sreda, 20. 3. 2019

Tadej Golob in Leninov park

Ko je bil star 33 let, je stal na najvišji gori sveta. Njegovi intervjuji v Playboyu so neprekosljivi, bil je športni novinar, še vedno pleza. V vsem, kar dela, je vrhunski. Za roman Svinjske nogice je leta 2010 dobil nagrado kresnik.
Avtorica: Jedrt Jež Furlan

Potem je napisal še roman Ali boma ye! In se kmalu nato odločil, da ne bo več pisal knjig za 300 ljudi. Kriminalni roman Jezero je bil leta 2017 najbolj prodajana knjiga v Sloveniji, ki je prekosila celo prevode svetovno znanih avtorjev. Čakalne vrste za Jezero in Leninov park (obe deli sta izšli pri novomeški založbi Goga) v knjižnicah so dolge. Poleg tega je moj današnji sogovornik strasten pisec biografij: med njegovimi žrtvami so se znašli Peter Vilfan, Zoran Predin, Goran Dragić, Milena Zupančič, Alenka Bratušek in Peter Čeferin. Temu žanru je dal nov zagon.

Tadej Golob v Ljubljani živi že trideset let, sicer pa je iz Lenarta pri Mariboru. »Najbolj mi je všeč okolica Ljubljane: Grmada, Krim, Polhograjski dolomiti, kjer kolesarim in tečem. V mestu pa Kinodvor s kavarno, klub Daktari, Drama s kavarno, rad grem v Vodnikovo domačijo. Nazadnje sem bil tam zaradi noro dobrih performansov Andreja Rozmana Roze. Včasih sem rad hodil v Trnovo v slaščičarno Anika, prostor je bil nekoliko skrit. Tam so snemali film To so gadi. Najljubši in najbližji pa mi je Žabar. Sem hodim na dolgo kavo, da prekinem mukotrpno umetniško ustvarjanje.«

Ko sva konec februarja skupaj pila kavo pri Žabarju, je bil spet med najbolj branimi avtorji v Sloveniji. Leninov park, njegov drugi kriminalni roman, se dogaja v Ljubljani. »Nisem raziskoval ljubljanskih umorov. Mislim, da Ljubljana zaostaja za okolico glede domiselnosti pri umorih. V Leninovem parku se zgodita dva. Prvi je povezan s centrom in fašizmom, drugi pa z Metelkovo in pohlepom. Najprej sem predvidel, da bo morilec isti, vendar se ni izšlo, neverjetna naključja bi se morala sestaviti. Toda vedno se naslonim na nekaj, kar sem res doživel. Uboga, tiha ženica se je nekoč postavila z vsemi kremplji v bran zavoženemu sinu. To sem uporabil: da nekdo, ki na videz ne more narediti nič hudega, v neki skrajni situaciji pokaže veliko agresije.« In koliko osebnega je v tej zadnji kriminalki? »Najbolj osebno v knjigi je padec s kolesom, ki se zgodi Tarasu Birsi. Pri padcu mi je bilo zanimivo to, da sem se pri 50 letih zvrnil, a ko sem vstal, šel čez bolečino in šok, sem se počutil spet mladega. Dobro sem jo odnesel. Je le treba pisati o tistem, kar izkusiš,« pravi. »Ne skrbi, ne bom moril.« Tadej je resda na prvi pogled resen in zadržan, vendar se zna razjeziti, predvsem pa je duhovit sogovornik.

»Pri Ljubljani mi je všeč, da je obvladljiva in majhna, obenem pa mi gre to, da je majhna, na živce. Lahko jo prevozim s kolesom.«

Leninov park je pisal tudi na rezidenci v Sarajevu in Novem mestu. »V glavnem pišem doma, tudi na rezidencah. Vendar se kdaj znajdem v zagati, ker ni povsod plezalnih sten, kamor se grem odklopit. Si pa zlahka predstavljam, da bi pisal v odročni gorski koči.« A pravi, da se bo tretji kriminalni roman vseeno spet dogajal v Ljubljani.