ponedeljek, 16. 4. 2018

Zgodovina ljubljanske stanovanjske kulture in načinov bivanja

V kakšnih stanovanjih so bivali Ljubljančani v preteklih stoletjih? Kako velika so bila in kako so bila opremljena? Kako so se razvijali načini bivanja in stanovanjski standardi? Kakšna je bila podoba bivanjskih razmer v zgodovini naše prestolnice?
Avtor: dr. David Petelin


Les je lep

Ljudje različnih etničnih oznak in jezikov že tisočletja naseljujejo prostor, kjer danes stoji Ljubljana. Prvi znani »Ljubljančani«, za katere vemo, da so si postavili primitivna lesena bivališča, so bili t. i. koliščarji, kot so jih poimenovali arheologi, ko so v 19. stoletju odkrili njihove prve ostanke, zabite kole v barjanska tla (40 znanih koliščarskih vasi). Pred leti so pri obnovi nekdanjega ljubljanskega kopališča Špica odkrili 5000 let staro koliščarsko naselje iz bronaste dobe, ki postavlja Ljubljano ob bok najstarejšim mestom v Evropi.

Njihova bivališča so bila preprosta, kot je bilo preprosto njihovo življenje. Lesene hiše, pokrite s slamo, ki so stale samostojno ali na ploščadi v plitvini takrat še poplavljenega Barja in močvirnatih Prul, so bile skromno opremljene z lončenino, lesenim posodjem ter koščenim, kamnitim in kovinskim orodjem. Vsakdan jezercev ali bobrov, kot jih je literarno orisal pisatelj Janez Jalen, je bil tisočletja prežet z ribolovom na drevakih, lovljenjem divjačine z loki, kopji in sekirami, metalurško dejavnostjo, obdelovanjem polj z ralom in rejo drobnice ter čaščenjem magičnih sil narave.

Bivališča iz šibja in ilovice

Rimska država se je s svojimi civilizacijskimi dosežki le postopoma uveljavila v vzhodnoalpskem prostoru. Izhodišče vojnih pohodov je bilo iz leta 181 pr. Kr. ustanovljenega mesta Oglej (lat. Aquilea), ki je kasneje zraslo v eno največjih mest rimskega imperija (100.000 prebivalcev) in od koder so izhajale številne emonske družine. Rimljani so večino svojih mest zgradili na območju, kjer je že stalo naselje avtohtonih prebivalcev, in nič drugače ni bilo z ustanovitvijo kolonije Emone. Bližina kraške reke, varna strateška lega in ugodne prometne povezave (t. i. ljubljanska vrata) so privabljale prazgodovinska ljudstva že v času mlajše bronaste in železne dobe, kjer so na vrhu grajskega griča zgradili prva bivališča iz šibja in ilovice.

V času kulture žarnih grobišč pred 3200 leti je tod mimo potekala znamenita jantarna pot (današnja Slovenska cesta), na griču pa je že stalo utrjeno gradišče s svetišči boga sonca Belina, po katerem nosi bela Ljubljana ime, ter barjanske boginje Aequorne. Prvi rimski tabor oziroma naselbina je bila postavljena ob bok podgrajski naselbini Tavriskov na območju Starega trga okoli cerkve sv. Jakoba, kjer stoji Tribuna. Do leta 15 po Kr. pa zraste Colonia Ivlia Aemona, popolnoma novo mesto z obzidjem na levem bregu Ljubljanice, ki jo je ustanovil rimski cesar Avgust.

Barvita in bogata Emona

Rimljani, ki so bili odlični eklektiki, so zgradili naselje s stranicami 430 x 540 metrov po grških, helenističnih in etruščanskih vzorih, in sicer kot sistem pravokotnih ulic s 47 stavbnimi bloki stanovanjskih enot (lat. insulae), v središču mesta pa postavili reprezentativen forum v velikosti 64 x 190 metrov z vsemi javnimi in verskimi zgradbami (tempelj, bazilika in kurija). Pri tem so uporabljali grajski lomljeni peščenjak, podpeški marmor in apnenec, malto, beton ter opeke, kar je bilo za naš prostor nekaj povsem revolucionarnega. Večino mestnega prostora so zasedale pritlične stanovanjske enote različnih velikosti, kamor so se naselili italski prišleki, vojni veterani, trgovci, obrtniki in uradniki. Arhitekturni elementi in visoka bivalna kultura, ki jih imamo danes za klasične, so bili skoraj 500 let stalnica emonskega vsakdanjika.

Stebrišča, oboki, tlaki, mozaiki, freske in stenske poslikave, barviti kipi, okrasne fontane, atriji, bazeni in razkošne sobane ter ogledala, kozmetični pripomočki, eksotični izdelki in prefinjeno pohištvo so sicer krasili redka domovanja bogatejših in višjih slojev, medtem ko se je večina prebivalstva gnetla v skromnih sobah z osnovnim pohištvom. Lahko si zamislimo, da je imela tipična emonska hiša prodajni prostor na ulico (lat. taberna) za trgovino ali obrt ter skladišče, v notranjosti pa kuhinjo ter letne in zimske sobe s talnim ogrevanjem (hipokavst). Med najrazkošnejše emonske stavbe je zagotovo spadal pretorij, kjer so ob tranzitu občasno prebivali najvišji državni funkcionarji.

Cvetoče rimsko mesto so krasili javni in zasebni vodnjaki, terme in latrine. Emona je bila zaradi svojega geostrateškega položaja na prehodu iz Panonije na Apeninski polotok med 2. in 5. stoletjem večkrat zavojevana, osvojena, požgana, porušena, dokončno pa zapuščena v 6. stoletju. Prebivalci, ki se niso preselili v notranjost Italije in istrska mesta, so se umaknili iz ruševin v okoliško ljubljansko hribovje.

Tesne ulice in ozke hiše

Po koncu migracij bojevitih plemen se je zlagoma vračalo življenje na bregove Ljubljanice. Prvo strnjeno naselitveno območje srednjeveške Ljubljane je bilo na območju med desnim bregom reke in Grajskim gričem. Srednjeveško mesto trgovcev, obrtnikov in ribičev (Stari, Mestni in Novi trg) je začelo nastajati v okviru zemljiškega gospostva koroških vojvod Spanheimov pod gričem, na katerem je nastajala tudi prva utrdba. Ljubljana je bila za utrjenim obzidjem utesnjena; hiše so bile strnjene v ozke ulične nize, ki so sledili obrisom reke in griča. Na Mestnem trgu so parcele merile 8 x 12 m, ponekod med Starim trgom in Ljubljanico pa samo 6 m2.

Zgodnjesrednjeveške hiše so bile triosne, enonadstropne in lesene (predalčna gradnja). Katastrofalni potres leta 1511 in požar leta 1524 sta botrovala odločitvi o nadaljnji gradnji zgolj zidanih struktur domovanj. Pritličje je zajemalo polkrožno odprtino (velb), namenjeno trgovini oziroma obrtni delavnici, na dvorišču so bili prostori, namenjeni pomočnikom, vajencem in služinčadi (skupaj z razširjeno družino do 15 ljudi), v prvem nadstropju so kraljevali bivalni prostori lastnika s tremi majhnimi okni na ulico, ki so jih zastirale opne iz živalskih mehurjev, slama in deske pa so pokrivale streho hiše, ki je bila zaključena trikotno s čopom.

Postelja in skromnost

V nasprotju z emonskimi domovanji je bila srednjeveška meščanska hiša opremljena relativno skromno. Tako bivanjska kot osebna kultura sta bili na dosti nižji ravni. Med lesenim pohištvom, ki so ga sestavljali miza, klopi, kredenca in skrinje za dragocenejše stvari in obleko, je bil najpomembnejši kos postelja, na kateri se je gnetlo več oseb. Vodo so prinašali v čebrih iz mestnih vodnjakov, iztrebke in smeti pa so odmetavali na ulico ali pa v provizorični kanal med hišami, ki se je stekal v Ljubljanico.

Tloris in prostorski koncept hiše se ni bistveno razlikoval od meščanskih hiš drugih evropskih mest ter je bil splošno razširjen tudi v meščanski stanovanjski arhitekturi vse do konca 17. stoletja. Srednjeveška Ljubljana je imela približno 5000 prebivalcev in je bila celo pomembnejša od štajerskega Gradca. Njena podoba, ki so jo sooblikovali severnjaški in mediteranski kulturni vplivi, pa se je pričela spreminjati v 16. stoletju, ko sta kamen in opeka nadomestila les. Hišam so dodali nadstropja, nekatere združili in njihova slemena obrnili vzporedno z ulico. Po zmagi nad reformacijo so v mestu našli dom jezuiti, furlanski plemiči in trgovci ter tako povečali število prebivalcev. Šele 17. in 18. stoletje z italijanskimi arhitekti, slikarji in kiparji pa sta dali videz Stari Ljubljani, kot jo poznamo danes: pastelna baročna pročelja cerkva, plemiških in meščanskih hiš, umetelne portale, razgibana arkadna dvorišča in stopnišča.

Meščanstvo na vrhuncu

Nekajletni intermezzo francoske nadoblasti v Ljubljani, sicer vdani stoletni habsburški dinastiji, je poleg kulturnega razcveta in botaničnega vrta prinesel tudi nov Kongresni trg in kostanjev zvezdast park ter ozelenjene sprehajalne površine z drevoredi zunaj mesta v Tivoliju. Vzpenjajoče se meščanstvo 19. stoletja je postalo usmerjevalec mestnega in arhitekturnega razvoja, ki je s svojimi življenjskimi navadami, gospodarsko iniciativo, intelektualno močjo, kulturnimi modeli in mentaliteto odločilno sooblikovalo razvoj stavbnih ter stanovanjskih projektov. Ljubljana se je iz avstrijske province spreminjala v slovenski narodni center tudi s pomočjo arhitekture, urbanizma in komunalne infrastrukture (elektrifikacija, plinovod, vodovod, kanalizacija), k temu pa je bistveno pripomogel župan Ivan Hribar.

Gradbene impulze so povzročili rušitev srednjeveškega obzidja in jarkov konec 18. stoletja (venec trgov), prihod železnice leta 1848 (razvoj tovarn in delavskih domovanj), ustanovitev Kranjske stavbinske družbe leta 1873 (zidava karejskih historičnih večstanovanjskih stavb in vil zahodno od Slovenske ceste) ter velikonočni potres leta 1895 (pravokotna mreža ulic in secesionistična arhitektura slovenskih arhitektov). Z vidika bivalne kulture prinese to obdobje največje spremembe: ločitev bivalnih in delovnih prostorov, pojav enodružinskih stanovanj, omejitev stanovanj na posamezno nadstropje (horizontalna organizacija) ter skrčenje stanovanjskih površin in sob.

Najpogostejši tip stanovanjske stavbe do druge svetovne vojne je bila večstanovanjska najemniška hiša, ki je imela na reprezentančni ulični strani bivalne družinske prostore (salon, dnevni prostor, jedilnica, sobe), na dvoriščni strani pa pomožne prostore (kuhinja, shramba, kopalnica, stranišče). Druge tipološke novosti stanovanjske arhitekture so predstavljale vile in delavske kolonije. Stanovanja niso bila pretirano razkošna; največja so imela do pet krožno povezanih bivalnih prostorov. Bivalne prostore premožnejših je zapolnjevala bogata stanovanjska oprema (stilno pohištvo, knjige, tekstil, glasbila, keramika in porcelan, slike in skulpture, ure in svetila).

Bloki, stolpnice in soseske

Povojna stanovanjska kultura je bila zelo skromna in zaradi naraščajoče urbanizacije je gradnja težko sledila valu naseljencev. Stanovanja so bila majhna, večinoma brez kopalnic, z eno skupno pipo za vse stanovalce na hodniku in s stranišči »na štrbunk« zunaj stavbe. Mnogi so imeli le skromno sobo brez kuhinje ali pa so jo delili še z drugimi stanovalci. Pomanjkanje stanovanj so reševali z nadgradnjo obstoječih stavb, izkoristku pomožnih prostorov (lobiji, predprostori, pralnice, ropotarnice in kabineti) in državno intervencijo.

Mestni ljudski odbor je začel spodbujati posamezne zavode, ustanove, gospodarska podjetja in državne organe, da so za potrebe svojih zaposlenih začeli graditi stanovanja. Prva gradbena akcija je bila zidanje stanovanjskih objektov po funkcionalističnih vzorcih ob Savski cesti (Savska kolonija). Naslednja večja gradnja je naselje blokov sredi zelenja v Šiški ob Celovški cesti in novi tovarni (Litostrojsko naselje). To so bile dolge, dve- do štiri nadstropne stavbe z več vhodi in praviloma urbanistično svobodno postavljene. Takšni bloki so bili edina oblika kolektivne stanovanjske gradnje. Grajeni so bili tradicionalno z opekami in z vključenimi montažnimi elementi. Montažne bloke so na socialističnem Vzhodu gradili za zgledne državljane – delavce in družine z otroki. Bloki v zahodnih, kapitalističnih državah pa so bili namenjeni večinoma priseljencem in državljanom z nizkimi dohodki.

Več kot polovica novih ljubljanskih prebivalcev je prišla iz majhnih, navadno enosobnih stanovanj iz dotrajanih delavskih naselij, barak ali pa iz starih kmečkih hiš. Zasilnih stanovanj, posebnih sob s štedilnikom in garsonjer je bilo okrog 11 %, eno- in dvosobnih nekaj čez 67 %, preostalo pa so bila tri- in večsobna stanovanja. Povprečna stanovanjska površina na prebivalca je znašala 8,97 m². Konec petdesetih let so bile ustanovljene zadruge, ki so dajale možnost za individualno gradnjo. Sredi petdesetih let se hkrati s kritikami obstoječe stanovanjske graditve pojavijo ideje o novi organizaciji stanovanjske izgradnje po principu enotne soseske, kakršnega so razvile severnoevropske in predvsem skandinavske dežele. Nova gradbena tehnologija in uporaba železobetona v stanovanjski gradnji sta omogočali tudi izgradnjo stanovanjskih stolpnic, ki so kot najpomembnejša tipološka novost v šestdesetih letih odločilno vplivale na ljubljansko mestno podobo (Savsko in Roško naselje).

Gradnja velikih blokovskih stanovanjskih sosesk od šestdesetih do osemdesetih let je bila pogojena s hitro rastjo prebivalstva, ki je bila predvsem posledica močnega priseljevanja iz Slovenije in iz območij nekdanje Jugoslavije in odpravljanja barakarskih naselij. Socialistična stanovanjska politika, ki danes predstavlja 70 % stanovanjskega fonda, je bila zaslužna za vsesplošno modernizacijo, dvig življenjskega standarda in stvaritev srednjega sloja. V povprečnem stanovanju so imeli v kuhinjskem prostoru z jedilnico nov štedilnik in električne gospodinjske aparate, jedilni kot, t. i. švedsko kuhinjo (vgradne elemente in viseče stenske omarice), industrijsko sedežno in spalno pohištvo (Meblo), radijski sprejemnik in televizor v dnevni sobi, kopalnico s tekočo vodo in stranišče na izplakovanje ter avtomobil pred blokom. Prelomna točka ob osamosvojitvi je bil na stanovanjskem področju t. i. Jazbinškov zakon, ki je omogočil odkup družbenih stanovanj in postavlja Slovenijo v sam evropski vrh po deležu lastniških stanovanj na prebivalca.