ponedeljek, 14. 5. 2018

Vesela sem, da s svojim delom prispevamo k oblikovanju odprtih, družbenokritičnih in solidarnih posameznikov…

Intervju z doc. dr. Alenko Bartulović, etnologinjo in kulturno antropologinjo.

Avtorica Nada Breznik

V Slovenijo je iz Sarajeva družina prebegnila leta 1992. Po končani osnovni šoli se je vpisala na gimnazijo Vič in kasneje na Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, kjer je leta 2010 doktorirala.

Alenke Bartulovic foto Urska Vrhovecjpg3
Foto: Urška Vrhovec


Kako si se po prihodu v Ljubljano prilagodila novemu okolju? Kaj ti je prišlo najbolj do živega?

Pravzaprav je bila ta prilagoditev dokaj enostavna, čeprav sem seveda pogrešala Sarajevo in ljube ljudi. Po precej nevarni poti, ko sem z družino ujela enega izmed zadnjih avtobusov, ki so vozili še iz Bosne in Hercegovine (med drugim smo morali tudi slalomirati med minskimi polji, poslušati prepire vojakov, ki so se odločali o naši usodi), me je mama skupaj z bratom že takoj naslednji dan peljala v osnovno šolo Vič. Še vedno sem ji hvaležna za to odločnost, saj me je naučila, da lahko splavam zelo hitro, če me pravočasno vržejo v vodo. Znanje slovenščine je seveda prišlo zelo prav. Jezika sicer nisem popolnoma obvladala, sem pa slovenščino razumela in govorila dokaj dobro, saj je mama tudi v Sarajevu z nama z bratom govorila slovensko. Z bratom sva tudi pogosto preživljala počitnice v Sloveniji ter z veseljem brala mladinsko literaturo v slovenščini. Čeprav v resnici nisem imela veliko negativnih izkušenj v času odraščanja, so me občasno v šolskih letih zbodle izjave, da je »bosansko« sinonim za nekaj nazadnjaškega, nekvalitetnega, nevrednega, nemodernega itd. »Bosanec« je bila takrat pogosta žaljivka. Ker danes med drugim raziskujem tudi procese drugačenja in konstruiranja Drugega v različnih obdobjih, mi tudi moja lastna izkušnja pride prav pri razumevanju določenih družbenih procesov. Imam namreč srečo, da delujem v disciplini, ki mi pomaga, da o negativnih spominih temeljito premislim in jih občasno celo transformiram v relevanten material za analiziranje določenih družbenih pojavov. Moram pa priznati, da me še danes preseneča vztrajno reduciranje osebnosti posameznika na kraj rojstva ali etnično pripadnost. Sama sem preživela namreč le dobro tretjino svojega življenja v Sarajevu, čeprav se seveda zaradi znanstvenega dela, terenskih vaj in drugih osebnih razlogov rada in pogosto vračam v Bosno in Hercegovino. Toda kljub temu me mnogi še vedno enostavno dojemajo (zgolj ali najprej) kot Bosanko, čeprav je moja identiteta precej bolj hibridna in kot vse identitete – situacijska in večplastna. Nacionalna pripadnost je pravzaprav le manjši segment tega, kar smo (čeprav se v sodobnem svetu tudi mnogi - zaradi različnih razlogov - poskušajo izogniti nacionalnim definiranjem), je pa na žalost pogosto najbolj priročna kategorizacija ter nemalokrat temelj za diskriminacijo.

Kako se je stopnjevalo tvoje izobraževanje, kaj te je pri tem vodilo?

Po osnovni šoli sem pričela obiskovati Gimnazijo Vič, kjer sem ugotovila, da uživam v pisanju. Da se užitek kaže tudi v kvaliteti pisanja, sta me opozorili profesorici slovenščine in sociologije. Čeprav me je privlačila tudi glasba, delno tudi risanje, sem se vendar po obisku informativnega dneva odločila, da je študij etnologije in antropologije prava izbira zame, česar nisem nikoli obžalovala, prav nasprotno. Sprva me je zanimala zlasti etnomuzikologija (saj sem v tistem obdobju sodelovala v skupini Vali ter poučevala klavir v Vodnikovi domačiji ter odkrivala ljudsko glasbo in glasbo sveta), sem po spodbudi nekaterih profesorjev, zlasti pa mentorja prof. dr. Božidarja Jezernika, poglobljeno začela ukvarjati z raziskavami Balkana, kar me je vodilo k pisanju diplomske naloge o učbeniških naracijah v povojni Bosni in Hercegovini, za katero sem prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Po tem je bilo skoraj povsem samoumevno, da nadaljujem pot na doktorskem študiju na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF, kjer sem začela delati kot mlada raziskovalka. Zaradi popolne prevzetosti s študijem in kasneje tudi pedagoškim delom sem sicer počasi opuščala nekatere hobije, h katerim sem se delno spet vrnila kot raziskovalka.

Zdaj si docentka na Filozofski fakulteti na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Kaj tvoje delo vključuje, kaj te pri njem najbolj osrečuje? Kaj je v fokusu tvojega zanimanja?

S poučevanjem na Oddelku sem pričela že pred trinajstimi leti kot mlada raziskovalka. Čeprav mi trenutno največ časa ob birokraciji, ki postaja vedno bolj zahtevna, vzamejo predavanja (predavam namreč Etnologijo Balkana, Kulturo stavbarstva in bivanja, Razvoj podeželja), nadaljujem raziskovalno delo na več področjih. Raziskovalno delo ni le stvar osebnega zadovoljstva in nenehnega samo-izpopolnjevanja, ampak je seveda nujno tudi za pedagoški proces. Kombinacija znanstvenega in pedagoškega dela je zame idealna, saj moram priznati, da sem pogrešala delo s študenti, v času, ko sem bila zaposlena zgolj kot (prekarna) raziskovalka. Predavanja dojemam tudi kot izziv, saj je pravzaprav načine podajanja znanja treba vseskozi prilagajati novim generacijami. Tudi stik z mladimi je izjemno pomemben, morda še posebej za antropologe, zato na predavanjih poskušam spodbujati njihovo aktivno udeležbo in dialog. Z mnogimi nekdanjimi študenti sem še v stiku in kot vsakega učitelja/učiteljico oziroma profesorja/profesorico, tudi mene osrečujejo njihovi uspehi. Predvsem pa sem navdušena, ker se tudi v Sloveniji (kljub podcenjevanju vrednosti humanistike in družboslovja) v določenih krogih prebuja zavedanje o pomenu antropologije, kar se odraža tudi v tem, da naše študente zaposlujejo tudi na delovnih mestih, ki nekoč niso veljala za tipično etnološko-antropološka. Vesela sem tudi, da s svojim delom prispevamo k oblikovanju odprtih, družbenokritičnih in solidarnih posameznikov, ter oseb, ki z zdravo distanco gledajo v sedanjost in prihodnost. Hkrati pa moram priznati, da sem zelo srečna, ker delujem v stimulativnem znanstvenem okolju.

Glede znanstvenih usmeritev, danes moramo biti znanstveniki in znanstvenice izjemno prilagodljivi ter odzivni. Velikokrat sočasno delujemo na raznolikih projektih; veliko raziskovalcev je že opozorilo na katastrofalno stanje v akademski sferi ter podhranjenost znanosti. Trenutno počasi zaključujem projekt o begunski glasbeni ustvarjalnosti, ki sva ga zasnovala s kolegom Miho Kozorogom in upava, da v naslednjem letu strneva rezultate v knjigo. Sočasno delam na projektu Dediščina 1. Svetovne vojne, ki ga financira ARRS, kjer se ukvarjam s političnimi manipulacijami ter različnimi rabami spominov na sarajevski atentat v nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Ob tem pa sledim še nekaterim temam, ki me že dalj časa privlačijo, ki so precej razpršene, se pa navezujejo na predmete, ki jih predavam.

Tvoje delo »Nismo vaši«, ki je izšlo pri Znanstveni založbi FF, je leta 2013 prejelo priznanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost na področju antropologije. Ali nam lahko na kratko predstaviš izsledke, ki so plod znanstvenega raziskovanja in gotovo tudi lastne izkušnje in bolečine?

Ko sem pričela pisati doktorat, sem sprva razmišljala o pisanju disertacije, ki bi zasledovala porast nacionalizma med mladimi v povojni Bosni in Hercegovini, kar bi bilo logično nadaljevanje diplomske naloge, saj je ta pokazala na politične instrumentalizacije spominov, ki naj bi služile utrjevanju nacionalnih meja med tremi dominantnimi bosansko-hercegovskimi skupnostmi. Toda med branjem različnih znanstvenih del o Bosni in Hercegovini sem ugotovila, da so videnja povojne družbe izrazito enoznačna, ter da se mnogi izsledki raziskav ne ujemajo z mojimi opažanji. V vseh delih so manjkali tisti, ki so zelo kritično dojemali porast nacionalizma, saj so bili za zahodno publiko, ki je do določene mere obremenjena z balkanizmi, dokaj nezanimivi. Zato sem s svojo disertacijo poskušala zapolniti vrzel v znanstvenem pisanju o nekdanji Jugoslaviji, ki so jo pred mano zaznali le redki (npr. Stef Jansen v Srbiji in na Hrvaškem). Nekaj let kasneje pa so na ta segment prezrte družbe pričeli opozarjati mnogi. Moj cilj je bil pokazati, da v sodobni Bosni in Hercegovini obstajajo posamezniki, ki so zelo kritični do nacionalistične segregacije in ki s svojimi razmišljanji, dejanji ter identifikacijami, ki jih ni moč zvesti na nacionalno pripadnost, poskušajo nasprotovati nacionalizmu in ločevanju, in sicer na izjemno raznolike načine. Doktorska disertacija tudi jasno kaže, na kakšen način posamezniki preizprašujejo dominantne ideologije ter kako se spopadajo z družbeno situacijo, ki jo dojemajo kot nevzdržno. Opozarjam tudi na spodletelo politiko, ki jo je zakoličil Daytonski sporazum. Ta je namreč legitimiral nacionalne delitve in brutalne posledice etničnega čiščenja ter marginaliziral Bosance in Hercegovce, ki se ne želijo ali ne morejo uvrstiti v togi okvir treh konstitutivnih narodov. Med drugim monografija odkriva, kakšni so mehanizmi, vodila ter motivi za ohranjanje, preoblikovanje ali celo ponovno izumljanje bosansko-hercegovskih kulturnih specifičnosti kot identitetnih sidrišč Bosancev in Hercegovcev v 21. stoletju. Disertacija je torej precej obsežna, vsebuje vrsto raznolikih tem, ki jasno kažejo na obstoj močnega antinacionalizma v povojnem Sarajevu. Izjemno sem vesela, ker monografijo citirajo v mnogih pomembnejših antropoloških raziskavah povojne Bosne in Hercegovine, čeprav je – zaradi pomanjkanja časa in sredstev - objavljena le v slovenščini.

V knjigi Nismo vaši pišem o tem, da je vojna na območju Republike Bosne in Hercegovine v začetku devetdesetih let 20. stoletja sprožila precejšnje zanimanje za dogajanje in življenje v državi. Mnogi so bosansko-hercegovske (po)vojne razmere pojasnjevali skozi zamejen interpretativni okvir nevarnega »etničnega nacionalizma«. V tovrstnih razlagah se nacionalna identiteta kaže kot osrednja ali celo edina identifikacijska možnost; nemalokrat pa tudi kot sila, ki docela določa posameznikovo ravnanje in videnje sveta. Znanstvena monografija skozi analizo kompleksnih strategij kulturne identifikacije, ki jih ni mogoče reducirati zgolj na posameznikovo pripadnost bošnjaški, hrvaški in srbski »zamišljeni skupnosti«, razkriva spodrsljaje tovrstnih posplošujočih pristopov. V ospredju zanimanja so alternativne uporniške antinacionalistične diskurzivne prakse, ki se kažejo v aktivnem in načrtovanem angažmaju posameznikov, v vsakdanjem življenju Sarajevčanov in Sarajevčank ter življenjskih zgodbah, v katerih je posameznikova identiteta umeščena v okvire naracije o preteklosti, sodobnosti in prihodnosti Bosne in Hercegovine. Raziskava kaže tudi na svojevrstno prilaščanje zahodnih, evropocentričnih diskurzov ter njihovo spajanje z regionalnimi, ideološkimi zapuščinami preteklosti, ki igrajo ključno vlogo v identitetnih procesih na jugovzhodnem obrobju Evrope. Prav tako pa monografija analizira procese pomnjenja in pozabljanja v povojni družbi.

Pred kratkim smo na TV videli prispevek, v katerem prikazujejo srednjo šolo v BIH, katere dvorišče je razdeljeno z žično ograjo, šolsko poslopje pa je že po videzu prepolovljeno na vzdrževano in zanemarjeno stran (srbska in bošnjaška???), medtem, ko si dijaki čez ograjo podajajo knjige in se pogovarjajo. Pedagogi zelo previdno protestirajo in opozarjajo na nevzdržnost takšne situacije. Kako ti komentiraš in doživljaš te razmere in nevarnosti takšnih delitev?

Gre za t.i. »dve šoli pod eno streho«, ki naj bi jih bilo v BiH več kot 50. Zanimivo antropološko študijo o tem fenomenu v Mostarju je napisala Azra Hromadžić, v Bosni pa je veliko posameznikov, ki že leta zelo aktivno nasprotujejo tovrstnem ločevanju otrok, ki zagotovo ne napoveduje multikulturne prihodnosti Bosne in Hercegovine. Mednarodna skupnost je po vojni želela odpraviti segregacijo v šolskem sistemu, česar se je lotila nekoliko nespretno. Ena izmed strategij OSCE je bila denimo ta, da so učenci pri pouku s črnim markerjem črtali »sporne« informacije iz učbenikov, ki žalijo pripadnike drugih konstitutivnih narodov, kar je seveda mnoge mlade še bolj podžgalo, da odkrivajo prepovedane teme. Mednarodni politični pritisk je imel po mojem mnenju nasprotni učinek in tovrstne šole so se ohranile vse do danes. Politični voditelji zlasti v predvolilnem času obljubljajo še dodatne delitve, ki naj bi ohranjale domnevno ogroženo nacionalno identiteto. Tako denimo v svoji monografiji govorim med drugim tudi o uvajanju verouka v sarajevske vrtce, s tem ukrepom naj bi otroke že v prvih letih življenja jasno ločevali po religijski pripadnosti, nedavno pa smo lahko tudi iz medijev izvedeli, da naj bi se predsednik RS Milorad Dodik in predsednik Srbije Aleksandar Vučić srečala z namenom okrepitve vezi med RS in republiko Srbijo. S prihodnim šolskim letom naj bi se srbski otroci v BiH izobraževali po srbskem učnem načrtu, čeprav živijo v Bosni in Hercegovini. Gre dejansko na vračanje na prva povojna leta, ko so v Bosni sobivali učni načrti iz Srbije in Hrvaške. Skratka, ti procesi so izjemno zaskrbljujoči. Hkrati pa je vendar treba opozoriti tudi na pobude, ki pa – morda presenetljivo – prihajajo ravno od učencev. Tako smo bili denimo priče protestov dijakov v Jajcu lani, ki so se odzvali na iniciativo o gradnji nove šole, s katero bi v mestu zagotovili dve šoli z različnimi nacionalnimi programi. Zanimivo je, da ravno dijaki, ki nikoli na primer niso doživeli predvojne Bosne in Hercegovine in so odraščali v družbi, ki promovira nacionalno distanciranje, zahtevajo skupno šolanje. Želijo predvsem kvalitetno izobrazbo. Na protestih so denimo tudi izpostavili, da živijo v 21. stoletju in jih vračanje v preteklost ne zanima. Seveda pa gre le za del učencev, mnogi so namreč podlegli nacionalni retoriki, še več pa jih zlasti razmišlja, kako bi si zagotovili normalno življenje, ki si ga težko predstavljajo v BiH. Veliko izjemno kvalitetnih kadrov je zato poiskalo nove priložnosti v tujini.

Na primeru še vedno tlečega Balkana, Bosne in Hercegovine in Sarajeva, kot ga je v svojem doktorskem delu in pričujočem intervjuju predstavila doc. dr. Alenka Bartulović, je gotovo vredno razmišljati, kaj je za svetovni mir in splošno dobro človeštva pomembneje, priseganje na nacionalnost ali njeno preseganje.