ponedeljek, 22. 7. 2019

Svetišče uma: Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica

Stavba Narodne in univerzitetne knjižnice je najpomembnejše arhitekturno delo mojstra Jožeta Plečnika, ki je knjižnico zgradil kot hram slovenske kulture; je svetišče, posvečeno znanju in slovenski pisani besedi, ter veličastna mestna palača.
Avtor: dr. David Petelin

Na mestu, kjer danes stoji med Slovenci najbolj priljubljena Plečnikova stvaritev, je skoraj tri stoletja stal Turjaški dvorec, najimenitnejša, najlepša in največja mestna palača baročne Ljubljane, ki je bila znana pod imenom Knežji dvorec (nem. Fürstenhof). Leta 1660 je profani dvorec začel graditi Volk Engelbert grof Turjaški (nem. Auersperg), vrhovni poveljnik Vojne krajine, deželni maršal, tajni svetovalec cesarja in deželni glavar Kranjske. Izobražen in humanistično navdahnjeni plemič je v vlogi mecena podpiral umetnost ter vabil v Ljubljano številne italijanske umetnike, arhitekte, kiparje, glasbenike in slikarje.
Dvonadstropna palača, ki je gostila zabave za ljubljansko elito z italijanskimi operami in nemškimi gledališkimi predstavami, je bila v obliki črke U. Pročelje in stolpič sta bila obrnjena na Gosposko ulico, druga dva trakta s sobanami pa sta se naslanjala na mestno obzidje, kjer je stala razgledna altana z balustradno ograjo. Notranji del stavbe so s treh strani obdajali oboki iz toskanskih stebrov, na sredini pa je bilo četverokotno dvorišče z okrasnim paviljonom. Stavbo je v osrednjem delu krasila svečana dvorana z iluzionistično poslikavo z upodobitvijo Faetonovega padca in drugimi mitološkimi prizori. Dvorec je obdajal razkošen baročni park, kjer so rasli limonovci in pomarančevci, okrasne stavbe in antični kipi, iz kasnejšega uršulinskega vrta pa se je ohranil le del vodnjaka, ki danes stoji na Novem trgu.

Auerspergerjeva knjižnica

Grof Volk je kot podpornik jezuitov postavil po Valvasorjevem načrtu tudi Marijin steber pred šentjakobsko cerkvijo, veljal pa je tudi za velikega zbiratelja knjig. Njegova zasebna knjižnica, ki je bila med večjimi v tem delu Evrope, je obsegala skoraj 7000 naslovov (knjige, inkunabule, rokopise) in 18 oddelkov (matematika, medicina, teologija, lovstvo, zgodovina itd.). Naslove je popisal in uredil njegov prijatelj ter prvi zgodovinar Ljubljane Janez Ludvik Schönleben. Znameniti velikonočni potres leta 1895 je na palači pustil le nekaj razpok, a ker tedanji knez Karel Auersperg ni bil pripravljen stavbe obnoviti, so jo podrli. Selitvi knjig iz Ljubljane pa je botroval predvsem politični in nacionalni spor med Turjačani ter novo jugoslovansko oblastjo po prvi svetovni vojni.

Renesančne, baročne in razsvetljenske knjižnice

Prve javne knjižnice so se pojavile že v antiki, najznamenitejša in najobsežnejša je bila helenistična knjižnica v Aleksandriji. V srednjem veku so bile knjige redke in dragocene, za prepisovanje in hrambo pa so skrbeli predvsem samostani in redke univerze. Antični koncept javne knjižnice je želel obuditi Francesco Petrarca že leta 1362 v Benetkah, prvo javno knjižnico pa je ustanovil florentinski patricij Cosimo de Medici. Preoblikoval je zasebno biblioteko umrlega Niccolòja Niccolija, da je postala dostopna izobraženim meščanom v sklopu dominikanskega samostana San Marco.
Knjižnice kot javne ustanove so tako vzcvetele šele v renesančni Italiji in njihovih baročnih naslednicah v številnih evropskih deželah (Vatikanska knjižnica 1475, Medičejska knjižnica 1571, beneška Marciana 1468), koncept odprtih in dostopnih knjižnic s poudarjenim znanstvenim značajem pa se je dopolnjeval tudi s kasnejšimi razsvetljenskimi knjižnicami 18. stoletja (Kraljeva knjižnica v Parizu, knjižnica Britanskega muzeja in Dvorna knjižnica na Dunaju).

Javna škofijska knjižnica – prva javna knjižnica na Slovenskem

Javne in zasebne knjižnice, ki so jih kranjski plemiči in meščani obiskovali ob študijskih potovanjih (fr. Grand Tour) in poslovnih obiskih tujine, so postale vzor tudi za nastanek prve javne knjižnice v Ljubljani in na Slovenskem. Že leta 1693 ustanovljena Academia operosorum, družba humanistično izobraženih plemičev, meščanov in cerkvenih dostojanstvenikov, si je med drugim zadala cilj ustanoviti in zgraditi javno znanstveno knjižnico. To se je zgodilo 30. maja 1701, ko so operozi ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, prošt Janez Krstnik Prešeren in dekan Janez Anton Dolničar podpisali ustanovno listino Javne škofijske knjižnice.
Knjižnica je nastala z donacijo zasebnih knjig in denarnih sredstev ter z namenom, da bo odprta vsem izobražencem ne glede na stan. Knjige ustanoviteljev so sprva hranili nad zakristijo nove baročne stolnice sv. Nikolaja, ob zidanju Karlovega kolegija leta 1708 pa so v semeniški stavbi določili tudi prostor za knjižnico, ki je bila zasnovana kot celostna umetnina s stropnimi freskami in obogatena z elegantno izrezljanimi hrastovimi knjižnimi policami. Izjemno knjižnico s knjigami v latinskem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku so za javnost polagoma zaprli šele konec 18. stoletja. Semeniška knjižnica je kasneje služila predvsem duhovnikom in bogoslovcem, ki so od srede 19. stoletja začeli postopoma zbirati tudi slovenske in slovanske knjige, zato je dobila tudi novo ime Knjižnica slovenskih bogoslovcev oz. Cirilska knjižnica.

Licejska knjižnica

Ob koncu 18. stoletja je vlogo javne knjižnice počasi prevzela državna Licejska knjižnica, ki je nastala leta 1774 po razpustitvi jezuitskega kolegija ob šentjakobski cerkvi. Tistega leta je namreč cesarica Marija Terezija izdala odlok o ustanovitvi liceja, 637 rešenih knjig v požaru uničenem kolegiju pa je postalo osnova za knjižnico. Vanjo so prihajale tudi stare knjižne latinske in nemške zbirke iz drugih razpuščenih in podržavljenih samostanov (bistrska kartuzija in stiška opatija) ter iz zapuščin plemiških in meščanskih donatorjev. Licejska knjižnica v opuščenem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu je kot avstrijska visokošolska knjižnica služila predvsem profesorjem in študentom, šele nato preostalemu ljubljanskemu izobraženstvu. V času razsvetljenstva in z vzponom romantike je postala nepogrešljiv del slovenskega literarnega preroda, posebno mesto pa zavzema njen dolgoletni vodja Matija Čop, ki je od leta 1830 knjižnico načrtno širil s slovenskimi knjigami ter ji položil temelje za nastanek osrednje narodne knjižnice. Licejka je imela od leta 1807 pravico do prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, po ukinitvi ljubljanskega liceja leta 1850 pa je knjižnica postala deželna Študijska knjižnica.

Zoisova knjižnica in slovenski kulturni nacionalizem

Semeniška in Licejska knjižnica sta bili sprva manj pomembni za razvoj slovenske narodne identitete, ki se je gradila na temelju zavesti o identiteti slovenskega jezika s Trubarjevo standardizacijo knjižnega jezika. Šele zavedanje o enotnosti slovenskega jezika je rodilo zavest o obstoju slovenskega naroda. Slovenščina je bila eden izmed jezikov na Kranjskem (latinščina jezik Cerkve, nemščina jezik javne uprave in francoščina jezik diplomacije), slovenstvo pa novo rojevajoča se narodna identiteta, ki se je iz Kranjske širila v druge okoliške dežele. Slovenski kulturni nacionalizem so v drugi polovici 18. stoletja oblikovali duhovnik Marko Pohlin in kasneje ostali intelektualci, med katerimi je bil najpomembnejši baron Žiga Zois, ki je od leta 1780 okoli sebe zbiral najpomembnejše kranjske pesnike, pisatelje in znanstvenike ter postal glavni mecen ter mentor slovenskega preroda.
Vse do baronove smrti leta 1819 je bila knjižnica v drugem nadstropju Zoisove palače na Bregu skoraj 40 let simbolno in dejansko središče slovenskega kulturnega nacionalizma, kjer so raziskovali, utrjevali in uvajali slovenščino v kulturno življenje. Zoisova knjižnica je bila ena največjih na Kranjskem, vsebovala pa je najpopolnejšo evropsko zbirko slovenskih, slovanskih in slavističnih del, med drugim skoraj vse slovenske tiske od Trubarja naprej. Po smrti barona Zoisa so leta 1824 njegovo knjižno zbirko odkupili in jo premestili v Licejsko knjižnico.

Iz študijske v univerzitetno knjižnico

Obdobje kraljevine Jugoslavije po prvi svetovni vojni prinese novo fazo razvoja osrednje slovenske knjižnice. Njen novi položaj se je odražal v organizacijski obliki s preimenovanjem v Državno študijsko knjižnico leta 1919, ko je ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani prevzela tudi vlogo osrednje univerzitetne knjižnice. Dve leti kasneje so jo preimenovali v Državno biblioteko, leta 1938 pa je postala Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Toda preden se je knjižnica preselila v Plečnikovo mojstrovino, prepleteno s simboli, lokalnimi gradbenimi elementi, domačim znanjem in zakulisnimi političnimi zgodbicami, ki so zavlačevale gradnjo vse do leta 1936, se je skoraj desetletja stiskala v neprimernih prostorih gimnazije ob Poljanski cesti.

foto

Akademska akcija

Pobudnika za izgradnjo nove knjižnice sta bila profesorja France Kidrič in Ivan Prijatelj. Prvi Plečnikov načrt iz leta 1927 je predvidel stavbo univerzitetne knjižnice v parku Tivoli ob bok drugim načrtovanim visokošolskim stavbam, na koncu pa je obveljalo zemljišče porušenega Knežjega dvorca. Leta 1931 izdelan načrt je ostal v arhitektovem predalu zaradi pretečenega bančnega kredita za gradnjo, dodatno pa so projektiranje ovirali administrativni postopki z novimi standardi opeke in spremenjenimi pristojnostmi za gradnjo, lastniki sosednjih hiš, ki so celo razveljavili gradbeno dovoljenje, konkurenčni Vurnikov funkcionalistični projekt in beograjsko nasprotovanje.
Zaradi finančne prikrajšanosti je vodstvo univerze februarja sprožilo t. i. Akademsko akcijo, ki se je razširila tudi med študente, ki so množično protestirali in zahtevali univerzitetno knjižnico. S pomočjo lože Valentin Vodnik in srbskih bratov je šele uspelo, da sta Banovinski svet in jugoslovansko ministrstvo za prosveto predvidela sredstva v proračunu in hipotekarno posojilo za ljubljansko knjižnico. Tudi kralj Aleksander je ljubljanskemu akademskemu zboru obljubil, da bo podpiral prizadevanja za gradnjo knjižnice. S spremenjenim Plečnikovim načrtom in novim asistentom Edvardom Ravnikarjem se je gradnja začela 5. oktobra 1936, ko je ban dr. Marko Natlačen zasadil prvo lopato.

Plečnikova mojstrovina

Plečnik je štirinadstropno stavbo v obliki nepravilnega trapeza z dvema dvoriščema navezal na nekdanji rimski in srednjeveški zid na Vegovi ulici, ki jo je nekaj let poprej oblikoval kot kulturno alejo z bustami slovenskih glasbenikov. Glavni vhod v knjižnico je načrtno premaknil na stransko Turjaško ulico (znanje se ne razdaja na velika vrata), ki ga je z dolgim stopniščem in stebriščem povezal s počez ležečo veliko čitalnico. Simbolični obred iniciacije učenja je kot Platonova prispodoba votline prikazan kot pot skozi temačno stopnišče iz črnega poliranega podpeškega kamna v svetlo čitalnico: znanje je dostopno le posvečenim, ki prehodijo težko pot vzpenjanja k modrosti. Velika čitalnica z lesenim stropom, ki je orientirana na vzhod in zahod, se na zunaj odpira z velikimi okni, ki jih na zunanji strani krasita simbolična psevdojonska stebra z bronastimi volutami.

Spodnji del fasade monumentalne palače je oblikovan s svetlo rustificirano grobo obdelano kamnito oblogo. Osrednji ekspresivni del, ki se igrivo prepleta v kombinaciji opeke in različno obdelanih kamnitih klad iz arheoloških ostankov emonskega zidu in porušenih ljubljanskih hiš v potresu leta 1895, po Fabianijevem vzoru monumentalizira kmečko gradnjo na Krasu ter druge arhitekture (firenška palača Medici Riccardi, rimska vila Zuccari in dunajska Zacherlova hiša). Fasadni plašč krasijo izstopajoča angleška okna, streha pa je zaključena z okrasnim vencem in gladko atiko. Vhodni portal, nad katerim visi stilizirana podoba Triglava, je obogaten s težkimi bronastimi dvokrilnimi vrati, okrašenimi z neobičajno visokima kljukama v obliki konjske glave, ki ponazarjata mitološkega krilatega konja Pegaza oziroma simboličnega vodnika obiskovalcev v svet znanja. Okolico stavbe obdajajo Dolinarjev kip Mojzesa in herme kulturnikov (Prijatelj, Nahtigal, Ramovš in Kidrič).

Plečnikovo svetišče duhovnosti je bilo zgrajeno v duhu renesančnih palač. Gradnjo je izvajal stavbenik Matko Curk, končali pa so jo tik pred vojno marca 1941. Zaradi vojne nevarnosti in strahu, da bo fašistična vojska zasedla prazno novozgrajeno hišo, so Ljubljančani organizirali živo verigo ter prenesli knjige iz gimnazijskih prostorov na Poljanah. Kljub temu je stavbo 29. januarja 1944 poškodovalo nemško poštno letalo, ko je pilot poskušal prisilno pristati na ravni strehi knjižnice. Letalo je predrlo streho nad čitalnico ob Gosposki ulici in eksplodiralo. Prvotna oprema je bila popolnoma uničena, od 50.000 knjig jih je bibliotekarjem uspelo rešiti samo 4000, poleg posadke pa je umrla še ena oseba zaradi hudih opeklin. Med drugo svetovno vojno je v knjižnici delovalo več skrivnih bunkerjev, javka za ilegalni tisk in močno odporniško gibanje.

Narodna in univerzitetna knjižnica

Po osvoboditvi je bil knjižnici s posebnim zakonom priznan status slovenske nacionalne knjižnice in njen naziv spremenjen v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) v Ljubljani, prenovljeno Veliko čitalnico pa so za javnost slavnostno odprli na Prešernov dan, 8. februarja 1947. Leta 2000 je bila stavba protipotresno utrjena, arhitekt Marko Mušič pa je v duhu postmodernistične interpretacije Plečnika preuredil kletne prostore s kavarno, kjer ob priložnostih potekajo različni kulturni dogodki. NUK hrani najpomembnejše srednjeveške rokopise, inkunabule, renesančne in baročne tiske ter vsak obvezen izvod, ki izide na Slovenskem. Vse od leta 1986 pa si strokovna javnost, državna oblast in Univerza v Ljubljani prizadevajo za postavitev nove stavbe NUK II na območju med Slovensko, Zoisovo in Emonsko cesto.