petek, 12. 4. 2019

Vihar v glavi: umetnost najstništva

Rubrika: Mladi na sceni

Avtorica: Patricija Fašalek

Na gledališke odre se je 30. marca 2019 vrnila predstava Vihar v glavi, kjer režiser Primož Ekart s sedemnajstimi nastopajočimi odkriva vihar, ki se dogaja v življenju slehernega najstnika. Za izhodišče je vzel dramsko besedilo Brainstorm avtorjev Neda Glasierja in Emily Lim, na katerega je po naključju naletel v Londonu. Z idejo za predstavo, kjer se izbrana predloga prepleta z osebnimi izkušnjami igralcev, je navdušil umetniško vodjo Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Ob pogledu na besedilo Vihar v glavi, ki odkriva čustveni svet mladih, odnos do staršev pa tudi njihove želje, pričakovanja, strahove in upanje za prihodnost, pri tem pa se sklicuje na najnovejša znanstvena odkritja na področju delovanja možganov v najstniški dobi, se Ekart ni znašel pred težko odločitvijo: kot oče dveh otrok se je ravno v tistem času – pred dvema letoma, če smo natančni – z najstništvom začel soočati tudi sam in zanimalo ga je, kaj to sploh je. »Saj ima vsak svojo izkušnjo, ampak ko si najstnik, nimaš zares pojma, kaj se s tabo dogaja, in se temu samo prepuščaš,« je pojasnil. Izvedli so avdicijo, kamor je prišlo 100 mladih, starih od 14 do 19 let, ki so želeli sodelovati, po dveh neprespanih nočeh pa so se le odločili za izbrano peščico in začeli vaditi v jeseni 2017.

O tem, kako so sooblikovali predstavo in komu je namenjena, smo se pogovarjali s Primožem Ekartom in igralkama Ano Pribošič in Ajo Markovič.

Kako vam je bilo delati z najstniki, v nasprotju z odraslimi izkušenimi igralci?

Primož: Seveda ima takšno delo svoje specifike, ampak prinaša neskončno veselje. To so ljudje, ki prvič odkrivajo tisto, s čimer se profesionalci ukvarjamo že leta ali desetletja. Ravno to navdušenje se prenaša tudi na nas: njihova radovednost, veselje, entuziazem, vse to je neprecenljivo in nekaj, kar se ne more zgoditi v profesionalnem teatru s profesionalnimi igralci.

Originalna predloga se prepleta z osebnimi izkušnjami in zgodbami nastopajočih. Je bilo težko deliti svoje osebne zgodbe z režiserjem in ekipo, glede na zavedanje, da boste morali to kasneje tudi sami večkrat odigrati pred javnostjo?

Ana: Mislim, da je bilo težje to, da smo se morali začeti odpirati že čisto na začetku vaj, in to ljudem, ki jih ne poznamo, ki smo jih videli le nekajkrat. Ljudi v publiki ponavadi nikoli več ne vidiš, soigralci pa so tisti, ki ostajajo del tvojega življenja. Na podlagi teh osebnih zgodb so se zelo hitro ustvarila tudi prva mnenja o sodelujočih. Na začetku mi je bilo težko, ampak smo se hitro povezali, verjetno ravno zato, ker smo bili tako odprti.

Aja: Meni je bilo najtežje, ko so bili v publiki starši in smo jim morali povedati stvari, ki jih prej nismo mogli, kar je tudi bistvo predstave.

Zaradi te predstave kaj drugače gledate na svoja najstniška leta?

Primož: Ja, zdaj lažje razumem nekatere stvari glede svojega odnosa s starši in svojega delovanja. Še bolj se mi pa zdi, da zdaj bolje razumem svoja otroka, kar pa ne izključuje neprestanih konfliktov. Predstava mi je spremenila pogled na to, kaj se dogaja v mojem družinskem življenju, torej kaj in zakaj se določene stvari zgodijo.

Sta s pomočjo predstave začeli sami sebe bolje razumeti?

Aja: Ko smo začeli vaje, sem bila stara 14 let in se še nisem toliko videla v tej predstavi, kot se sedaj, ko se vedno bolj najdem tudi v replikah drugih, ne samo svojih.

Ana: Sedaj nekatere stvari bolje razumem, in ko pride do kakšnih odločitev, vem, da imam zanje razlog ter da se to verjetno ne dogaja samo meni. Ali pa ko pride do kakšnih situacij, ki mi v tistem trenutku niso najbolj prijetne, razumem, da se stvari morajo tako odviti. Ta predstava nam je vsem dobro razložila določene stvari.

Kakšna publika si je prišla ogledat predstavo – so bili nad njo navdušeni tako mladi kot starejši?

Primož: Zame je bil odziv publike nepredstavljiv, še vedno se nam pogosto zgodi, da doživimo stoječe ovacije. Kadar jih ni, so tamali čisto depresivni, kaj je zdaj to. Sploh ne vedo, da je to tako redka zadeva, ki se na premieri mogoče kdaj zgodi, potem pa ne več (smeh).

Ana: Opazila sem zelo različne odzive, skoraj kot da bi mladi in odrasli gledali dve različni predstavi. Starši po predstavi morda lažje razumejo obnašanje svojih otrok, ki ga prej niso, naši vrstniki pa dobijo uvid v to, da se tudi drugim dogaja enako kot njim. Se mi pa zdi, da je predstava celo malo bolj namenjena staršem, saj gre za nekakšen subjektivni dokumentarec, razlago tega, kaj je najstništvo.

Aja: Tudi meni se zdi, da je bolj za starše, saj gre za to, da jim povemo nekaj, kar jim v obraz ne moremo. Na koncu predstave uporabimo tudi plakate – nekatere besede so namreč pretežke, da bi jih lahko izgovorili.

Ana: Starši na veliko situacij v predstavi odreagirajo veliko bolj mirno, medtem ko se najstniki veliko smejijo in glasno sodelujejo z nami, saj je predstava precej interaktivna. Duša, scenaristka predstave, je velikokrat rekla, da imajo mladi drugačne mehanizme delovanja in kadar jih nekaj močno zadane, kadar se z nečim povežejo, se bodo začeli na glas smejati. Če tega ne veš, se ti lahko v določenem kontekstu kakšen smeh zdi nesramen, ampak se moraš zavedati, da morda samo niso navajeni, da se jih kaj tako dotakne.

Kakšen vpliv je imela predstava na vajine starše?

Ana: Veliko večji, kot sem mislila, da ga bo imela. Po predstavi smo se o tem pogovarjali in začeli so razumevati nekatere stvari, ki morda prej niso bile jasne. Sprejeli so, da je to ok, da se mora tako dogajati. Seveda pa to ne pomeni, da se ne kregamo več.

Aja: Enako.

Lutkovno gledališče Ljubljana mladim namenja precejšen del svojega programa, z vključitvijo najstnikov v sam ustvarjalni proces pa jih še dodatno nagovarja. »Kadar najstnike igrajo odrasli, se zelo radi opirajo na stereotipe, če pa to vlogo prevzame najstnik sam, pride do notranjega vpogleda v to, da morda ni vse tako, kot se zdi na zunaj, torej da smo več kot le neki ljudje, ki mislijo, da vse vedo in se želijo upirati,« je še za konec komentirala Ana, Aja pa je dodala, da se v tej predstavi vidi, da gre za deljenje njihovih lastnih izkušenj, s čimer predstava takoj pridobi globlji pomen.