četrtek, 29. 11. 2018

Zdravstvena oskrba Ljubljančanov

Pomen zdravja, oskrbe in zdravljenja se je v zgodovini našega mesta spreminjal. Zdravje je nekdaj pomenilo odsotnost bolezni, danes pa je razširjeno na vse ravni javne in zasebne sfere.
Avtor: dr. David Petelin

Je način življenja, povezan z osebnim stilom in izkoriščanjem prostega časa, ter poleg družine najvišje postavljena vrednota Ljubljančank in Ljubljančanov. Korenine zdravstvene oskrbe oziroma nege segajo daleč v zgodovino človeške preteklosti. Ljudje so se od pradavnine poskušali zdraviti na različne načine in si blažiti bolečine. V primitivnih kulturah sta bila bolezen in trpljenje povezana predvsem z zli duhovi, ki so jih zdravilci in vrači izganjali iz telesa s posebnimi obredi in zelišči. Glavno odgovornost za oskrbo in nego je nosila ženska, ki je skrbela za otroke, ostarele in oslabele člane družine.

Lucij Peticij Tehnik – prvi znani zdravnik na Slovenskem

Z opazovanjem narave in postopnim poznavanjem človeškega telesa se je začela razvijati tudi medicina kot znanost. Za začetnika zahodne medicine štejemo Hipokrata s Kosa (4. stol. pr. n. št.), ki je postavil tudi temelj zdravniške etike (t. i. Hipokratova prisega). V stari Grčiji so poklic zdravnika opravljali svobodni posamezniki, medtem ko je bilo v rimski republiki in sploh v cesarstvu vse več zdravnikov sužnjev, ki so večinoma prihajali s helenističnega Vzhoda. Zdravniško oskrbo so si lahko privoščile večinoma le aristokratske družine, veliko zdravnikov pa je svoj poklic opravljalo v vojski in med gladiatorji. Večina danes ozdravljivih bolezni je bila smrtonosna, kirurgija pa grozotna, mučna in boleča. Že v antiki so zdravniki in pomožno osebje opravljali različna specialistična dela (splošna medicina, ginekologija, vojna kirurgija itd.). To nam je potrdil tudi nedavno odkopan grob emonske zdravnice ob prenovi Slovenske ceste, v katerem so našli dva skalpela, dva medicinska kavlja, pinceto, ploščico za pripravo zdravil, lopatko, zajemalko in posodo. Za zdravje, plodnost in srečo so se Emonci z molitvijo obračali k božanstvom, kar se je ohranilo v votivnih napisih in nagrobnikih. V Narodnem muzeju Slovenije je razstavljen oltar s posvetilom Eskulapu, bogu zdravilstva, ki je bil najden leta 1820 na Gradišču, na današnji Slovenski cesti, in ga je postavil zdravnik (lat. medicus) Lucij Peticij Tehnik, prvi znani zdravnik na Slovenskem. Čeprav so Rimljani poznali bolnišnico kot posebno vojaško zgradbo (lat. valetudinarium), v Emoni taka stavba arheološko ni dokazana.

Srednjeveško zdravilstvo

Srednjeveška medicina se ni bistveno razlikovala od medicine v predantični dobi. Bolezen je bila božja kazen, zdravljenje pa je temeljilo na ideji štirih elementov stvarstva oziroma štirih telesnih tekočinah, ki sestavljajo človeško telo (iz zraka nastane kri, iz vode sluz, iz ognja rumeni žolč in iz zemlje črni žolč). Vsaki tekočini je pripadal tudi notranji organ (jetra, pljuča, vranica in žolčnik), zdravje pa nastopi, ko so vse tekočine v medsebojnem harmoničnem ravnovesju. Metode, ki so se jih posluževali ranocelniki, padarji, zdravilci in mazači za uravnavo skladnosti telesnih sokov, so bile sprememba prehrane, uvajanje telovadbe, tople in hladne kopeli, kozarčkanje in uporaba zelišč. Namesto enostavne oskrbe ran so telesne dele amputirali, uravnavali izpahnjene ude, rezali kurja očesa, uporabljali odvajala in bljuvala, vrhunec zdravljenja pa sta bila uporaba pijavk in puščanje krvi. Takšen pristop so »zdravniki« uporabljali vse do pojava moderne medicine kljub arabskim prevodom Hipokrata in Galena ter vrhunskih prispevkov nekaterih arabskih zdravnikov (Avicenna, Al-Zahrawi). V srednjem in novem veku je bilo zaradi pomanjkanja znanja, zdravil, nerazumevanja človeške anatomije, slabih življenjskih razmer in pogosto neznanih vzrokov bolezni polno iznakaženih, škrbastih in obolelih ljudi.

Kot vsa srednjeveška mesta je bila tudi Ljubljana infrastrukturno neurejena (umazanija na cestah, brez kanalizacije, vlažnost in natrpanost bivanjskih prostorov, zajedavci itd.) in posledično raj za nastanek raznovrstnih epidemij (črne koze, tifus, mrzlice in kuga). Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske opisuje, da je »črna smrt«, kot so poimenovali neznane bolezni, že leta 1006 v Ljubljani in njeni bližnji okolici vzela okoli 17.000 duš. Še pogostejši izbruhi pljučne kuge pa so bili v drugi polovici 16. stoletja, zaradi česar je mnogo meščanov zapustilo mesto, med drugim tudi takratni župan Andrej Hren, mlajši brat škofa Tomaža Hrena. Šentpetrsko predmestje (Trubarjeva cesta) in Stari trg so ogradili z lesenim plotom, tako da nihče ni mogel ven. Krakovo, Gradišče in Šiško pa je kuga tako opustošila, da so pomrle celotne družine. Mestna oblast je njihove hiše dala požgati do tal in vasi popolnoma zaprla. Kužnih bolnikov niso sprejemali v mestni špital, zato je ob veliki epidemiji kuge konec 16. stoletja mestni svet ob mestnem pokopališču pri sv. Petru na današnjem Vrazovem trgu postavil lazaret. Iz arhivskih virov je znano, da je okužence tam zdravil kirurg Jacome (Jakomin). Šele leta 1515 je bil omenjen prvi zdravnik v Ljubljani, dr. Jakob plemeniti Folter, ki je bil tudi edini zdravnik za vso Kranjsko. 15 let kasneje so kranjski deželni stanovi zaposlili še dva zdravnika in jima dodelili 100 cekinov letne plače. Po koncu kuge je ljubljanska škofija vsako leto na dan sv. Roka prirejala procesije iz stolnice v Dravlje. Zaradi neprimernosti vojašnice na Žabjaku je mestna oblast šele leta 1754 prezidala kužni lazaret ter ga spremenila v vojašnico (Šempetrska kasarna), kjer je bil do leta 1918 nastanjen znameniti 17. pehotni polk – Kranjski Janezi. Kot vojaški objekt je obstajal vse do konca druge svetovne vojne, leta 1938 je v delu kompleksa deloval Banovinski inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb (onkološki inštitut), po letu 1945 pa je prostore prevzela popolna medicinska fakulteta, sicer ustanovljena že leta 1919.

Od mestnega špitala do civilne bolnišnice

V srednjem veku so nastajale tudi ustanove (ustanovitelj cerkev, vladar ali mesto), katerih glavna naloga je bila skrb za bolne, revne, sirote, vdove, ostarele in zapornike. Organizirali so samostanske bolnišnice ter gostišča in zavetišča za popotnike. Na območju današnje neorenesančne Kresije je od leta 1326 deloval meščanski špital (lat. hospitale – gostoljubno gostišče) oziroma ustanova za betežne, bolne, revne in obubožane ljubljanske meščane, ki ga je ustanovila ogrska kraljica Elizabeta. Ob špitalu je stala tudi cerkev sv. Elizabete iz leta 1345, ki je bila med pomembnejšimi cerkvenimi ustanovami v Ljubljani, v 16. stoletju pa tudi središče slovenske protestantske besede. Mestni špital predstavlja zametek ljubljanskega zdravstvenega in socialnega varstva. Oskrba v špitalu je bila sicer skromna, še v sredini 18. stoletja razne dvorne komisije poročajo, da so oskrbovanci prejemali celo plesniv kruh, nič mesa, posteljnino pa so jim menjavali dvakrat letno. Leta 1775 so v špitalu združili vse ljubljanske ubožne ustanove, leta 1789 pa so nastale še umobolnica, porodnišnica, najdenišnica in hiralnica. V stavbi je delovala tudi babiška šola kot najstarejša zdravstvena šola, kjer je pouk potekal v slovenskem jeziku, in ponavljalna šola za kirurge, ki ju je že leta 1753 ustanovil Nizozemec Gerhard van Swieten, sicer osebni zdravnik in svetovalec cesarice Marije Terezije. Leta 1811 so omenjene ustanove razen špitalske uprave preselili v bolnišnico usmiljenih bratov na Ajdovščini, v izpraznjenih prostorih špitala pa so uredili prodajalne in stanovanja. Po potresu leta 1895 so stavbo porušili, po predlogu dunajskega arhitekta Camilla Sitteja pa ukrivljeno Špitalsko ulico zravnali in razširili.

Osemnajsto stoletje je bilo za medicino v Ljubljani prelomno. Leta 1718 v mestu umre znameniti zdravnik Marko Gerbec, deželni fizik na Kranjskem, član žlahtne druščine uglednih meščanov Academia operosorum in drugih bratovščin, pristaš empirične znanosti, podpornik profilakse in borec proti alkoholizmu. Leta 1760 je kirurg Filip Jakob Brecelj na Gornjem trgu 4 ustanovil anatomski zavod in zasebni prirodoslovni muzej, kjer so potekala predavanja iz anatomije, vaje iz seciranja za kirurge in babice. Po ukinitvi jezuitskega višješolskega študija so leta 1782 na liceju k pouku filozofije in teologije v Ljubljani dodali še mediko-kirurški študij, kar je omogočalo ljubljanskim meščanom in Kranjcem, ki so se stoletja dolgo izobraževali na italijanskih in nemških univerzah (Padova, Bologna, Pavia, Dunaj, Praga in Tübingen), da so se šolali na domačih tleh. Cesarsko-kraljevi licej je izobraževal ranocelnike in kirurge, v času Ilirskih provinc pa je napredoval celo na raven medicinske fakultete. V duhu reform razsvetljenega absolutizma je cesar Jožef II. leta 1784 ukinil samostan bosonogih (diskalceatskih) avguštincev na Ajdovščini ter na predlog mestnih oblasti 19. junija 1786 podpisal odlok o ustanovitvi prve civilne zdravstvene ustanove v Ljubljani in na Kranjskem. Civilna bolnica je dobila prostore v nekdanjem baročnem samostanu iz leta 1657. Ob ustanovitvi je imela 12 postelj in tri oddelke: dermatološkega za sifilitične bolnike, kirurškega za poškodovance in nujne primere ter medicinskega (danes internističnega) za bolnike s kroničnimi boleznimi dihal ter z boleznimi srca in ožilja. Dve leti kasneje so preuredili zakristijo in cerkev v bolniške sobe ter dodali še t. i. blaznico (začetek medicinskega zdravljenja duševnih bolezni na Slovenskem). Bolnišnico je vodil homeopat in prior redu usmiljenih bratov dr. Matevž Gradišek.

Po propadu Ilirskih provinc in odhodu Francozov leta 1813 je upravljanje bolnišnice prevzela mestna občina (protomedik dr. Anton Jevnikar), leta 1849 pa je prešla pod deželno upravo. Oddelku za porodništvo se je leta 1870 pridružil še ginekološki, leta 1890 pa so ustanovili še očesni oddelek. Zaradi pomanjkanja primernih prostorov, bolniških postelj (leta 1842 že 89) in hitrega naraščanja prebivalstva (leta 1870 že 4.337 oskrbovancev) se je kranjski deželni zbor odločil preseliti posamezne oddelke in s pomočjo ljubljanske mestne občine in Kranjske hranilnice zgraditi povsem novo bolnišnico. Velikonočni potres leta 1895, zaradi katerega so morali porušiti močno poškodovano staro bolnico (danes Hribarjeva hiša in stavba Slovenijašporta), je botroval pospešeni gradnji paviljonskih bolnišničnih enot po francoskem vzoru na lokaciji med Ljubljanico in današnjo Zaloško cesto. Potres je narekoval tudi izgradnjo vojaškega bolnišničnega kompleksa na Vodmatu med letoma 1896 in 1899 z desetimi paviljonskimi objekti (Cesarska garnizonska bolnišnica). Število bolnikov je v Ljubljani skokovito naraščalo (leta 1895 5.420, leta 1911 10.479, leta 1918 15.000, leta 1938 31.419 in leta 1940 že 35.600 bolnikov). Vse do leta 1948 so zanje skrbele sestre usmiljenke reda Vincencija Pavelskega. Naslednica civilne bolnišnice je tako postala splošna bolnišnica na Zaloški cesti, kasneje so jo preimenovali v klinične bolnišnice, danes pa bolnišnični kompleks poznamo pod imenom Univerzitetni klinični center Ljubljana. Po drugi svetovni vojni je dobil številne nove zgradbe, med katerimi je najpomembnejša zagotovo stavba kliničnega centra iz leta 1975 arhitekta Stanka Kristla.

Razvoj mreže javnozdravstvenih ustanov

V obdobju med obema vojnama je skrb za zdravstvo od deželne vlade v Ljubljani prevzela osrednja vlada v Beogradu, ki pa ni gradila novih stavb. V tem obdobju je dr. Ivo Pirc vodil osrednjo slovensko javnozdravstveno ustanovo Higienski zavod v Ljubljani, ki je bil centralna ustanova za higiensko-epidemiološko in preventivno službo. Izvajala je akcije za asanacijo okolja, higiensko preventivo, dezinfekcije in dezinsekcije, preprečevanje nalezljivih bolezni, opravljala mikrobiološke laboratorijske preglede, odkrivanje spolnih bolezni, protisteklinsko službo ter odkrivala vzroke za obolevnost in smrtnost prebivalstva. Higienski zavod je zaslužen za ustanovitev 20 zdravstvenih domov v Sloveniji, v Ljubljani pa so z njegovo pomočjo zrasli zavod za zaščito mater in otrok, šolska poliklinika, šola za zaščitne sestre ter služba šolskega zdravnika za preventivno delo s šoloobveznimi otroki. Razširjanje mreže javnega zdravstva je podaljšalo takratno življenjsko dobo celo za deset let ter prispevalo k dvigu ekonomskega, socialnega in kulturnega stanja družbe. Po drugi svetovni vojni so šele v petdesetih letih začeli graditi zdravstvene ustanove (ambulante, dispanzerje in centralne ustanove), saj je bilo socializirano zdravstvo izredno razdrobljeno. Šele leta 1965 so bili z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstveni službi SRS postavljeni temelji bolj smotrne strokovne organizacijske sheme osnovnega zdravstvenega varstva. Leta 1967 je mesto Ljubljana ustanovilo enoten Zdravstveni dom Ljubljana (Center, Šiška, Bežigrad, Vič-Rudnik, Moste-Polje in Grosuplje) na območju petih ljubljanskih občin in občine Grosuplje ter tudi s pomočjo samoprispevkov vseh občanov zgradilo ambulante, ki še danes opravljajo zdravstveno varstvo na primarni ravni (Bežigrad, Center, Moste-Polje, Vič-Rudnik, Šiška, Šentvid in Splošna nujna medicinska pomoč – SNMP).