ponedeljek, 3. 12. 2018

Vsem nam je skupen strah pred neznanim in novim

Obisk v azilnem domu na Viču

Avtorica: Jedrt Jež Furlan

Se še spomnite novice izpred dveh let o tujki, za katero so najprej mislili, da berači v Ratečah? Izkazalo se je, da ima popadke. Domačini so ji hitro priskočili na pomoč in tako je Somalka na Jesenicah rodila deklico. S Firdews sem se konec avgusta pogovarjala v azilnem domu na Viču. Lepa, graciozna in zadržana je povedala, da se največ ukvarja s hčerko Sabreen, sicer pa se uči slovenski in angleški jezik. S Sabreen gresta včasih na sprehod okoli doma. Povedala je, da si želi ostati v Sloveniji in da bi rada delala kot kuharica. Pred časom je pridobila status prosilke za mednarodni azil in sedaj čaka na dokumente za selitev v integracijsko hišo. Društvo Odnos ji bo pomagalo najti zdravnika, odpreti račun ter pri pogovorih na centru za socialno delo in na zavodu za zaposlovanje. Ko sem izklopila snemalnik, je tiho in z nasmehom povedala nekaj besed v slovenščini in angleščini. Ko je pred dvema letoma prišla, ni vedela, da je v Sloveniji. Ni znala pisati, niti povedati, od kod točno je in kje bi lahko iskali njenega moža in dve hčerki. Njen prevajalec Hussein Mohamed Hasan, tudi iz Somalije, je v Slovenijo prišel peš preko Turčije in Grčije. Želel si je v Evropo. Sedaj pravi, da bi rad ostal v Sloveniji, ker je tu mir, ni vojne: »V domu sem štiri mesece in dvanajst dni in rad vrtnarim.«

Na obisku v azilnem domu sva bila s fotografom na praznični dan ramazanskega bajrama. Prihod je bil slikovit: pred vhodom je bilo policijsko vozilo, policist in policistka, nekaj moških in visok gospod, ki je urejal situacijo. Gospod Jaka, vratar, obvlada svoje delo, nič mu ne uide. »Ko je prišel k nam novi sodelavec, je s sabo prinesel nekaj pripomočkov, češ da so mu mnogi povedali, da je tu nevarno,« se smeje. Doda, da ni nevarno, da so prebivalke in prebivalci mirni in prijazni. Zdi se, da pozna vsakega posebej. »Smo prišli na dan, ko je dogajanje posebej pestro?« sem vprašala Katarino Štrukelj, vodjo Sektorja za sprejem in oskrbo pri Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov. »Pri nas je vedno živahno,« mi je odgovorila.

Premalo zdravnikov

Vodila naju je skozi azilni dom. Začeli smo v zaprtih sprejemnih prostorih. »Ko nekdo zaprosi na meji ali na policiji za mednarodno zaščito, najprej vzamejo izjavo, ugotovijo istovetnost, javijo prihod in ga pripeljejo v azilni dom. Najprej jih nastanimo v sprejemnih prostorih. Če gre za družine in mladoletnike brez spremstva, jih varnostna služba načeloma pelje v Logatec. K nam pripeljejo samske moške. Dokler niso pregledani in čakajo na sprejemni postopek, so tu. Ne smejo v druge prostore ali ven iz doma.« Postopek traja nekaj dni. Na dan obiska jih je bilo v sprejemnem postopku 170. V Logatcu 90, na Viču 80. Dnevno jih pride od 10 do 20. Sprejemni postopek je delo Ministrstva za notranje zadeve, redno beležijo prihode. Prednost imajo družine, ranljive skupine, bolni. Katarina Štrukelj naju vodi skozi sprejemne prostore. Veliko je zaklenjenih vrat, ključev, piskanja, prebivalce pozdravlja v različnih jezikih. »Ko pridejo k nam, najprej opravijo zdravniški pregled. Preventivni, ki je pomemben za vse nadaljnje postopke, in potem, če in ko je treba, še kurativni pregled. Delamo s tremi zdravniki, ki so zaposleni na urgenci, kar pomeni nemalo usklajevanja. Potrebujemo več zdravnikov, predvsem dopoldne. Najprej jim pregledajo kri, garje, uši. V zadnjem mesecu so ljudje v slabem stanju, veliko je hujših žuljev, gnojnih odrgnin, trebušnih težav, bolečin v križu. Če gre za urgentni primer, gre takoj v bolnišnico, pelje ga dežurni socialni delavec. Veliko je sladkornih bolnikov, ki jim zmanjkuje zdravil. Po poti premalo pijejo, vroče je. Pozimi je bilo veliko ozeblin, prihajali so premočeni.« Odpre omare z zdravili: »Večina je takih, ki jih lahko dobimo brez recepta. V času begunskega vala smo bili povezani z Zdravniki brez meja in smo dobili veliko zdravil. Tiste na recept gredo sami dvignit v lekarno.« V naslednji sobi jim zaposleni na Ministrstvu za notranje zadeve vzamejo prstne odtise, jih preverijo v sistemu, kje so vstopili v državo. Po opravljenem postopku jih prevzame socialna delavka, dobijo izkaznico, s katero gredo lahko ven.

Radi so oblečeni tako kot mi

Iz sprejemnih prostorov pridemo v dom, ali kot mu rečejo prebivalci, kemp. Blizu vhoda je detektor kovin, sicer pa ni več zaprtih vrat, ključev, kartic in piskanja. Gremo mimo sobe, kjer dobijo posteljnino, brisače, obleke. »Lahko prinesemo? Obvestim prijatelje? Kaj vse potrebujete?« sem bila takoj pripravljena organizirati akcijo. Obleke seveda lahko doniramo, toda, pravi Katarina Štrukelj, so »ljudje prinesli dosti starinskih oblek, prebivalke in prebivalci pa so radi oblečeni tako kot mi«. Preko javnih naročil jim kupujejo tudi nove obleke. Hodimo mimo svetlih in urejenih prostorov. Na stenah so fotografije s popoldanskih dejavnosti, urniki delavnic.

Azilni dom Vic

Bil je čas kosila in jedilnica je bila polna. »Tu razdelimo hrano, ki jo dobimo od Sodexa. Vse, obleke, opremo za sobe, hrano, imamo urejeno preko javnih naročil. Odrasli imajo tri obroke dnevno, otroci dodatno malico. Posebna miza je namenjena začimbam. Pred nekaj dnevi smo jedli egipčansko hrano, kar za moj želodec ni bilo najbolj prijazno. Pomislila sem, le kako je njim, ko jejo našo hrano.« V azilnem domu smo šli skozi sobo, ki je bila polna postelj in moških, večina je gledala v telefone. »Povezava z internetom jim veliko pomeni, tako so v stiku z družino, prijatelji.« Skozi dvorišče gremo v del, kjer živijo družine. V vsakem nadstropju je skupni prostor, kuhinja in kopalnice. Vsaka družina ima svojo sobo. Nekaj nevladnih organizacij ima tu svoje prostore: pravnoinformacijska pisarna, soba za psihosocialno pomoč, pogovore. Mimo tekajo otroci. V domu je vrtec, večji so v šoli Livada. »Otroci in starši so navdušeni in res zelo zadovoljni s šolo Livada.« Popoldne imajo prostovoljne dejavnosti: ročna dela, bralni krožek, učenje slovenščine in tujih jezikov. Vsi zaposleni so jim na voljo za pogovore, veliko je psihosocialne pomoči. »Polni so strahov in negotovosti. Doma so imeli svoj dom, hišo, tu živijo z več ljudmi hkrati in tudi tako pride do stisk. V veliko pomoč so jim naši socialni delavci. Imeli smo primer, ko je gospa ob prihodu povedala, da si ne želi biti več z možem, šlo je tudi za zlorabo. Že to, da je lahko povedala, je bil izjemno velik korak zanjo. Zelo jim pomaga tudi društvo Up.«

Ljubljana, Logatec in Maribor – primer dobrih praks

Spet smo na dvorišču. Na klopci sedi Mersudin s sinom. Pove nam, da je tu leto in pol. Najprej sta bila dva meseca v Postojni. Sedaj dela v Škofji Loki. Sin gre letos v šolo. Sicer je iz Bosne, v azilni dom pa je prišel, ker so ga na francoski meji dobili s pretečenimi dokumenti. Govori nam o tem, kako ni mogel dobiti potnega lista na ambasadi. Pravi, da sedaj ne bi šel niti v Francijo niti v Bosno, da bi ostal v Sloveniji. Ko Katarino Štrukelj vprašam, kako je z njegovim primerom, mi pove, da njihovih uradnih zgodb ne poznajo, nimajo vpogleda v dokumentacijo, v to se ne vmešavajo. »Vemo, kar nam povedo sami.«

Prebivalci in prebivalke imajo z domom in Ljubljano dobre izkušnje, zaposleni pa z njimi. Merim na izgrede, kot večkrat zasledimo v nekaterih medijih. Ni jih. Torej le nismo tako jezni in prestrašeni, kot včasih poročajo mediji in grozijo spletni anonimneži? »Ljudi je strah, te pri nas in tiste naokoli, ko ne poznajo posameznikov, situacij. Ljubljana, Logatec, Velenje in Maribor so primeri dobre prakse integracije, dela z begunci. V Logatcu jih vabijo na prireditve kot goste ali nastopajoče. Ljudje so jih spoznali, ni jih več strah, družijo se, pogovarjajo. Ob svetovnem dnevu beguncev smo imeli dan odprtih vrat, povabili smo novinarje, prebivalce. Društvo Mozaik je, recimo, organiziralo pustovanje. Bolj ko smo odprti, dostopni, prej izgine strah.«