sreda, 26. 9. 2018

Zgodovina šolstva v Ljubljani

Zgodovina šolstva, izobraževanja in vzgoje je v Ljubljani dolga več stoletij.
Avtor: dr. David Petelin

Prve šolske ustanove so bile cerkvene, predvsem v župniščih (vzgoja ministrantov), samostanih in škofijah (stolne šole). Vodil jih je magister scholarum oziroma scholasticus. V Ljubljani se prvi sholastiki omenjajo že leta 1262: plemiške otroke so poučevali gramatiko, retoriko in elemente prava, otroke meščanskega stanu in druge pa računanje, verski nauk, branje ter petje za namen bogoslužja. V srednjem veku se je razvila tudi posvetna mestna šola, ki je bila pod neposrednim vplivom mestnega sveta ter s tem tudi posvetna. Te so začele nastajati sprva v obalnih mestih (Trst, Izola, Piran), v Ljubljani pa se v zgodovinskih listinah omenja »Jacobus scolasticus Laybacensis«, ki ga je mestna oblast plačevala že leta 1291.

Šole le za izbrane

Za preteklost šolstva na Slovenskem je nadvse pomembna listina vojvode Ernesta Železnega, ki je bil zadnji ustoličen na vojvodskem stolu v slovenskem jeziku. S to listino je 22. marca 1418 dovolil obnovitev šolskega poslopja pri sv. Nikolaju. Prejšnja šola je zamrla »zaradi zanikrnosti in nerednosti prejšnjega župnika in meščanov«, dovoljenje za poučevanje pa je izdal oglejski patriarh. Leta 1460 se omenja tudi šola nemškega viteškega reda s sedežem v današnjih Križankah. Bogatejši meščani in predvsem plemiči so si izven cerkvenega šolstva privoščili domače učitelje. Med prvimi se že leta 1363 omenja »maister Peter der schulmaister und purger«. Te srednjeveške fevdalne šole, ki niso vključevale otrok kmetov, so bile elementarne in namenjene manjšini prebivalstva predvsem za opravljanje bodočega poklica. V cerkvenih šolah je bila v ospredju latinščina, v mestnih tudi nemščina, učna snov pa je bila sestavljena po antičnih vzorih iz sedmih svobodnih umetnosti: trivium (gramatika, retorika in dialektika) ter quadrivium (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba).

»Obena dežela prez šul«

Pravcati preobrat je šolstvo doživelo šele s prizadevnostjo slovenskih protestantov. Primož Trubar je v Cerkovni ordningi (1564) poudaril, da »obena dežela, ne mejsto ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti«. Tako je bila med reformacijo ustanovljena protestantska zasebna latinska šola Lenarta Budine (1548–1563), ki je kasneje prerasla ljubljansko stanovsko šolo na mestu današnje Kresije (1563–1598). Bila je gimnazijskega značaja za bodoče učitelje, pravnike, pisarje in zdravnike. V znamenitem delu Abecedarium (1550) je Trubar podal zamisel osnovne šole po vzoru Martina Lutra, ki bi bila množična (dostopnost Svetega pisma v materinščini za vse), vendar nimamo podatkov o številu takšnih šol.

Začetki visokošolskega študija

Po zmagi protireformacije in izgonu protestantskega pedagoškega kadra iz habsburških dednih dežel konec 16. stoletja je monopol nad šolstvom ponovno pridobila v roke katoliška cerkev ter ga podkrepila z ustanavljanjem jezuitskih izobraževalnih institucij. Tako so ljubljanski jezuiti skorajda 200 let krojili šolsko kroniko glavnega deželnega mesta tudi s postavitvijo znamenitega baročnega Jezuitskega kolegija (1597–1773) pri cerkvi sv. Jakoba. Poleg jezuitske gimnazije in višješolske akademije (teologija in filozofija), preko katere se je bilo možno vpisati na evropske univerze, so v Ljubljani od 17. stoletja dalje delovale še šenklavška šola ter dve poklicni (nemška šola za pisanje in računanje ter jezikovna šola). Večina gojencev pri jezuitih je bila plemiškega rodu, temu primerna pa tudi disciplina: nereden obisk pouka, popivanje, pretepanje, tatvine in izredna tekmovalnost. Za kazen so uporabljali sramotilno klop, razvrščanje po uspehu, dajanje vzdevkov. Kljub temu je jezuitska vzgoja z latinščino veljala za izjemno uspešno in učinkovito še posebej pri katoliški vzgoji, ki so je bili deležni številni znameniti Kranjci (Valvasor, Linhart, Vega, Auerspergi). Prav tako lahko začetke visokošolskega študija pripišemo zagnanim jezuitom z ustanovitvijo nadvojvodskega kolegija ljubljanskih filozofskih študij leta 1704.

Pod cesarico Marijo Terezijo je bila kazen za neobiskovanje šole dvojna šolnina in javno delo.

Razsvetljeno cesarstvo

Vzpenjajoča se in zmagovita absolutistična Avstrija je v 18. stoletju močno posegla v šolstvo ter si ga z reformami podrejala. V Ljubljani so že leta 1761, 13 let pred prvim avstrijskim osnovnošolskim zakonom, sprejeli vladni dekret z Dunaja o ustanovitvi šol v mestu in na deželi, predvsem zaradi potreb centralizacije državne uprave, družbenih sprememb in merkantilističnega gospodarstva, da se bo »mladina naučila nemško brati, pisati in računati«. Splošna šolska naredba iz leta 1774, ki jo je pod cesarico Marijo Terezijo oblikoval Johann Ignaz von Felbiger, je predvidevala ustanovitev treh vrst osnovnih šol: normalk, glavnih šol in trivialk. Šolska reforma ni bila najbolje sprejeta med kmečkim prebivalstvom, zato je bila kazen za neobiskovanje šole dvojna šolnina in javno delo. Kljub državni intervenciji na šolskem področju je imela Cerkev še vedno močan vpliv, vendar pod nadzorom državne šolske komisije. Razsvetljenec Blaž Kumerdej, takratni ravnatelj ljubljanske normalke, je zaslužen, da je pouk v osnovnih šolah na Kranjskem potekal v slovenščini. Z razpustitvijo jezuitskega reda leta 1773 so tudi gimnazije prešle pod državno oblast. Iz bivših jezuitskih višjih študij pa je nastal licej, ki je v Ljubljani dobil prostor v nekdanjem frančiškanskem samostanu (na prostoru osrednje tržnice).

Vrtec, zasebna gimnazija in univerza

V kratkem obdobju francoske zasedbe dela slovenskega ozemlja (1809–1813) je postala slovenščina priznan učni jezik v osnovnih in srednjih šolah, v Ljubljani pa je celo delovala visoka šola po francoskem vzoru s pravico podeljevanja akademskih naslovov. Avstrijski šolski sistem se vse do pomladi narodov ni bistveno spreminjal, v tem obdobju je le Ljubljana dobila svoj prvi vrtec v Rožni dolini (1834). Leta 1848 pa se je po 76 letih preoblikovalo osnovnošolsko osemletno izobraževanje (elementarne ljudske šole) ter organiziranost gimnazij (tudi realk). Odločilna za povečanje vloge slovenskega jezika je bila ustanovitev prve zasebne slovenske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano leta 1905 (danes Škofijska klasična gimnazija). Ljubljana šele z nastankom države oziroma kraljevine SHS dobi univerzo v poslopju nekdanjega kranjskega deželnega zbora (1919).

Obdobje sprememb

Pred vojno, v šolskem letu 1939/40, je na področju današnje Ljubljane delovalo 33 osnovnih šol, od tega 8 deških in 7 dekliških šol, ostale pa so bile mešane. Med njimi so bile tudi 4 samostanske šole, ukinjene po letu 1945. Leta 1939 je bilo že 10 otroških vrtcev s 15 oddelki, ki so bili priključeni osnovnim šolam. Z vse večjim zaposlovanjem žensk je izredno naraslo povpraševanje po varstvu predšolskih otrok. Z nastankom nove socialistične države Jugoslavije je javna vzgoja dobila povsem drug položaj in pomen in predšolska vzgoja je postala sestavni del družbene vzgoje. Po letu 1948 so se nekateri vrtci preimenovali v Dom iger in dela. Nova revolucionarna oblast je ideološko in organizacijsko posegla na področje šolstva predvsem z ukinjanjem zasebnih in meščanskih šol ter postopne odprave verouka. Vsak učenec, ki je končal štiriletno osnovno šolo, se je moral vpisati na nižjo gimnazijo in dokončati sedemletno, od leta 1952 dalje pa osemletno šolsko obveznost. Odlok o obveznem osemletnem šolanju, ki je izšel oktobra 1953, je uzakonil šolsko obveznost od sedmega do petnajstega leta starosti. Učenci so se najprej šolali v štirih nižjih razredih osnovne šole, potem pa so lahko nadaljevali obvezno šolanje v višjih razredih osnovne šole, nižjih gimnazijah ali drugih srednjih šolah. V povojnem obdobju se je bistveno povečalo tudi število poklicnih oz. industrijskih šol. Največje spremembe v splošnoizobraževalnem šolstvu po letu 1945 pa so zadevale gimnazije.

Na poti v devetletko

Najpomembnejša prelomnica povojnega šolstva je bila nedvomno šolska reforma iz leta 1958. Splošni zakon o šolstvu je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Z njim je bila na vsem ozemlju Jugoslavije uvedena osemletna šolska obveznost brez olajšav. Gimnazije so po 109 letih postale štiriletne, omejene na bivše višje razrede. Klasične gimnazije so bile ukinjene, nekatere gimnazije pa so obdržale klasične oddelke. Število osnovnih šol se je zmanjšalo, predvsem število manjših, nižje organiziranih šol, nastajati pa so začele osemletne in štiriletne podružnične šole. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije se je na srednje šole vrnila matura, osnovna šola pa se je od leta 1999 povečala za dodaten razred (devetletka).