ponedeljek, 22. 6. 2020

»V tem domu luč prosvete sije!«

Ob 100. obletnici prve šole za slepe in slabovidne v Ljubljani
Avtorica: Veronika Sorokin

Častitljivih sto let je že od prve ustanove za slepe in slabovidne v Ljubljani, ki je vključevala osnovno šolo in delavnice iz pletarstva in ščetarstva. Ob visokem jubileju so v Slovenskem šolskem muzeju pripravili razgibano razstavo o tiflopedagoški zgodovini pri nas.
Prvi slovenski zavod za slepe so odprli v Ljubljani leta 1919, povod pa so bili slepi vojaki, ki so se leto poprej vrnili iz graškega zavoda za slepe. V skrbništvu učiteljice redovnice Klare – Franje Vrhunc so bili nastanjeni v nekdanji belgijski vojašnici (današnji AKC Metelkova mesto). Država jim je priskočila na pomoč in jim z urjenjem v branju in pisanju brajice poskusila zagotoviti jasnejšo prihodnost. Osnovna vizija je sočasno prerasla v potrebo po šoli za slepe otroke. Pred tem je večina slovenskih slepih otrok ostajala doma brez izobrazbe, saj so se v primerljivih zavodih v tujini šolali le redki.

Celovita priprava na življenje

Prilagojeni učni načrt je temeljil na pripravljanju slepih na samostojnost pri vsakodnevnih opravilih, npr. pri odpiranju vrat, hoji po stopnicah, postiljanju, uporabi sanitarij itn. Velik poudarek v učnem načrtu je bil namenjen rokodelskemu pouku, pri katerem so se učenci seznanjali z obdelovanjem lesa, kovin, oblikovanjem z glino, modeliranjem ipd. Prav tako že od začetkov ni manjkalo glasbene, telesne in verske vzgoja, nazornega pouka, ki je slepim otrokom pomagal razvijati vsa čutila, naravoslovja, zemljepisa, zgodovine, računstva ter seveda branja in pisanja brajice.
Polona Koželj, avtorica razstave, izpostavi razmišljanje pedagoga Franca Fabinca z začetka 20. stoletja, ki pravi: »Ideal današnjega vzgojevališča za slepe obsega vzgojo in pouk v predšolski dobi, v šoloobvezni dobi in v času, ko se slepec izobrazi za določen poklic.« Polona Koželj ob tem poudari, da Fabinčeve strokovne smernice za poučevanje otrok s slepoto kažejo zanimive vzporednice z današnjim časom: »Vzgojni in učni prijemi ter uporaba pripomočkov za slepe so danes sicer drugačni, cilj pa ostaja enak, in sicer otroke s slepoto opremiti za življenje.«

Vrata v prihodnost

Na razstavi se lahko seznanimo z edinstvenimi didaktičnimi pripomočki, prilagojenimi pouku slepih, nekatere so izdelali pedagogi sami. Ti so iz praktičnih delovnih izkušenj s slepimi še najbolje vedeli, kako pritegniti njihovo pozornost. Zelo zanimiva je lesena škatla s šestimi predali, iz katerih slepi otrok prebira različne vrste plodov in jih razvršča v ustrezne predale. Ta pripomoček že majhnim otrokom s slepoto omogoča osnove opismenjevanja v brajici.
Razstava se zaključi s simbolnimi vrati, ki spodbujajo k razmisleku o družbi, svetu in življenju, v katero vstopajo slepi in slabovidni mladostniki po zaključenem institucionalnem izobraževanju. Na simbolni ravni tako slepim kot videčim sporočajo, da jih je treba odpreti s pogumom in pozitivnim odnosom, kajti le tako lahko vzajemna želja po sodelovanju obrodi sadove in pripomore k vključujoči in odprti družbi.

Razstava V tem domu luč prosvete sije! v Slovenskem šolskem muzeju bo odprta do 18. septembra.

Današnji Center IRIS, naslednik Zavoda za slepo in slabovidno mladino, se razvija v sodoben strokovni center, kot jih poznajo po Evropi. Leta 2004 so v Zavodu začeli izvajati tudi programe srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja. Od leta 2010 za stavbo Centra IRIS na prenovljenem šolskem vrtu deluje Vrt čutil, ki omogoča usposabljanje slepih in slabovidnih v orientaciji in mobilnosti s pomočjo vseh čutil. Tam prirejajo tudi delavnice za različne starostne skupine, s katerimi želijo javnosti predstaviti slepoto in slabovidnost.