petek, 19. 6. 2020

Zlato, zlato!

50. obletnica zmagoslavnega svetovnega prvenstva
Avtorica: Lora Power

1970 je bilo navadno leto, piše slovenska različica Wikipedije, a se moti. Bilo je zmagoslavno in pisala se je zgodovina: Ljubljana je gostila svetovno prvenstvo v košarki.
»Ne preseneča,« pravi Dušan Verbič, bivši bek ljubljanske Olimpije, »da je tako čislan dogodek organizirala ravno Jugoslavija. Tri leta prej je Olimpija prišla med final four v Madridu, bila je ena močnejših evropskih ekip. Zgrajena je bila nova Hala Tivoli, Jugoslavija pa je imela tudi zelo sposobne lobiste.«
Odločilno vlogo pa je odigrala zlata ekipa selektorja Ranka Žeravice: Ivo Daneu, Dragutin Čermak, Nikola Plećaš, Petar Skansi, Damir Šolman, Ratko Tvrdić, Ljubodrag Simonović, Vinko Jelovac, Trajko Rajković, Aljoša Žorga, Krešimir Ćosić in Dragan Kapičić. Nekateri med njimi so se že pred tem okitili s svetovnim srebrom, denimo leta 1963 v Braziliji in 1967 v Urugvaju, vmes pa so pobirali srebro in bron na evropskih in olimpijskih tekmovanjih.
Skratka, maja 1970 je bila Ljubljana prežeta s košarko. »Fantastično je bilo! Košarka je bila mesece v prvem planu! Zaradi svetovnega prvenstva sem celo zamujal v vojsko,« opisuje Dušan Verbič. Boj za zlato je takrat potekal še po starem sistemu, ko se je vsak pomeril z vsakim. Naši so začeli z zmago nad Italijani (66 : 63), ugnali Brazilce (80 : 55), Čehoslovake (94 : 84) ter Urugvajce (63 : 45), nato pa so se spopadli z Američani.
Tistega dne je trušč več kot desettisočglave množice preglasil sodnikove žvižge, Tivoli so napolnile zastave, sirene, transparenti, vzkliki, pesmi ... Ko si je Krešimir Ćosić v 27. minuti prislužil peto osebno napako, je marsikomu zastal dih, a namesto njega je v igro vstopil kapetan Ivo Daneu z natrgano mišico v desni nogi.
»Zaradi poškodbe sem prvenstvo doživljal kot zaključek kariere,« opisuje Ivo Daneu. »Če ne bi bilo v Ljubljani, ne bi igral, tako pa so se bali, da bodo gledalci tekme bojkotirali.« Trener Žeravica je stavil na njegove izkušnje in prav je imel, legendarni prvak je v koš zmetal nekaj odločilnih točk in uspel mu je tudi znameniti horog, met preko glave. Ko je sodnik oznanil konec, je bilo jasno: »plavi« so z rezultatom 70 : 63 postali svetovni prvaki.
Objemali so se, jokali, poljubljali, skakali ... »Ljubljana ni spala do treh zjutraj,« je poročal italijanski časopis La Gazzetta dello Sport. »Povorke in zastave, kolone avtomobilov, hrupni koncert avtomobilskih siren … Celo ob zori so po mestu krožile skupine in vzklikale: Zlato, zlato!«
Medtem so igralci proslavljali v hotelu Golf na Bledu, kjer so bili med tekmovanjem nastanjeni. »S Ćosićem sva šla spat,« se spominja Ivo Daneu, »ostali pa so podoživljali tekmo in niti minute niso spali. Priznam, bil sem malo jezen, do konca sem se hotel boriti! Veste, to je bila drugačna košarka. Bolj udarniška, počasna, ni bilo trojk, ni se igralo za denar, zato je bila igra bolj tovariška in bolj romantična.«
»Še po 50-ih letih srečujem ljudi, ki se spomnijo vsakega detajla s tekme,« doda še Dušan Verbič. In mnogi med njimi so se prav po zaslugi te slavne zmage znašli pod košem.