petek, 18. 5. 2018

Tivoli: Tam, kjer mesto sanja

Stopite na Cankarjevo in že ga vidite – park in vrh njega baročni grad, ki izreka širokogrudno povabilo. A najprej morate skozi temačen podhod, da stopite na svetlo in naravnost v razprt objem. Jo boste mahnili levo proti bajerju ali desno proti Šiški?
Avtorica Lora Power

Srednja pot pa vas bo popeljala skozi Jakopičevo sprehajališče, celoletno razstavišče, vse do Tivolskega gradu, najstarejše stavbe parka. Danes tamkaj domuje Mednarodni grafični likovni center, skozi leta pa so v njem bivali jezuiti, ljubljanski škof, tam je bila bolnišnica, nato vojašnica ter maršal Josef Radetzky, ki je okoli gradu uredil nove poti in nasade, postavil hlev, počitniško hišico ter vanj prvič privabil radovedne meščane.

Toda zasluge za to, da je iz travnika z nekaj njivami v 18. st. nastal park, ima francoski inženir Jean Blanchard, ki si je v času Ilirskih provinc umislil tri drevorede v obliki črke A. Tok zgodovine je šel po svoje, Blanchardove ideje pa je prevzel avstrijski guverner Krištof Latterman ter priskrbel še sredstva: zasaditev dreves so v začetku 19. st. financirali bogati ljubljanski trgovci.

Sprva so drevored zasadili z akacijami in topoli, a še preden so drevesa pognala korenine, so se sadik lotili vandali. Niso zalegli niti čuvaji, ki so nad rastlinjem bdeli do druge zjutraj, zato so jih kmalu nadomestili kostanji. Le da niso bili prvi; sodeč po starih zemljevidih je imel Cekinov grad (danes Muzej novejše zgodovine) že umetelno oblikovan vrt z drevoredom, ki je vodil proti Celovški.

Bogastvo Tivolija se je kopičilo postopno. Bajer so uredili leta 1880, ko si je društvo Laibacher Eislaufverein zaželelo poletnega čolnarjenja in zimskega drsanja. Za njim sta vzniknila botanični vrt in rastlinjak ter številne peščene poti, ki so park povezale z živalskim vrtom in gostiščem Mostec. A najbolj daljnosežne posege so prinesla 30. leta prejšnjega stoletja, ko so po načrtih Stanka Bloudka na vzhodnem delu zgradili letno kopališče Ilirija, po Plečnikovih pa Jakopičevo sprehajališče.

Prav nič niso bili navdušeni nad mojstrovimi idejami vrli meščani, ko je odstranil vse kostanje od Cankarjeve do tivolskega gradu ter si umislil široko sprehajalno pot s klopmi in svetilkami na sredini.

Tedaj je bilo v parku videti tudi palme, aloje, agave, oleandre in granatna jabolka, in če verjamete, zanje so zaposlili celo sodarja, ki je izdeloval posode, v katerih so hranili eksotično rastlinje.

Že res, da so zelene površine njegova pljuča, toda Tivoli ne bi bil Tivoli brez ptičjega pribežališča Tičistana, brez otroškega igrišča, dvorane in mnogih športnih površin (za fitnes, košarko, kegljanje, hokej, kotalkanje, tenis, mini golf …), brez rac in labodov ter vseh tistih plemenitih kipov – od Batičevega Baleta, do Kunaverjevega Jakopiča, Kalinovega Pastirčka, Drinovčevega Kocbeka in Pahorja g. Begića.

Drži, kot je dejala neka sprehajalka, lepo bi bilo, če bi se tja poleti lahko odpravil v kino ali posedel za mizo in (kot nekoč) odigral partijo taroka. Toda, kaj je lepšega kot park sredi mesta, kjer se občuduje cvetlice, sliši potoke, ptice, otroški vrisk …, kjer se hodi in teka, hrani veverice, poseda, meditira, sanja, spominja …