemogle.

Nemška vrata med Križankami in Knežjim dvorcem

Ljubljanska komenda je bila vedno najmanjša v avstrijski redovni provinci, ob vizitaciji leta 1411 je štela zgolj 4 brate, od tega 2 duhovnika. Prvi poimensko znani komtur v Ljubljani pa se v virih leta 1269 omenja Dietrich. Križniška redovna hiša oziroma komenda je nadaljevala kolonizacijo med Križankami in Bregom ter od druge polovice 13. stoletja skupaj z mestom gradila obzidje okoli Novega trga, ki je takrat že imel sejemske ali mestne pravice. Tam so stala ena izmed srednjeveških vrat: Nemška ali Križniška vrata. Med najstarejšimi podložniki komende so bili Krakovčani, ki so morali kidati sneg pred poslopji.
Križanke so bile samostojno, pravno neodvisno gospostvo. Poleg zemlje med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem so pridobili obsežna posestva na Dolenjskem in v Beli krajini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. V 15. stoletju je imela komenda posesti in hube tudi širše (Šiška, Medno, Moste, Vodmat, Bizovik, Dragomer, Trzin, Ig, Savlje itd.). Samostanski kompleks med Trgom francoske revolucije, Gosposko ulico, Zoisovo in Emonsko cesto je leta 1511 prizadel močan potres, današnjo stavbo komende pa je dal leta 1579 postaviti komtur Lenart pl. Frumentin. Največjo prezidavo je samostan doživel v 18. stoletju, ko je v redovni hiši nastala svečana Viteška dvorana, namesto gotske cerkve pa je v slogu beneškega baroka zrasla nova cerkev Device Marije pomočnice.

Guidobald grof Starhemberg in Domenico Rossi

Pobudnik za baročno prenovo je bil Guidobald grof Starhemberg, veliki feldmaršal cesarjev Leopolda I., Jožefa I. in Karla VI. ter rival znamenitega vojskovodje Evgena Savojskega. Zaradi vojnih zaslug je bil leta 1700 imenovan za komturja ljubljanske komende, že isto leto pa je naročil arhitektu Domenicu Martinelliju, modnemu arhitektu avstrijskega visokega plemstva, da izdela iz mavca maketo nove cerkve, ki je še danes shranjena v ljubljanskem mestnem muzeju. Zaradi upora na Ogrskem in španske nasledstvene vojne se je projekt zavlekel vse do njegovega povratka leta 1713. Novi načrt je naročil pri vodilnem beneškem arhitektu Domenicu Rossiju, ki je Martinellijev načrt nekoliko spremenil. Fasado je oblikoval po zgledu beneške cerkve San Canziano Antonia Gasparija, portal pa po cerkvi Santa Maria della Salute Baldasareja Longhene.

Ljubljanski barok med Dunajem in Benetkami

Zaradi ponovne odsotnosti komturja, ki ga je slavni Montesquieu primerjal z rimskim politikom Cincinatijem, je bilo delo prepuščeno deželnemu zdravniku in operozu Janezu Andreju pl. Coppiniju kot gradbenemu nadzorniku in Matiji Peeru kot upravitelju komende, ki sta za celotno obnovo porabila natanko 16.080 goldinarjev, 53 krajcarjev in 3 denariče. Cerkev je bila izdelana v obliki tlorisa grškega križa, podaljšanega v latinskega, in velja za prvo tovrstno cerkev na Slovenskem. Skoraj klasično fasado odlikuje bogata zunanjščina s pilastri, trikotna atika in monumentalen portal, v notranjosti pa dvorano prekriva križni listnati obok, ki nosi visoko valovito oblikovano ostrešje s kupolo iz bakrene pločevine. Streha se zaključuje s podaljšano laterno, ki nadomešča zvonik, na vrhu pa stoji nemški križ s pozlačeno obrobo. Monumentalna cerkvena vrata so po tedanji beneški modi obita z bakreno pločevino in oblikovana z dekorativnimi paneli in osrednjim motivom, križem nemškega viteškega reda. Pri gradnji so sodelovali arhitekt Carlo Martinuzzi in gradbenik Gregor Maček, avtorja Mestne hiše, ter kamnosek Luigi Bombasi, čigar oče je sodeloval že pri gradnji ljubljanske stolnice.
Celotna notranja oprema cerkve je novembra 1715 prispela z Dunaja na šestih vozovih kot darilo treh cesaric. Slike na pozlačenih oltarjih (dvorni kipar Marco Prodi) so bile delo treh dunajskih slikarjev srednjeevropskega visokega baroka (Rottmayr, Schoonjans in Altomonte), pod cerkvijo je bila na novo urejena grobnica s ploščo iz belega celjskega marmorja z vdelanim črnim redovnim križem, na umetelno izdelanem lesenem koru pa je ob svečani otvoritvi 23. marca zapelo 30 pevcev in glasbenikov, ki so ob visokem obisku ljubljanskega škofa in deželnega plemstva izvedli oratorij Jobova potrpežljivost ljubljanskega akademika in filharmonika Janeza Bertolda pl. Höfferja. V tem času je bil urejen tudi veliki samostanski vrt, geometrično zasnovan po francoskem baročnem vzoru.

Upadanje samostanske moči

Samostan je svoj zenit doživel v 18. stoletju, ob ustanovitvi Ilirskih provinc so Francozi vanj naselili različne urade. Kasneje je red dobil kompleks nazaj, vendar je njegova moč plahnela. V samostanu so v 19. stoletju prirejali koncerte Filharmoničnega društva, v njem je v 2. pol. 19. stol. delovalo okrajno sodišče z zapori. Leta 1897 je bil v Križankah ustanovljen samostan in zavod za vzgojo učencev in bodočih teologov, od leta 1917 pa je bil tudi sedež samostojne in neodvisne slovenske križniške redovne province. Z zaplembo celotnega premoženja in posesti po drugi svetovni vojni se je končalo delovanje nemškega viteškega reda v Ljubljani.
Uprava ljudske imovine Mestnega ljudskega odbora Ljubljana je del zaplenjenega samostana leta 1948 podarila šoli za umetno obrt, za katero je Plečnik načrtoval prizidek proti Emonski cesti, izveden je bil le preboj s portalom iz Križevniške soteske na Zoisovo cesto. Preostali del ogromnega kompleksa so sprva hoteli spremeniti v stanovanja, a je obveljala ideja za kulturne prireditve novoustanovljenega Festivala Ljubljana. V začetku petdesetih let je mestna Komisija za kulturo in prosveto podala pobudo za obnovo nacionaliziranih samostanskih stavb, ki so bile precej zapuščene. Ob tem se je Plečniku porodila ideja o ureditvi lapidarija, s tem pa preureditev samostana v t. i. Plečnikove Križanke.

Minljiv si – le tvoja dela so tvoj spomin

Obnovo je od poletja 1952 vodil mladi konservator Nace Šumi, ki je k sodelovanju povabil 80-letnega Plečnika, sredstva za obnovo pa so prišla iz Mestnega muzeja Ljubljana oziroma iz občinskega proračuna. Plečnik je oblikoval Križanke po principih arhitekture Albertija, Palladija in drugih renesančnih arhitektov, pri tem pa se držal načela »ne podirati ničesar, kar ima količkaj starinskega nadiha«. Pred temeljito prenovo in nadgradnjo so bila izvedena tudi arheološka izkopavanja.
Celoten samostanski zid je bil pred Plečnikovo prenovo ometan, zaključen z venčnim zidcem ter pokrit z bobrovcem in pločevino. Leta 1952 so ga na več mestih odprli s poznobaročnimi zamreženimi okni iz uršulinskega samostana, odluščili omet, fugirali stike med kamni in dodali cementno strešno opeko. S tem je Plečnik zid simbolično spremenil v fasado pritlične hiše. Arhitekturne ostanke (portali, stebri, kipi) s porušenih starih ljubljanskih hiš na Ajdovščini je vključil v celotno kompozicijo, zunanji zid ob Zoisovi cesti pa je okrasil s spominsko ploščo Andreju Smoletu in reliefom Antona Aškerca.

Lapidarij, Peklensko dvorišče in preddverje Križank

Prirezani vogal obzidja med Mestnim muzejem in baročno cerkvijo zapolnjuje kamniti relief Matere božje z detetom v naročju, ki je leta 1924 nadomestil spomenik nemško čutečemu pesniku in politiku Anastasiusu Grünu. Pred vhodom v bivšo prelaturo je Plečnik uredil lapidarij z arkadnim hodnikom, pod katerim je predstavil ostanke nekdanje gotske cerkve. Sosednji mali atrij je preuredil v Peklensko dvorišče in ga poenotil s posebno oblikovanimi lučmi na stenah.
Za potrebe osrednjega festivalnega prizorišča je leta 1953 nagnil veliko dvorišče, ga tlakoval z enovito mrežo pravokotnikov ter obdal s stebri iz ostankov Knežjega dvorca. Na glavnem traktu dvorišča v preddverju Križank je odprl spodnje arkade, fasado pa okrasil z vzorci in napisi v renesančni tehniki sgraffito. Na drugi objekt je prizidal predfasado z arkadami v obliki gledaliških lož, v notranjosti pa uredil gostinski lokal. Proti Trgu francoske revolucije je dodal veliko okno kot pendant Gregorčičevemu spomeniku. Na levi strani za vhodom leži stebriščni slavolok s kamnitima kipoma, ki predstavljata alegorični figuri napredka in znanosti (moški) ter učenosti in industrije (ženska), prenesena s fasade nekdanjega učiteljišča na Resljevi cesti.

Iz samostanskega vrta v letno gledališče

Po smrti arhitekta Plečnika leta 1957 je njegovo delo prevzel asistent Anton Bitenc, ki je mojstru tudi risal načrte za Križanke, zadnje in največje Plečnikovo delo po vojni. Ker se je veliko dvorišče izkazalo za akustično neprimerno, je Bitenc v Plečnikovi maniri festivalski prostor uredil v tedanjem velikem in neizkoriščenem samostanskem vrtu ob Zoisovi cesti, ki ga je prva leta po vojni najemala menza gledališke uprave. Leta 2001 je pod strokovnim vodstvom prof. Marjana Ocvirka potekala prenova priljubljenega ljubljanskega koncertnega prizorišča, ko je bila povečana projekcijska kabina za potrebe radia in televizije, hkrati pa je bilo urejeno odvodnjavanje inovativne platnene strehe.

Križanke so bile leta 1986 razglašene za kulturni spomenik lokalnega, trideset let kasneje pa državnega pomena.