četrtek, 20. 6. 2019

Vse ali nič: opolnomočenje mladih pri reševanju vsakodnevnih stisk

Mladi na sceni

Avtorica: Patricija Fašalek

»Še danes se spomnim tistih prvih občutkov s prve ali morda druge vaje, ko sem morala zgolj s telesom upodobiti povsem abstrakten pojem, kot je zakonodaja. Ali pa tistega brezciljnega kričanja in čudaških grimas. Rada sem obkrožena z gledališčnicami in gledališčniki, saj so z njimi meje normalnosti zunanjega sveta izbrisane. Kot da bi bil pijan od kulture; več si dovoliš in vse je sprejemljivo,« je svojo izkušnjo z gledališko skupino Vse ali nič opisala Lea Dolinar, nekdanja članica skupine in udeleženka njihovega projekta Status Quo. V tem projektu so se ukvarjali s problematiko prekarnega dela, trenutno pa delajo na novi temi pod imenom ACTivate your story.

Gledališče zatiranih

Začetki projekta Vse ali nič, ustanovljenega iz želje po opolnomočenju mladih pri reševanju vsakodnevnih stisk in ustvarjanju prostora za tiste, katerih glasu se v javnosti ne sliši, segajo v leto 2013. Svoje delovanje so zasnovali po načelih gledališke pedagogike in gledališča zatiranih, leta 2018 pa so svoje delo nadgradili z metodo zakonodajnega gledališča. »Ustvarjali smo z več kot 150 mladimi, naše produkcije pa je v teh letih obiskalo okrog 900 mladih. Za toliko let ustvarjanja gledaliških predstav to morda res ni velika številka, a se moramo zavedati, da naše vsebine niso lahkotne in da predstave občinstva ne zabavajo, temveč ga želijo spodbujati k aktivaciji za družbene spremembe,« pravi vodja programa Metka Bahlen Okoli.
Gledališče zatiranih oziroma gledališče za družbene spremembe je metoda, ki jo uporabljajo za svoje predstave. Po navadi služi gledališko-aktivističnim, pedagoškim in izobraževalnim namenom ter kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, lahko pa ima tudi terapevtske učinke. Poleg gledališča zatiranih uporabljajo še dve metodi: impro in zakonodajno gledališče. Pri improvizacijskem gledališču igralci delujejo spontano, brez vnaprej pripravljenega scenarija. Pri zakonodajnem gledališču pa uporabljajo vse tehnike gledališča zatiranih in jih kombinirajo s konvencionalnimi rituali parlamentarne zbornice s spreminjanjem legitimnih želja državljanov v zakone.

Zakonodajno gledališče

Po vzoru zakonodajnega foruma ustvarijo prostor, podoben senatu, kjer imitirajo obred sprejemanja zakonov. Na koncu izberejo odobrene predloge in jih oblikujejo v zakonodajne predloge. V gledališču zatiranih ni igralcev in gledalcev, temveč so vsi gled-igralci, saj vsi vstopajo v predstavo. Gre za nekonvencionalno obliko političnega sodelovanja, ki neorganizirane in politično neaktivne mlade vključuje v politične procese. S takšnim gledališčem zakonodajne procese približujejo mladim, ki se sicer od njih umikajo, saj so jim abstraktni in v njih ne vidijo povezave s svojimi življenji.
Metka Bahlen Okoli je pomen njihovega delovanja opisala z besedami: »Zame je gledališče zatiranih jezik neslišanih – ljudi, vsebin, krajev, dogodkov, zatiranj. Gre za poglobljene procese, v katerih osebne zgodbe ljudi postanejo predmet odrske uprizoritve. Je umetnost, ki je potisnjena na obrobje kot ne-umetnost. Ustvarjamo jo vsak dan, z vsakim korakom, dejanjem, gesto in izrečeno besedo. Je umetnost vsakdanjega življenja, ki me navdihuje vsakič znova. Vsaka uprizoritev je priložnost, da se prisotni povežemo in ustvarimo skupnost, ki solidarno in iskreno naslavlja družbene neenakosti. Pri gledališču zatiranih odpiramo prostor in dajemo čas preizkušanju različnih rešitev za zatiranja, ki jih prikazujemo. Navdušuje me ta meja med fikcijo in realnostjo, v kateri ustvarjamo vzporedne svetove in jih nato prenašamo v resničnost. Vaja, generalka za resničnost, tako pravimo forumskim predstavam. Nemalo jih je pripomoglo, da smo se v resničnih življenjskih situacijah, ko smo doživljali zatiranje ali pa jim bili priča, odzvali z integriteto; tako da smo oder življenja zapuščali brez občutkov nemoči in krivde. Všeč mi je emancipatorni učinek, ki ga ima na vse udeležene.«

Status Quo in prekarno delo

Osrednja tema, s katero so se ukvarjali v projektu Status Quo, je bila prekarno delo, saj po njihovih podatkih 77 % mladih, ki prvič iščejo delo, pristane v eni izmed oblik prekarnega dela. »Raziskovale smo pomen termina prekarnost, izmenjevale naše pozicije na trgu dela in spoznavale vzroke in posledice prekarnega dela. Ne vem sicer, kdaj je prišlo do te točke, ampak na lepem sem začenjala razumevati, z razumevanjem pa je prišla tudi jeza zaradi nevidnosti izkoriščanja na trgu dela in občutkov brezizhodnosti prekark in prekarcev. Tako sem ugotovila, da te aktivnosti nimajo nikoli samo zabavne funkcije, ampak jih podpira skriti kurikulum. Po mojih izkušnjah je malo metod, ki imajo moč ozavestiti in približati neko problematiko tako hitro in učinkovito, kot to počne gledališče zatiranih. Še več, to gledališče ne ostane zgolj pri razgaljanju, ampak naredi korak dlje – nudi prostor za preizkušanje na videz utopičnih rešitev problema, ki se na koncu tako ali tako izkažejo za boljše, kot je vdanost v usodo,« je povedala Lea in dodala, da je celotna izkušnja po zaslugi ljudi, ki jih je spoznala, dogodkov, ki se jih je udeležila, in aktivnosti, ki jih je soustvarjala, prispevala k razvoju njenega lastnega jaza, bolj družbeno kritičnemu razmišljanju in višji stopnji globalne soodgovornosti.
Skupina meni, da moramo sebe in druge aktivirati za iskanje načinov za izboljšanje lastnega položaja, se odvrniti od pasivne drže in občutka nemoči ter iskati rešitve v smeri pozitivnih družbenih sprememb. Projekt poteka na različnih lokacijah v Ljubljani: v mladinskih centrih, fakultetah Univerze v Ljubljani, javnih in prireditvenih prostorih, mednarodnih srečanjih itd., kar omogoča vključevanje raznolikih skupin mladih. Nosilec projekta je Zavod Bob v sodelovanju s KUD Transformator, izvajata pa ga Barbara Polajnar in Metka Bahlen Okoli.