ponedeljek, 3. 12. 2018

V Mostecu spet daleč skačejo

Sredi petdesetih in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je v Ljubljani zbralo tudi več kot dvajset tisoč gledalcev na tekmah v smučarskih skokih. Toda propadu 70-metrske Bloudkove skakalnice na Galetovem v Šiški je sledil zaton smučarskega kluba Enotnost, in zanimanje za ta šport je v prestolnici začelo upadati. Na srečo se je 24. aprila 1970 v prostorih tedanje Zveze za telesno kulturo Ljubljana Šiška zbrala peščica nekdanjih in aktivnih skakalcev ter ustanovila Smučarski skakalni klub Ilirija. V svoji bogati zgodovini se edini ljubljanski klub, ki se ukvarja s smučarskimi skoki, lahko pohvali s petimi kolajnami na olimpijskih igrah in dvema na svetovnih prvenstvih.
Avtor: Miha Štamcar

Smučarski skakalni klub Ilirija je bil ob ustanovitvi sploh prvi v Sloveniji, ki je vso pozornost namenjal le smučarskim skokom. Skakalnica na Galetovem je propadla, od nje je danes ostal le še stolp, zato so svojo dejavnost prenesli v Mostec, kjer so najprej zgradili malo 20-metrsko skakalnico, že dve leti pozneje pa tudi 55-metrsko plastično skakalnico, ki je bila za tiste čase nekaj posebnega.

»Star sem bil deset let, ko sem prišel v klub, moja vrstnika Miran Tepeš in Vasja Bajc pa sta skakala že dve leti. Še danes se spomnim, da je bila plastika čisto nova, mislim, da je bila rumene barve. Poletne tekme so bile nabito polne, to je bil pravi praznik,« se danes svojih skakalnih začetkov spominja Primož Ulaga, eden najboljših slovenskih skakalcev vseh časov, ki je danes predsednik kluba.

Infrastruktura takrat in danes

Vendar se od tistih časov v skakalnem centru v Mostecu ni prav veliko spremenilo. »Nekaj novosti sicer je, pridobili smo dvigalo, skakalnica je zdaj nekoliko večja, vendar nikakor ne moremo govoriti, da je to sodoben objekt. Tudi spodnji radius je preoster. Če je za začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja veljalo, da ima Ilirija najboljšo infrastrukturo v Sloveniji, danes ni več tako. Pred nami so Planica, Kranj, Velenje, Žiri, Ljubno …« Na tem prostoru večja skakalnica ni možna, saj bi bil to prevelik poseg: lahko bi naleteli tudi na podtalnico. Gradnja nove konstrukcije bi bila prevelik strošek in poleg tega bi bila vprašljiva pridobitev dovoljenja, saj leži v krajinskem parku. Nekaj let se že govori, da bi nov skakalni center zgradili v Podutiku, v načrtih se omenja tudi 120-metrska skakalnica, najpogumnejši razmišljajo celo o tekmi za svetovni pokal. Toda Primož Ulaga in Žiga Mandl, direktor kluba in trener mlajših kategorij, razmišljata bolj racionalno.

»Z vidika svetovnega pokala bi bilo to seveda zanimivo, saj razen v Oslu ni nobene druge tekme v glavnem mestu,« razmišlja Mandl. »Toda glede na to, da imamo le slabih 30 km stran 110-metrsko skakalnico v Kranju, potem pa je tu še Planica, je vprašanje, ali je sploh smiselno dajati nekaj milijonov evrov za izgradnjo 120-metrske skakalnice. Toda če se ne motim, imamo v Ljubljani tri, štiri klube v alpskem smučanju, dva skakalna in en tekaški oziroma biatlonski, zato bi morda veljalo razmisliti, da bi imeli zimski športi skupno lokacijo, skupno bazo, skupne prostore, saj smo vsi na smučeh. Nekaj se govori o tekaški progi v Stanežičah, toda, če se bo že šlo v nov objekt, bi moral biti zanimiv tudi za gledalce, da bi bil v pogonu, tudi ko klubi ne bi opravljali svoje dejavnosti. V sklopu tega bi lahko bil pustolovski park, rolkarske steze in podobno, da bi tudi na ta način dobili povrnjene stroške.«

Sodelovanje

Skakalni klub Ilirija že nekaj časa zgledno sodeluje s smučarskim klubom Brdo, tako da ima vse večje uspehe tudi v nordijski kombinaciji. »V klubu si ne želimo zgodnje specializacije, kar tudi otrokom omogoči spoznavanje večjega spektra različnih športov. Ob skokih otroci v našem klubu spoznavajo tudi gimnastiko, saj je pomembno, da obvladajo svoje telo. Tek na smučeh je pomemben za vzdržljivost, eksplozivnost, gibljivost, alpsko smučanje za hitrost,« poudarja direktor smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

Skakalni klub Ilirija Mostec foto.miha.fras 067

Klub se je pred leti znašel v krizi, kar se je kazalo tudi v rezultatih. Prihod novega predsednika že kaže rezultate. »Nikoli se mi ni bilo težko vrniti v klub, v katerem sem začel svojo športno pot, in kakšno stvar predebatirati, da pa sem postal predsednik, je bil bolj splet naključij. Žal je pred leti Ilirija zašla v krizo, zato si je majhna skupina ljudi prizadevala, da bi mesto predsednika prevzel nekdo, ki je bil športnik, ki je bil v klubu, ki razume zadeve. Na izredni skupščini so me prepričali, da sem šel v kandidaturo – in bil sem edini kandidat,« je svojo vrnitev pojasnil eden od petih ilirijanov z olimpijsko kolajno. Ob njem so to še Miran Tepeš, Matjaž Debelak celo z dvema, Peter Žonta in Damjan Fras.

V članski konkurenci sta v ospredju slovenski reprezentantki in olimpijki Urša Bogataj in Špela Rogelj, trenutno pa je večji poudarek na mlajših kategorijah. »Seveda bi si želeli, da bi bili rezultati podobni kot v času našega predsednika ali kot pred 15 leti. Pred leti so nas zapustili številni odlični skakalci, vendar o krivcih nima pomena razpravljati. Želimo si, da bi kdo od mladinske kategorije uspešno nastopal tudi v članski, predvsem pa si želimo, da bi tudi v času študija normalno trenirali, ne pa da bi prenehali po koncu srednje šole, kajti šport in študij se da uskladiti. Trenutno imamo dve reprezentantki in nanju smo zelo ponosni,« je še dejal Mandl, ki je obenem zelo zadovoljen, kako klub sodeluje z Mestno občino Ljubljana.

Novi člani so vedno dobrodošli

Žiga Mandl vabi v klub nove člane: »Vpis novih skakalcev in skakalk je kadar koli. Najprej naj samo pridejo na trening, da ugotovijo, ali jim je to sploh všeč. Še pred samim formalnim vpisom jim omogočimo nekaj treningov, novinci začenjajo na puklu, potem gredo počasi na večje skakalnice. Zaželeno je le, da so otroci že stali na smučeh in se znajo peljati.«