ponedeljek, 14. 5. 2018

Trk urbane in poljedelske Ljubljane nekoč in danes

Mesta so najpomembnejši človeški izum. Nastala so kot posledica agrarne revolucije, stalne naselitve in organiziranega človeškega stremljenja. Iz mest so zrasle prve civilizacije (Mezopotamija, Egipt, Kitajska), miselnost in kultura starih Grkov sta se širili z urbano kolonizacijo Sredozemlja in krščanstvo se je uspešno širilo ravno zaradi številnih mest rimskega imperija. V mestu so se rodile kultura, umetnost, znanost in politika. Kljub doprinosom mestnega načina življenja, razmišljanja in ustvarjanja Zahodne civilizacije (lat. civis – meščan, državljan) pa ne moremo govoriti o mestu brez njegovega agrarnega zaledja in narave.

Avtor dr. David Petelin

Obzidje med mestom in podeželjem

Že v Emoni je visoko mestno obzidje z 10-metrskimi jarki fizično ločevalo podeželje od mesta, razlike pa so bile tudi v načinu življenja ter v pravnih pravicah in dolžnostih. Rimsko municipalno pravo (lat. municipalis – mesten), ki so mu bili podvrženi italski meščani, je izvzemalo večino avtohtonega prebivalstva na podeželju, kjer so se ukvarjali s poljedelstvom. Ekonomska moč Emone je izvirala predvsem iz veleposesti mestnega agrarnega okoliša na Gorenjskem in delu Notranjske, kjer so zemljo obdelovali brezpravni staroselci, ter iz izdelovanja obrtnih izdelkov in medmestnega trgovanja.

Podobno, a v drugačnem družbeno-politično-ekonomskem okviru je bilo tudi v srednjem veku (fevdalizem, način produkcije in osebna nesvoboda). Ko je Ljubljana (Mestni trg) leta 1220 dobila mestne pravice, se je fizično (pravica do obzidja) in pravno izločila iz fevda zemljiškega gospostva. Nekoč skromen zaselek med gričem in Ljubljanico s trgovci, obrtniki in čolnarji je v nekaj stoletjih zrasel v najpomembnejše mesto med Benetkami in Dunajem. Ljubljana je postala prestolnica dežele Kranjske in sedež škofije, trgovsko središče s številnimi privilegiji ter center slovenske reformacije.

Konec 13. stoletja, ko so imeli goriški grofje Kranjsko v zastavi in so jo upravljali kot svojo posest, so sodništvo dajali v zakup finančnim mogotcem. Ti so odkupovali posestva od propadajočega plemstva in jemali v zakup sodniško funkcijo, ki je bila v tistem času takoj za županom najvišja mestna upravna funkcija. S tem je bilo povezano vmešavanje v deželno upravo in po vzoru italijanskih mestnih državic so nastali zametki patriciata: izenačevanje plemstva in meščanstva. Toda ta proces so kasneje Habsburžani prekinili, zaostrili upravno mejo med mestom in podeželjem ter zakoličili socialno mejo med plemičem in meščanom vse do 19. stoletja.

Podeželje v predmestju

Ljubljana je imela ves srednji vek pa tudi kasneje močno agrarno zaledje v svojem podeželju, ki je še danes prisotno v zavesti nekaterih mestnih predelov. To se še danes izkazuje v jeziku: kadar v Trnovem rečejo »Grem v mesto,« to pomeni, da grejo v center. Poleg zemljišč mestnih hiš izven obzidja (t. i. patidenčnih hiš) so venec okoli Stare Ljubljane (Mestni, Stari in Novi trg) tvorila predmestja (nem. Vorstadt) in vaška jedra (nem. auf dem Lande), ki so šele v 20. stoletju postala integralni del mesta (upravno, urbanistično in poistovetno), čeprav so se ponekod kmečki in urbani elementi mešali več stoletij.

Stara ljubljanska predmestja so bila Šentpeter, Poljane, Gradišče in Kapucinsko predmestje, Karlovško predmestje in Trnovo. Med urbanizirane ljubljanske vasi štejemo Vodmat, Spodnjo in Zgornjo Šiško, Vič in Glince, Moste, Selo in Fužine, Štepanjo vas, Koseze in Dravlje ter barjanske vasi. Med naselbinske komplekse obdobja vzpona industrializacije pa spadajo Bežigrad, Kodeljevo, Rožna dolina in delavske kolonije. Med njimi zagotovo izstopa najstarejše srednjeveško predmestje Krakovo, ki ima izvore še v predrimskih časih. Kasneje je bilo podložno tevtonskemu viteško-meniškemu redu s sedežem v Križankah, nato pa je vse do danes trdoživo ohranilo arhitekturno-urbanistični videz pritličnih hiš z vrtovi.

Druge ljubljanske vasi oziroma predmestja so videz in parcelacijo bolj spreminjala, kljub temu pa so še danes vidne sledi nekdanjih kolovozov, njiv, hlevov in pomožnih gospodarskih objektov v obrisih arhitekture in urbanizma. Kjer so nekoč kmetje obdelovali polja in se pasle krave, danes stojijo blokovska naselja, četrti hiš in javna infrastruktura. V preteklosti sta se mestni in vaški ambient srečevala predvsem ob tržnih in sejemskih dnevih. Šele modernizacija in industrializacija 19. in 20. stoletja sta počasi ukinjala razlike med mestom in podeželjem, predvsem s spreminjanjem socialne in poklicne strukture vasi. Med mestom in vasjo je vedno veljal ambivalenten odnos in občutek nerazumevanja, predvsem zaradi drugačnega načina mišljenja, vsakdanjega življenja in kulturnih vrednot.

Mestni in vaški vplivi

Prvi prelomni poseg mesta v predmestja je bilo zagotovo rušenje srednjeveškega obzidja konec 18. stoletja in nastanek novih trgov (Trg francoske revolucije, Kongresni, Prešernov in Krekov trg). Druga razvojna etapa je bila železnica leta 1848 in skromni začetki industrializacije, tretja zagotovo popotresna obnova, največja in zadnja etapa urbanizacije pa se je zgodila po drugi svetovni vojni z izrazito gradbeno vnemo in skokovitim naraščanjem prebivalstva. Za zadnja desetletja sta značilni razraščanje mesta s suburbanizacijo in premikanje urbanih mej. Poleg tega je opazna tudi mestna aglomeracija: z vsakodnevno migracijo zaposleni in študentje s sodobnimi sredstvi ter načinom življenja širijo mestni vpliv (novodobno pomeščanjenje) v t. i. ljubljansko urbano regijo.

Ljubljana je imela še dolgo v 20. stoletju rustikalni videz. »Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca dolga vas« je pesem, ki je še desetletja opevala dejansko stanje ljubljanske urbane podobe. Kmetijska zemljišča so zasedala skoraj četrtino mestne površine. Ponekod ni bilo jasne meje med urbano in ruralno podobo, to pa ni bilo vidno le na mestnem obrobju z betonskimi novogradnjami sredi starih vaških jeder, temveč tudi v samem mestnem središču. Stara kmetija in gostila Figovec je mirno čepela ob novozgrajenem Nebotičniku, simbolu ambicij medvojnega meščanstva, in v 60. letih so Metalko zgradili poleg hlevov.

Urbani obroč okoli historičnega jedra Ljubljane predstavljajo soseske in gradnje iz obdobja po letu 1945. Mestne četrti znotraj avtocestnega sistema so bile še do leta 1935 (nastanek Velike Ljubljane) samostojne občine z vaško podobo. Kmečki elementi, kot so veselice z narodnozabavno glasbo, kmetije, kozolci in traktorji, pa še danes krasijo marsikatero mestno četrt. Kot se je mesto širilo na vas, je tudi vas prišla v mesto. Po prvi svetovni vojni se je odselilo nemško meščanstvo, po drugi pa je preostanek meščanstva prekrila plast prebivalstva iz agrarnih območij in z agrarnim načinom življenja. To se je odražalo v vrtičkarstvu, izletih na podeželje ob koncu tedna in v načinu preživljanja prostega časa.

Zeleno mesto

Mestna občina Ljubljana je med najbolj zelenimi evropskimi prestolnicami, saj več kot polovico občinske površine prekrivajo gozdovi (40 %), travniki (18 %) in njive (10 %). Kmetijska gospodarstva še vedno predstavljajo razmeroma pomemben oskrbni dejavnik mestnega prebivalstva, sodobne usmeritve kmetovanja pa postavljajo nove funkcije iz proizvajanja vse do upravljanja in skrbi za sonaravni razvoj pokrajine kot celote.