torek, 14. 7. 2020

Violinist Dejan Gregorič

Že štiri leta ne igram klasike
Avtorica: Nada Breznik

Februarja se je vrnil iz Berlina, kjer je nastopil v gledališču HAU (Hebbel am Ufer) v provokativnem muzikalu skupine Laibach z naslovom Mi smo ljudje (Wir sind das Volk), prirejenem po besedilih pisatelja in dramatika Heinerja Müllerja. Premiera je bila 8. februarja in je doživela še dve ponovitvi. Glasba ga je vodila tudi na Hrvaško, Češko, v Srbijo, Bosno in Hercegovino, Italijo, Avstrijo, na Dansko, v Švico, na Nizozemsko, v Francijo, Romunijo, Španijo, Veliko Britanijo in na Kitajsko. Za seboj ima več kot petsto nastopov in petdeset snemanj v različnih zasedbah.

Kako in kdaj si se odločil za violino?

Star sem bil komaj šest let in seveda so zame odločali starši. Želeli so me vpisati na klavir, vendar zanj ni bilo več prostih mest v glasbeni šoli. Jaz sem takrat pokazal na škatlo za violino. Starši niso bili glasbeniki, dedek, oče moje mame, pa je bil klarinetist, saksofonist in dirigent, ki ni želel, da bi njegova hči imela življenje glasbenice.
Moj prvi profesor je bil Nikola Krstič na glasbeni šoli Franca Šturma. Prav on je predlagal, da z violino nadaljujem. Na srednji umetniški šoli je bil moj profesor Armin Sešek. Z glasbenim delom šolanja sem prehiteval splošno izobraževalni program, nekajkrat sem bil vzporedno vpisan na nižjo (splošno) in višjo (glasbeno) šolo, kar se ni izkazalo za preveč posrečeno, saj sem bil večkrat na šoli po ves dan.

Ali si se udeleževal tekmovanj in kakšni so bili uspehi?

V srednji šoli sem na državnem tekmovanju dosegel zlato plaketo in tretje mesto. To je bila kar dobra spodbuda za vpis na akademijo in za resno vadbo. Na akademiji je bil moj profesor Primož Novšak. Profesor Tomaž Lorenz, ki ga imam v najlepšem spominu, je rad združeval študente v komorne skupine, in tako je sestavil klavirski trio, Gregor Dešman, klavir, Urša Kržič, čelo, in jaz na violini. S triom GUD smo nastopali 8 let. Že prvo leto na akademiji smo dosegli tretje mesto in srebrno plaketo na državnem tekmovanju. Kasneje smo dosegli druga in tretja mesta na mednarodnih tekmovanjih v Italiji. Bili smo najmlajši trio med tekmovalci. Nekatera tekmovanja so bila brez omejitev glede na leta, na nekaterih so nastopale povsem različne instrumentalne zasedbe. Nagrade na tekmovanjih so pomembne, ker omogočajo koncertno nastopanje. Prav s triom smo ob koncu mojega akademskega študija osvojili tudi prvo mesto in zlato plaketo na državnem tekmovanju in leta 2009 smo prejeli študentsko Prešernovo nagrado za koncertno dejavnost.
Na osnovi koncertnih uspehov tria smo dobili za nagrado brezplačno mojstrsko dvoletno izobraževanje v privatni šoli v Devinu. Šolali smo se pri priznani zasedbi Trio di Parma, katerega član je tudi sloviti čelist Enrico Bronzi, energičen in odličen glasbenik. Člani tria so učenci slovitega Tria di Trieste, ki so znani potem, da so z izjemo sedmih, nastopali v vseh državah sveta. Profesor Lorenz, ki je bil naš mentor, ima velike zasluge za to podiplomsko izobraževanje iz komorne glasbe, saj je na akademiji vedno skrbel za navezovanje stikov in izmenjave z uglednimi mednarodnimi glasbeniki.
Naš trio se je izobraževal tudi v Romuniji, kjer so učili ugledni profesorji iz vsega sveta, med njim je name pustil poseben vtis slavni violinist Gilles Apap. V Romuniji smo koncertirali v prelepih dvoranah, za katere res zgledno skrbijo.

Kdaj si začel igrati profesionalno in s kom vse si igral?

Začel sem v Simboličnem orkestru z Bojanom Cveteržnikom leta 2008. Z njimi sem igral osem let, pri njih sem se veliko naučil. Delovali smo kot skupina. Tam sem v nekem obdobju, ko je bil Bojan v Braziliji, prevzel tudi managersko vlogo. Igral sem v Marko Hatlak&Funtangu, nastopal sem z Galom Gjurinom, bil sem nekaj časa tudi koncertni mojster njegovega logaškega orkestra, nastopal sem z Magnificom, Iztokom Mlakarjem, z Vlatkom Stefanovskim in drugimi.

Kateri koncerti so ti ostali v nepozabnem spominu?

Koncert tria v Madridu, kjer smo igrali v zelo lepi dvorani s številnim občinstvom. Imel sem zelo dober občutek, ker nas je prišlo poslušat res veliko ljudi. Lani aprila sem imel nastop s skupino The Bohemians, ki je najbolj vznemirljiv tribute bend Queenov, z njimi sem nastopal tudi v Splitu pred večtisočglavo množico; ne nazadnje tudi nastop z metal bendom Noctiferia, s katerimi smo posneli Transnaturo.
Klasike že štiri leta ne igram, igram pa moderno glasbo, preplet različnih zvrsti, folk, metal, tango, pop, jazz in rock. V lepem spominu imam tudi sodelovanje z Mestnim gledaličem ljubljanskim v muzikalu Trač Gašperja Tiča in Jake Ivanca. Pa sodelovanje z gledališčem Koper, v predstavi Ventilator, glasbeni komediji, koprodukciji novosadskega in koprskega gledališča, predstavi, ki poteka v treh jezikih, slovenščini, srbščini in madžarščini. V obeh predstavah smo igrali glasbeno spremljavo skladatelja Davorja Hercoga.

Kakšni so tvoji načrti in želje?

Želim si čim več raznolikih projektov, da me glasba popelje še dlje in k še boljšemu. V načrtu je, da bomo obudili naš trio GUD in začeli ponovno nastopati. Tega se zelo veselim.
Tretje leto tudi učim v Pionirskem domu, kjer sem odprl godalni oddelek in ga tudi vodim. Poudariti moram, da je to ljubiteljski program, namenjen vsem, ne glede na leta. Moj najstarejši učenec je imel 72 let in je želel s tem novim znanjem ter učenjem treh tujih jezikov ohranjati svoje možganske kapacitete. Tudi poučevanje mi je v veselje.