ponedeljek, 18. 3. 2019

Štipendisti MOL: violončelist Bernardo Brizani

Želim si delati v Ljubljani
Avtorica: Nada Breznik

Umetniška pot Bernarda Brizanija je pripoved o tem, da niti čudežnemu dečku niso prihranjene dolge ure vadbe, niti podarjeni nastopi na velikih odrih; in celo ko odraste, se še naprej izobražuje, dokazuje na avdicijah med mnogimi drugimi glasbeniki za koncerte, solistične nastope ali za mesto v dobrem orkestru. Bernardo vsega tega ne doživlja kot napor, temveč kot izziv, napredek in obogatitev svojega nedvomnega glasbenega talenta.

Kako se je vse začelo?

V družini glasbenikov je odločitev za glasbo samoumevna, sem namreč predstavnik tretje generacije glasbenikov v naši družini. Moj ded, Uka, trobentač, je bil v Prištini dirigent revijskega orkestra RTV, sodeloval je z Jožetom Privškom in Bojanom Adamičem, pisal je aranžmaje. Moj oče Imer Traja je bas kitarist, diplomirani muzikolog in skladatelj, do nedavnega je nastopal s svojo glasbeno skupino Amala, pa tudi z Big Bandom in simfoničnim orkestrom RTV Slovenije, v katerem je na tolkala igral moj stric, tudi član Slovenske filharmonije in član orkestra ljubljanske Opere. Prvi iz naše družine je v Slovenijo prišel stric, leta 1974, šest let kasneje pa je oče prišel študirat medicino.

Ko sem bil majhen, sem najprej prijel v roke harmoniko, vendar se mama ni strinjala. Ker sem redno hodil z njo v glasbeno šolo po brata Armanda, ki se je učil klavir, me je pritegnil lep zvok čela. Pri štirih in pol je mama tudi mene peljala na dan odprtih vrat na preizkus glasbil. Iz učilnice profesorice violončela Ksenije Trotošek Brlek, imela je učilnico v četrtem nadstropju, so prihajali otroci z velikimi čokoladami – pa sem se odločil zanjo. Nekaj časa sem po uri še dobival čokolado, a to se je sčasoma nehalo. Šestleten sem že nastopil kot solist z orkestrom glasbene šole Moste-Polje v Viteški dvorani Križank, sedemleten sem zmagal na mednarodnem tekmovanju v Italiji in imel svojo prvo koncertno turnejo v Benetkah (opera Fenice), na Dunaju in na Mozarteumu v Salzburgu. Kot dvanajstletni deček sem se dopolnilno izobraževal tudi v Zagrebu pri znanem profesorju Valterju Dešpalju.

Te je od vedno zanimala samo glasba?

Še v osnovni šoli sem nekaj časa treniral tudi nogomet. Vendar je moja mama, ki je po neki tekmi slišala nekaj grdih, krepkih besed, odločno rekla, da ne bom nogometaš, temveč umetnik. Od tedaj nisem obiskal nobenega športnega dogodka.

Koliko si bil star, ko si se vpisal na Akademijo za glasbo?

Ko sem štirinajstleten delal sprejemni izpit za vpis na srednjo glasbeno šolo v Mariboru in ga tudi uspešno opravil, so mi svetovali, naj se vpišem kar direktno na Akademijo za glasbo. Tam sem devetnajstleten diplomiral v tedanjem univerzitetnem programu pri profesorju Igorju Škerjancu. Osemnajstleten sem prejel dve študentski Prešernovi nagradi. Bil sem vpisan tudi na evropsko gimnazijo, vendar mi je po tedanji zakonodaji ni bilo treba dokončati, saj sem imel že univerzitetno diplomo Akademije za glasbo v Ljubljani.

Toda to vseeno ni bilo tvoje zadnje izobraževanje?

Po diplomi sem na akademiji Kronberg v Frankfurtu obiskoval mojstrski tečaj, istega leta sem bil sprejet tudi na festival violončela v Rutesheimu, kjer sem igral kot solist. Tam me je slišal profesor Claudio Bohorquez in me povabil na študij na stuttgartsko visoko šolo za glasbo. Toda tam kjer niso mogli sprejeti dejstva, da še nisem star devetnajst let, a že imam univerzitetno diplomo. Zahtevali so, da zadnji letnik še enkrat vpišem pri njih in šele potem nadaljujem na magisteriju. Tega po končanih štirih letih študija na Akademiji za glasbo, na kateri sem v vsakem letniku opravil po 14 izpitov, vzporedno pa študiral še v Firencah pri svetovno znani violončelistki Nataliji Gutman, ki me je prav tako sama povabila k sebi na študij, nisem mogel sprejeti. Natalijo Gutman sem trinajstleten spoznal na Bledu, kjer je tedaj prvič v Sloveniji vodila mojstrski tečaj. Ker nisem sprejel njihovih pogojev, sem se v letu 2013 vpisal na Visoko šolo za glasbo v Detmoldu na magistrski študij violončela smer solist, nato še na specialiazacijo, kjer sem v januarju 2018 doktoriral.

Kateri so tvoji najpomembnejši nastopi in sodelovanja z orkestri?

Moja največja želja je bila, da bi pri osemnajstih letih igral Dvorakov koncert za violončelo in orkester. Prav to se mi je tudi uresničilo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem uspešno opravil avdicijo za solo koncert z orkestrom in pod okriljem fundacije KD GROUP pod vodstvom mojega sponzorja Matjaža Gantarja igral s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Koncert je potekal leta 2011 v okviru projekta RTV Slovenije z naslovom »Za njimi stojimo«.

Pomembni koncerti so sledili zmagam in visokim uvrstitvam na tekmovanjih. Pri petnajstih sem zmagal na tekmovanju ITAKA v Ljubljani, kar mi je prineslo kar 14 koncertov v Ameriki. Leta 2009 in 2010 sem zmagal na tekmovanju AGIMUS v Italiji. Leta 2012 sem v New Yorku osvojil 2. mesto. Prva nagrada na tekmovanju Josepha Haydna mi je omogočila koncert v Badnu, kjer sem nastopil kot solist z orkestrom MDW Wien.

violoncielist DPA 1068 1

Kje si sedaj?

Zaposlen sem pri Bamberških simfonikih. Po avdiciji maja lani sem bilo izbran med štiridesetimi čelisti in od septembra lanskega leta sem v tem orkestru akademist, kot temu pravijo. Po naše bi temu rekli praktikant. Bamberški simfoniki opravljajo tudi vlogo orkestrske akademije. Tam igram od ponedeljka do petka, z njimi hodim na turneje, pred kratkim smo bili na Danskem, Norveškem in Švedskem, igram v vseh abonmajih, prejemam plačo, dobil sem tudi stanovanje v neposredni bližini, obenem pa mi je za dve leti dodeljen mentor, ki me med vikendi pripravlja za avdicije pri nemških orkestrih. Orkester sam nas enkrat na mesec preizkusi na avdicijah, kjer analizirajo naše igranje. Zahteve orkestrov, za katere se akademisti pripravljamo, so različne, zato so priprave temu prilagojene. To je nekakšna šola za avdicije, za orkestrsko igro, ki jo je v Nemčiji treba končati pred sedemindvajsetim letom. Eno takšnih akademij sem že opravil v Avstriji, prav tako na podlagi avdicije, imenuje se Tiroler Festspielle ERL, tam sem sedaj član tega festivalskega orkestra. Festival deluje štirikrat na leto: aprila, junija, oktobra in decembra. Izvajamo Wagnerjeve opere, baročne komorne koncerte in simfonije. Letos bom prvič gostoval na Univerzi za glasbo v Pekingu, kjer bom profesor za violončelo in komorno glasbo.

Že deset let igram tudi v duu z Izidorjem Erazmom Grafenauerjem, midva sva prvi duo violončela in kitare mlajše generacije v Sloveniji. Občasno nastopava v okviru festivala Imago Slovenija. Januarja sva imela samostojni recital v Rdeči dvorani na Magistratu. Igral sem tudi v triu z violinistko Tanjo Sonc in pianistom Primožem Urbancem. S triom smo celo zmagali na mednarodnem tekmovanju ARS NOVA. V Ljubljani bom nastopil avgusta na samostojnem recitalu s pianistom v okviru Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank.

Katera dela najraje izvajaš?

Sem klasični glasbenik. Rad imam dela Johanna Sebastiana Bacha, Antonina Dvořaka, Roberta Schumanna, Franza Schuberta in drugih. Isto skladbo vsakokrat igram drugače, zamislim si neko skico, se ozrem po publiki, ko začutim njihovo sprejemanje, se med nami ustvari neka čarovnija.

Kje se vidiš v prihodnje?

Želim si, da bi svoja znanja prenašal na mlade glasbenike, violončeliste. Vsi bi se morali izobraževati pri različnih profesorjih doma in v tujini. Pri vsakem profesorju pridobiš nekaj drugega, in to ti da širino. Mestna občina, ki me je zadnjih sedem let štipendirala, mi je omogočila, da sem lahko vse to dosegel, in s poučevanjem si želim povrniti to zaupanje in vložek.

V Ljubljani sem doma, tu so moja družina in prijatelji. Seveda si želim dobiti mesto v dobrem orkestru, igrati v njem, rad pa bi opravljal tudi pedagoško delo. Pred kratkim me je mlajša kolegica, ki študira v Italiji, zaprosila za nekaj nasvetov. Povedal sem ji, kaj mora še izboljšati. Upoštevala je moje nasvete pri diplomskem izpitu, profesor v komisiji, ki igra z menoj v orkestru, pa je prepoznal moj pristop. To je dober pokazatelj. Na koncu bi se rad zahvalil nekaterim pomembnim posameznikom in ustanovam: Rudiju Bricu, Jožetu Mermalu, Matjažu Gantarju, županu Zoranu Jankoviću, Rotary Clubu Ljubljana in Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Posebno zahvalo dolgujem tudi vodji kulturnega centra v Berlinu, magistru Gregorju Jagodicu, ki me prav tako podpira na moji glasbeni poti. Po njegovi zaslugi koncertiram tako na naši ambasadi v Berlinu kot v koncertnih dvoranah. Prav v tem mesecu bom predstavljal Slovenijo na slovenskem turističnem sejmu in nastopil na štirih koncertih v Berlinu.